Njihove pesmi govorijo o tako različnih stvareh kot o norveškem pomorskem raziskovalcu (Leif Erikson), oralnem seksu in prostitutki (Stella Was a Diver and She Was Always Down) ter množični morilki (Evil) – vse pospremljeno z glasbeno podlago, ki se giblje od klasičnega zvoka postpunka (Obstacle 1) do orkestralne ekstravagance (lanski samonaslovljeni album).
Besedila Paula Banksa, enega najbolj prepoznavnih vokalistov sodobnega rocka (le nikar ga ne primerjajte – spet – z Ianom Curtisom), so zgodba zase – gre za preplet introspekcije, tretjeosebnega pripovedništva in poetičnega simbolizma, ki se ga ne bi sramoval kak Baudelaire. S pesmimi o razmerjih, nelogičnih ljubeznih in kompleksnih odnosih med njim in njo se lahko boleče poistovetimo, a ne bi znali tega nikdar tako poetično, a vseeno kriptično ubesediti kot Banks.
Verjetno je logično, da ti skupina, ki si je nadela ime po mednarodni organizaciji kriminalistične policije, vzbuja toliko strahospoštovanja. V intervjujih zlasti Banks ne skriva intelektualne nadmoči, na odru pa so vedno brezhibni v svojih po meri krojenih Pradinih oblekah. Njihov zadnji, četrti album, Interpol, je še korak naprej v tej interpolovski študioznosti, preizkušanju novega, eksperimentiranju z zvokom in testiranju svojih oboževalcev, ki so si jih pridobili predvsem zaradi svojih prvih dveh albumov, Turn on the Bright Lights (2002) in Antics (2004).
V šestih letih niso izgubili svoje ostrine, so pa morda izgubili nekaj oboževalcev, ki so potrpežljivo čakali najprej tri leta do srednje zadovoljivega tretjega albuma Our Love to Admire (2007), nato so že skoraj obupali nad skupino, ko se je Banks podal na soloprojekt Julian Plenti, ravno, ko so naznanili, da je četrti album le v delu, pa je odjeknila še vest, da je skupino zapustil prepoznavni basist, skoraj nepogrešljivi član Interpolov, Carlos Dengler. Obeti nikakor niso bili dobri, a singla Lights in Barricade s septembra izdanega albuma sta potešila kritično maso in se nemudoma uvrstila na vse alternativne playliste. A preostanek albuma še vedno pušča nek priokus, nostalgijo po "starih" Interpolih.
S to popotnico so se Interpol pred meseci podali na koncertno turnejo. Mi smo se z njimi pogovarjali tik pred koncertom na Dunaju novembra. Naš sogovornik je bil kitarist in ustanovni član Daniel Kessler, v Londonu rojen 36-letnik, ki v nasprotju z Banksom deluje precej bolj dostopen in pripravljen za mučne intervjuje, ki pridejo zraven s statusom, ki ga imajo Interpol danes. Pregovorno mlačno avstrijsko občinstvo morda res ni bilo merilo – trikrat razprodan koncert v londonski O2 Academy Brixton je.
Slovenci bodo morali na sodbo počakati do 16. avgusta, ko bodo Interpol prvič nastopili pri nas - v ljubljanskih Križankah.
Kako močno sovražite to? So intervjuji najbolj nadležen del tega, da ste nazaj z novim albumom, novo turnejo?
(Smeh) Ne, … slab intervju zna biti težek po dolgem dnevu, sicer pa so intervjuji lahko dober pogovor, ki te povsem naravno pritegne.
Je bil danes dolg dan?
Veste, dan je bil dolg, ampak ni imelo nobene zveze z intervjuji. Odložili so nas v napačnem hotelu, zaradi česar je dan postal malce dolg.
Obstaja precej veliko tako kritikov kot tudi vaših oboževalcev, ki trdijo, da ne morete nikdar ponoviti popolnosti, kot sta bila vaša prva dva albuma. Se lahko strinjate s tem, popolnoma zavračate to tezo ali vas take ocene frustrirajo?
