Vokalist, kitarist, basist, avtor glasbe in besedil je po pestri zadnji polovici lanskega leta, ki jo je sprožila zmaga na Slovenski popevki s skladbo Ti prihajaš, le prišel do trenutka, ko lahko neobremenjeno predstavi avtorski prvenec Dve z zasedbo Tribute 2 Love, za katero pravi, da ga še najbolje opredeljuje.
Kot pravi Hamo, je že dejstvo, da sta se zamenjali dve valuti od dnevov, ko sta z bratom Miho preigravala v zasedbi Babewatch, dovolj zgovorno, zakaj Tribute 2 Love ni podaljšek njegovih prejšnjih projektov. Brata vseeno ni pustil čisto za sabo. Ta se mu je celo pridružil pri eni od skladb na albumu. "Sicer ne vadi nič, ampak igra še vedno kot pes," hvali svojega brata.

Skupini, v kateri sodeluje s klaviaturistom Janijem Bašem, mojstrom tolkal in bobnarjem Martinom Janežičem, kitaristom Urošem Primožičem in basistom Urošem Škerlom Krambergerjem, pa se je pred časom pridružila nova okrepitev, kitarist Matej Mršnik.

Zametke skupinskega dela so fantje na kratko že predstavili na letošnjem Slovenskem tednu glasbe. Ustreznejša demonstracija najnovejšega dela pa se bo uradno začela jutri s koncertom v Orto baru.

Več Hamovih vtisov o prvencu, predvajanju slovenske glasbe na radiu, spominov na kongres glasbenikov in seveda ljubezni pa si lahko preberete spodaj.

Hamo, na prvenec s Tribute 2 Love je bilo treba malce dlje čakati. Razlog naj bi bila tudi vaša zmaga na Slovenski popevki, na kateri ste s skladbo Ti prihajaš slavili lani po izboru strokovne žirije. Koliko je resnice v tem, da ste načrtno zamaknili izdajo plošče, kot ste pojasnjevali po zmagi lani?
Ob moji zmagi na Slovenski popevki je bila plošča že posneta, tako da se takrat nisem nič izmislil. Zmaga je prišla nepričakovano. Nisem vedel, da bom zmagal tam. Vse skupaj potegne krog novinarskega obleganja in fokus gre popolnoma drugam. Če bi takrat izdal ploščo, bi se morda ta informacija izgubila, ob vsem tem "slavju" (smeh).

Ali je bilo kaj skrbi, da se bodo ljudje kar naenkrat navadili na Hama kot samostojnega izvajalca, glede na to, da je bila konec koncev pred nastopom na Slovenski popevki za vami že precejšnja kilometrina s Tribute 2 Love?
Zdi se mi, da so to še vedno skrbi.

Vaše?
Tudi moje. Mene ne skrbi, ker sem jaz Hamo kot samostojni izvajalec in pri skupini. Ljudje so malo zmedeni, kam bi me dali. Zdaj pa še igram na televiziji in res ni nikomur več jasno, kaj je moj matični projekt. Veseli me, da je zdaj izšla plošča, ker opisuje to, kar bi v resnici rad igral. In upam, da se bo zdaj stanje glede tega morda kaj spremenilo in bodo ljudje govorili: "A, to je pa ta Hamo, ki igra pri Tribute 2 Love." In ne bo obratno.

Andrej Pompe je v nedavnem pogovoru za MMC izjavil, da ste bili tudi v igri idej članov skupine, da bi vi kdaj nastopali kot prvi glas Pande. Dejal je: "Hamo je sam večkrat poudaril, da bi rad sodeloval tudi s Pando, toda zdaj mora pokazati svoj obraz." Kaj ste s tem mislili?
Zagotovo. Težava je v tem, da je pevcev bolj malo in ne to, da sem jaz toliko zaželen. Veliko me vabijo na številne projekte in prihaja do zmede. Ravno v času Popevke je izšel Pandin singel z mojim vokalom, potem je bila tu popevka Ti prihajaš z mojim vokalom in mesec po zmagi še elektronski projekt z mojim vokalom. Ljudje so bili zmedeni. Mislili so, da sem popolnoma skrenil s poti, toda vsi ti projekti so bili narejeni pred enim letom in ljudje so se malo 'našlepali' na to, češ: "U, zdaj je on v fokusu, dajmo to izdati." Vse je bilo naenkrat zunaj in moji zvesti poslušalci so malo zmedeni. Zato sem se boril, da bi se čim prej izdala naša plošča, ker je bilo vanjo vloženo bistveno več energije – tudi moje – kot v vse ostale stranske projekte. Drugače pa bi nastopal tudi s Pando. Gre za dobro skupino in me zanima. Zakaj pa ne. Ne bi pa bil njihov stalni pevec.

Morda ne ravno vprašanje za vas, ampak vseeno: kje so moški vokali, kot je vaš? Vam ustreza, da ste – lahko rečemo – "redka vrsta" na svojem področju, ali bi si želeli več konkurence?
Mogoče sem malo prehitro rekel, da ni pevcev. So, ampak niso toliko v ospredju. Ne vem. Mene ljudje poznajo zaradi Eme in Popevke, sicer pa je še nekaj skupin, ki imajo dobre vokaliste. Ampak pevk je res kot morje: vsaka, ki ima pet minut časa, lahko poje. Pevcev pa je malo manj. In tu malo pogrešam številčnost, da bi se lahko povezali za sodelovanja ali pa da meni ne bi bilo treba iti peti vsakega s****, samo zato, ker rabijo en moški vokal. Konkurenca je vedno dobra stvar. Če že ne za kaj drugega, te vedno brca v rit, da si boljši.

Zakaj pri Tribute 2 Love ne moremo govoriti, da je to nadaljevanje dela, ki sta ga z bratom ustvarjala v Babewatch?
Ker se je vmes toliko zgodilo. Že kakšni dve valuti sta se zamenjali od takrat (smeh). Babewatch je bil tak mladosten bend, kjer sva bila skupaj z bratom 'leaderja'. To je bil čisto drugačen princip skupine in sem tudi sam rabil nekaj časa - ko sem šel »na svoje« oz. ko mi je razpadla skupina in sem šel drugam -, sem poštudiral voditeljsko vlogo na eni osebi: da sem samo jaz in nimam nekoga, ki me brca v rit. To je bil takrat brat. No, ali je on mene ali pa jaz njega. Bila sva super tandem, ker sva skrbela, da so se stvari premikale. V glasbi je ogromno nekega dela, predvsem ne v glasbi, ampak v ozadju. En stric iz ozadja (smeh) je bolj pomemben kot sama glasba.

Ampak Miha se kljub vsemu pojavi pri trinajsti skladbi na albumu …
V bistvu je prišlo do ene napake v tisku, pojavi se na dvanajsti skladbi, na Superstar.

Kako ste ga prepričali, da se vam je pridružil?
V bistvu sem ga ukanil. Večino solaž na kitari sem igral doma. Brat živi v sosednji hiši in sem ga poklical kot dobrega kitarista ter mu rekel: "Daj, Miha, pridi poslušat eno solažo, ali je v redu. Tu pa ne vem, kaj bi naredil." In tako sem mu dal kitaro v roko. Sicer ne vadi nič, ampak igra še vedno kot pes. In medtem ko mi je on kazal, kaj bi jaz moral narediti, sem ga snemal. Posnel sem pet poskusov in on je potem šel. Jaz sem malo zrezal, sestavil skupaj in rekel: "To je dobro." (smeh). Čez kakšen mesec sem mu spet predvajal skladbo. Poklical sem ga in mu rekel, naj pride poslušat eno solažo (smeh). Prišel je, poslušal in rekel: "To je to." Povedal sem mu, da jo je odigral on, in ni mi verjel (smeh). "Počakaj, tam morava še malo popraviti," mi je na koncu dejal (smeh).

Mogoče pa ga spravim spet nazaj … Zdaj je spet začel malo brenkati. Saj še igra nekaj z mano, toda nima želje po nastopanju. A kot studijski kitarist bi se lahko spet malo vrnil, ker zna res igrati.

Ko že govoriva o kitaristih: zdaj imamo tudi novega. Naši posadki se je priključil Matej Mršnik, ki je v preteklosti igral že s številnimi slovenskimi izvajalci. Zdaj igra pri nas. Pred tem je bil na krajšem odmoru zaradi bolezni. Še zdaj je malo suh, tako da ga spravljamo k sebi. Odkar je prišel v skupino, se je zredil za šest kilogramov (smeh). Tako da še kakšno leto, pa bo kot Buco (smeh).