"Frustrirajo" je morda premočno – po eni strani lahko razumem, zakaj ljudje tako čutijo, razumem naravo tega splošnega mišljenja, ampak se z njimi sploh ne strinjam. Mislim, da gre tu za veliko nostalgijo, ki pride skupaj s starimi albumi, s prvima dvema albuma. Mislim, da to sega prek naše zgodovine, ampak gre za zgodovino rock'n'rolla. In se ne morem strinjati, ker se mi ne zdi, da bi bila prva dva albuma res boljša od, denimo, našega zadnjega albuma. Mislim, da je naš zadnji album verjetno naš najzanimivejši album do zdaj. Veliko smo zahtevali od samih sebe pri snemanju, je naš najbolj ekspresiven album. Mislim, da gre za album, ki zveni kot zelo izkušen bend – isti bend, kot je naredil prva dva albuma, ampak ki ima danes malce več povedati, ker smo bolj izkušeni, bolj smo udomačeni pri pisanju glasbe, pri snemanju glasbe, in bolj smo specifični pri tem, kaj hočemo povedati. Ampak rad imam naše zgodnejše albume – rad imam vse naše albume. Pri snemanju vseh smo jim posvetili veliko pozornosti in detajlov, ker se pozneje želiš počutiti dobro glede njih – vsaj jaz sem si želel. Da, ko ga slišiš še enkrat, da si ne bi rekel: "Pa kaj si mislil?!" Vse je bilo zelo namerno, kar se mi zdi, da je naključje tudi pri našem zadnjem albumu.
Ta album se zdi precej ekstravaganten. Imate kako idejo, kako bo zvenel vaš naslednji izdelek?
Ne vem, če bi se strinjal, da je ekstravaganten. Gre za izdelek benda, ki si trudi narediti nove stvari, nov zvok, skušamo pač ne biti dolgočasni. Če bi posneli še en album, ki bi zvenel točno tako kot Turn On the Bright Lights, bi vsi govorili, ta bend se nikdar ne spreminja, skušajo ostati v coni udobja. Je malce kočljiv položaj, a dolžnost benda je, da postavlja sam sebi izzive, da se skuša pomakniti naprej in za nas je to preprosto del našega DNK-ja, saj umetnostno moramo najprej zadovoljiti sebe, preden zadovoljimo kogar koli drugega. Tako da smo na tej plošči iskali nov zvok – če vprašate mene, še vedno zveni kot mi, samo skušali smo najti nov način za izraženje samih sebe. Ne vem pa, kako bo zvenel nov material, ker nikdar ne načrtujemo tako daleč vnaprej, preprosto pridemo do tiste točke in začnemo pisati.
V večini vaših pesmih ste zelo introspektivni. Ali uporabljate glasbo na neki ravni kot svoj psihiatrov kavč?
Besedila sicer piše Paul, ampak sem prepričan, da vloži vanje veliko dela, neverjetno količino strasti in čustev v prav vsako pesem. Postavlja si veliko vprašanj in se spusti v prav vsako mogočo smer, preden se odloči, katera je prava. Zato sem prepričan, da mora biti zanj pisanje zelo katarzična izkušnja. A ne taka mirna, spokojna - gre bolj za tisto: soba je razdejana in skušaš najti tisto, kar bi ubesedil. Prepričan sem, da je trenutek katarze, a je … zapleteno (smeh).
V nekem intervjuju s Paulom (Banksom) sem prebrala, da je glasba pač način, da pridobi pozornost žensk …
To bi bilo bolj vprašanje zanj …
Okej, kaj pa za vas?