Od kod sploh izvira vaše in bratovo navdušenje nad kitaro?
Moj drugi kitarist Uroš Primožič Spretan je bil moj sošolec. Ko se je začel učiti igranja na kitaro, sem se še jaz začel učiti. Čez dve leti je prišel moj brat in mi rekel, naj ga naučim. Jaz sem ga učil in zelo hitro se je takrat izkazalo, da je bolj talentiran od mene. Jaz sem potem po skupinah igral vse, kar je manjkalo. Kitara pa je bila vedno ljubezen. Ko pa so se razšli Babewatch, sem šel kot kitarist k skupini Mojo Hand, z namenom, da se še malo bolj izobrazim. Tri ali štiri leta sem tam 'gonil' kitaro in potem je prišla potreba po lastni skupini.

Ste kitarist, avtor skladb, toda na albumu slišimo tudi veliko klaviatur. Kako so nastajale skladbe? Temeljijo bolj na klavirskem ali kitarskem zvoku?
Odvisno, ker je prav klaviaturist Jani Baš soavtor glasbe. Melodije sva večinoma delala midva, in če gre za njegovo skladbo, je zvok bolj klaviaturski, če gre za mojo, je bolj kitarski. V zadnjem času pa smo že našli neko pot, da je lahko skladba kitarska, četudi jo naredi Jani. Ne silimo več svojega inštrumenta v skladbo, če tja ne sodi. Ne vem, mogoče smo stari ali pa zreli (smeh).

Kaj je tako posebnega na bluzu?
Ne vem, če imaš dovolj baterije na diktafonu za odgovor (smeh).

Ni razloga za skrb (smeh).
Bluz je neka primarna emocija. Gre za nekaj, kar je težko ponovljivo. Ti imaš pred sabo nalogo, da poveš eno zgodbo: klasični bluz 'story telling', kjer se lahko odločiš, da boš govoril o hitri prehrani. In imaš eno relativno klasično strukturo skladbe. Zdaj pa moraš občinstvo pod odrom vpeljati v to zgodbo. Tu moraš 'jahati' moment, ki je. Zato je tudi na plošči tako malo bluza, ker nisem oboževalec studijskega bluza, sem bolj tistega, kar se dogaja v živo. Ko bomo enkrat snemali 'live' album, bo verjetno bistveno bolj bluzerski, kot je ta. V živo je super igrati bluz. V studiu pa ne moreš nikomur pripovedovati zgodbe. Seveda obstaja nekaj skupin na svetu, ki jim je to uspelo tudi v studiu, ampak mislim, da mi nismo ena od teh skupin. Enkrat bomo posneli koncert v živo, pa bo (smeh).

Ste leni bluzerji, kakor je naslov ene izmed vaših skladb na albumu Lazy Blueser?
Jah, tista je precej avtobiografska (smeh). Sebe bi opisal kot hiperaktivca, ki je po prepričanju lenoba. Jaz vse čas nekaj delam, ampak najraje pa ne bi nič. Res mi to redko uspe. En teden na leto ne počnem nič, drugače pa sem ves čas v nekih projektih. Ne smeš mi dati preveč prostega časa, ker se bom že kaj zmislili in začel početi. Še risati bi začel (smeh).

Na albumu je precej ljubezenske tematike, ko poslušamo besedila. Kakšna emocija sproži pisanje takšnih besedil?
Ljubezen je kot temeljna vrednota, na kateri je premalo poudarka. Če bi na poročilih toliko časa govorili o ljubezni, kot o piz***, bi se ljudje imeli bistveno bolj radi, kot se imajo. Če smo mi nekakšen nasprotni pol temu mediju, ne moremo biti nič drugega kot Tribute 2 Love (poklon ljubezni, op. a.). Ljubezen je nekaj, kar je ves čas okoli. Ni mi treba biti niti strašansko zaljubljen, da pišem skladbo o ljubezni. Se samo spomnim, kako je biti zaljubljen. Itak sem ves čas zaljubljen … v nekaj (smeh).

Album od poslušalca zahteva, da se usede in ga posluša. Kako ga pripraviti do tega?
Pismo, če bi jaz to vedel (smeh). Časi so se spremenili. Glasba se vedno bolj seli v ozadje. Jaz sem to rešil tako, da sem vrgel stran CD-je in si kupujem LP-je; tako te že sam medij prisili, da na petnajst minut obračaš ploščo in ždiš tam. Ne premikaš se, saj že ko sesaš stanovanje, plošča preskakuje. Poslušaš in se lahko posvetiš detajlom. Na vsakem albumu se glasbenik izjemno trudi, da jih doseže, potem pa jih v resnici – s tem ko pomivaš posodo – izgubiš. Najboljši recept je, da si vzameš čas in poslušaš. Če bi tako poslušali glasbo, bi poslušali bistveno manj 'crapa'. Ne vem pa, kako ljudi prepričati o tem.

OK, če se glasba vedno bolj seli v ozadje. Za kakšno ozadje je primeren vaš album?
Steklenica viskija, kakšna cigara … Ne sme biti veliko svetlobe. Rabiš človeka, s katerim si imaš kaj povedati. Ljubezen, absolutno.

Koliko mislite, da ga bodo 'zagrabile' radijske postaje?
U, teh je pri nas ogromno.

Ja, radijskih postaj pri nas je kar ogromno (smeh) ...
Skoraj več kot pevk, pa že teh je veliko (smeh).

… Zdi se, da je že skladb manj, kot je postaj (smeh).
Čisto pretežko vprašanje in ne vem, če sem pravi človek za odgovor. Upam, da jih bodo zagrabili čim bolj, ker nam to generira občinstvo, ki ga rabimo. Samo s koncerti težko prideš do občinstva, ker jih je vedno manj. Ljudje nimajo denarja, klubi nimajo denarja. Ni težava, da smo mi predragi, ampak se je na neki točki denar preprosto ustavil. Ne kroži več. Upam, da bodo čim več 'pograbili'. Zagotovo bodo bolj posegli po slovenskem materialu, ker jim angleški ne diši preveč. Kar me čudi, ker predvajajo veliko večino angleških skladb oz. angleško govorečih izvajalcev.

Kaj pravite na izgovor, da če Slovenec prepeva v angleščini, težje pride do izraza oz. postane le del že tako konkurenčnega svetovnega trga, kjer pa se lansirajo že v samem izhodišču uspešnice in ne potenciali za uspešnice?
Ravno to sem razmišljal, zakaj se večina mladih skupin – tudi mi smo na začetku - odloča, da bo pela v angleščini. Po mojem imamo pevci težavo, ker ko začnemo peti, še nimamo svoje interpretacije. Mi nismo zrasli na Viliju Resniku, ampak bolj ali manj na Bon Joviju, Jaggerju, Bowieju … Na pevcih z interpretacijo, ki jo zelo težko 'obesiš' na slovenščino. Bistveno lažje jo izvedeš v angleščini in potem se lahko v angleških besedilih dobro pretihotapiš in kakšno besedo malo drugače rečeš – že to zveni malo bolj ameriško. V slovenščini pa je to malce težje početi. Moraš že malo bolj sebe poznati, koliko lahko obrneš kakšno besedo, da se ne bo slišalo: "Nocoj z menoj s teboj." A se da to tako zapeti, kot če bi te tri iste besede izgovoril v bolj seksi tonu Jagger? Druga stvar pa je, da v angleščini nisi toliko pozoren na besedilo in lahko bistveno bolj patetične stvari izpadejo veliko bolj kul. Če bi prevedel "Love, love me do" od Beatlov, bi šel lahko samo po injekcijo (smeh). Ampak v resnici nisi toliko pozoren na to.

Tri skladbe so na albumu v slovenščini. So uvrščene nanj načrtno? Koliko boste nadaljevali ustvarjanje v slovenščini z naslednjim albumom, za katerega, kot pravite sami, že imate nekaj materiala?
Če sem iskren, so bili uvrščeni načrtno, ker nas radii ne registrirajo v angleščini. Mogoče bo naslednja plošča malo bolj v prid slovenščini, ker – bom rekel - sem se zlomil pod pritiskom. Pa nisem imel nič proti slovenščini. Ugotovil sem že, kako oponašati Cockerja v slovenščini. To svojo barvo glasu lahko porabim tudi v slovenščini. Tu ne vidim težave. Hkrati pa je tudi ne vidim, če pojem v angleščini. Kot glasba mi je čisto vseeno, v katerem jeziku pojem. Če je dobra glasba, je dobra. Brez veze, da se bomo šli tu nek nacionalizem.

Kot pobudnik kongresa (se začne smejati, op. a.) za več slovenske glasbe na radijskih postajah in z albumom v rokah, ki je mešanica angleških in slovenskih besedil, ste se malo posipali s pepelom ob njegovi izdaji?
A ti pokažem potni list (smeh)? Imam slovensko državljanstvo.

Ni potrebe. Konec koncev je slovenska glasba tudi, če poješ v hrvaščini ali angleščini.
Absolutno. Zaklonišče prepeva so slovenska skupina, ki poje v hrvaščini. Ko smo se borili za to kvoto, smo imeli tudi Zaklonišče prepeva v mislih. In mojo skupino. Jaz sem takrat v več intervjujih povedal, da imam skupino, v kateri pojem v angleščini. Ti vrnem vprašanje: kaj bi bilo, da to zdaj pride na iTunes in se uresniči 'Disney scenarij'. Neka tuja založba kupi čez dve leti Hamo & Tribute 2 Love. Kot Rolling Stones igramo na Wembleyju. In potem se vrnemo v Slovenijo, kjer vsi padejo na kolena, kako smo dobri. Tako kot se je to zgodilo z Laibach in 2Cellos. Luka je malo Slovenec in smo vsi ponosni, da so naši. Takrat so lahko naši, do takrat pa ne smejo biti. Glasba je glasba. To, da širimo slovensko besedo … Tu se strinjam, da bi bilo treba več delati na tem: bolj bi jih morali piliti in delati na njih.

Torej so ljudje narobe razumeli skovanko "več slovenske glasbe"?
Mi smo hoteli kvoto 50 odstotkov, ampak ker je Ministrstvo za kulturo želelo kvoto z 20 odstotkov znižati na deset, smo rekli, da ni logike, zakaj bi to storili. Kje se bo vrtela slovenska glasba, če ne pri nas? Dajmo "pol na pol". To je pošteno. Mi rabimo nek medij … Ne vem, če ga rabimo samo glasbeniki, tudi država rabi svojo glasbo, tako da se je čez medije interpretiralo, da se glasbeniki spet nekaj pi****. Oni bi zdaj kar naenkrat imeli 50 odstotkov. Ampak kar naenkrat je nekdo dal pobudo – iz bog ve kakšnega vzgiba -, dajmo to malo zmanjšati. Ker res ne vemo, komu bi to koristilo. Poslušalcem ne, ker imamo dovolj kakovostne glasbe, da zapolnimo 20 odstotkov. Tu je bil srž težav in ne to, da hočemo petdeset odstotkov. Super bi bilo, če bi čim več ljudi delalo v slovenščini in da se to poje ob taborih ognjih. Toda odkar so se odprle evropske meje, vsi malo razmišljamo o 'Disney scenariju' in si rečemo, dajmo kakšno skladbo posneti v angleščini. Tu imaš več možnosti, da te bo nekdo 'pograbil' in te 'pospravil' na oder, ki ga gledamo na MTV-ju. Tako da … odpustite nam, ker živimo v sanjah (smeh).

Takrat ste se precej izpostavili. Bi se še enkrat?
Ne. Ne bi. Opazil sem, da je tako kot pri vsej politiki tudi tu zadaj politika. Čim zavzameš eno stran – to vedno vsi pozabimo -, dobiš drugo stran proti sebi. Kar naenkrat te kolegi glasbeniki ne pozdravljajo, zato ker si bil na odru z nekom, s katerim se je on skregal in on tako ne misli. Nabral sem si brdo enih sovražnikov, kljub temu, da nam je zadeva čisto uspela. Kvoto so pustili pri miru. Televizijske oddaje so se vrnile. Nihče pa ni prišel in rekel: "Hvala, ker ste takrat to naredili, ker lahko zdaj nekje predvajam videospot." Ni bilo hvaležnosti, bilo pa je veliko graje in napačne interpretacije. Pa še teorije o ne vem kakšnih podkupninah in stricih iz ozadja … J*** se vsi, grem jaz naprej delat glasbo. Tako da ne bom nikoli več sodeloval.

Vsi, ki danes govorijo, "Hamo je povsod!", kaj jim odgovarjate nazaj?
Me veseli (smeh). To je tudi zanimivo. Položnico za elektriko tudi Hamo dobiva – verjeli ali ne. In treba jo je plačati. Zdaj hodim v službo na nacionalko, kjer igram skladbe, ki jih drugače verjetno ne bi. Ker to znam počet in zato me celo nekaj plačajo. Bolj mizerno vsoto kot ne. Je pa to še skoraj edina oddaja, v kateri se lahko glasbenik sploh še pojavi, in jaz sem tam hišni bend. Vse čas sem tam. To je težava, ker rečeš, da je Hamo povsod. Ne, Hamo je samo v tej oddaji in ta je edina (smeh). Prav zelo se ne sekiram glede tega. Še vedno je premalo; če pogledaš koledar mojih koncertov, se nikjer ne pozna, da sem povsod.