Ne, zame ne. Zanj pa mislim, da gre bolj za to, da je neverjeten tekstopisec in lirik, tako da on lahko napiše 20.000 besedil za eno samo pesem, z vsemi možnostmi, kar je nekaj, kar ni sposobnih veliko ljudi. In lahko postane glas nekoga drugega pri tem in lahko da liku fiktivno ime, lahko skratka dela to tretjeosebno zadevo, kar mislim, da je za pisca precej težko. Tako da lahko na ta način pridobi pozornost ljudi, ne vem pa, ali ima pri tem v mislih posebej pozornost žensk. Jaz je nimam, pri meni gre za ljubezen do ekspresivnosti glasbe, saj že od najstniških let obožujem občutek, ki mi ga daje in je zame zelo katarzična izkušnja, tako da gre pri meni zgolj za globoko potrebo po pisanju glasbe.
Interpol pogosto opisujejo kot temačne, celo depresivne. Nočem zveneti preveč kot terapevtski vprašalnik, ampak, kaj vas žalosti?
Jaz ne bi niti rekel, da Interpol zvenimo temačno in depresivno, želimo preprosto narediti nekaj, kar je ekspresivno, tako da zame gre za katarzo. In tudi kadar naredimo nekaj, kar bi drugi označili za "temačno" in "depresivno", zame morda ta ista stvar pomeni čudovit trenutek in se počutim srečnejšega kot kadar koli več mesecev prej. Kot pri slikarju, ko naslika nekaj, in to pogledaš, in si rečeš, o, v to si pa res vložil veliko čustev, malce temačno in grozljivo je, on pa je samo vesel, ker je zadel tisto, kar je hotel povedati, se izraziti. Tako da gre pri meni samo za stvar izraženja samega sebe.
Kaj bi rekli, da je vaš največji dosežek v glasbi?
Hm, mislim, da to, da sem našel ljudi, s katerimi lahko igram, te ljudi, s katerimi sem ustanovil bend. Ker pred tem sem iskal zares dolgo časa zasedbo, s katero bi igral. Vedno sem vedel, da bo to najtežja stvar. Še preden nam je kdor koli sploh naklonil kaj pozornosti. Ker najtežje od vsega je najti ljudi, do katerih čutiš kemijo.
Kaj pa obratno, vaše največje razočaranje?
Težko reči. Moje največje razočaranje najverjetneje ni nekaj, kar bi bilo za kogar koli, da prebere, razen mojih lastnih možganov in verjetno niti ni pomembno, ker navsezadnje gre za to, da sem tukaj, na Dunaju, igral bom koncert, še nikdar nisem igral tu … Mislim, precej osupljivo je, ker se še vedno spomnim prvih pet let, ko je vsem dol viselo za nas in smo igrali dan za dnem po vseh mogočih malih newyorških klubih in si le počasi pridobivali oboževalce. In večina bendov razpade po kakem letu takega početja, mi pa smo to delali precej dlje. Osebno res ne morem biti razočaran, ko pa sem doživel vse te neverjetne stvari in smo igrali na koncertih z najboljšimi bendi na svetu. Tako da so razočaranja res majhna v primerjavi z uspehi.
Veliokrat so v vaših pesmih tudi ljubezen in zveze. Kako pogosto ste vi osebno naleteli na TISTO žensko, tisto, ki "obteži vaše majceno srce" ("puts the weights into my little heart", besedilo komada Obstacle 1, op. a.), če citiram Interpol?
Hmm (se zamisli, op. a.), mislim, če nanje naletiš prepogosto, niso več TISTE. Saj veste, ko se to zgodi, gre za edinstveno izkušnjo.
Verjetno ste že naveličani primerjav z Joy Division ali na splošno nekih etiket tipa, da se gre vam zahvaliti za oživitev postpunka. Kaj pa vsi izvajalci, ki navajajo vas za svoj vpliv? Ali vam to kaj pomeni?
Mislim, ne vem, kdo nas navaja, ne spremljam glasbenih medijev in nisem najbolj na tekočem s stvarmi, ampak, če nas kdo navaja za vpliv, potem je to nedvomno laskavo in lepo slišati. A drugače je, če novinar napiše, da se pri tem bendu čutijo vplivi Interpola, ker to ni nujno res, kot pa če to reče bend sam - potem mi to res laska in je lepo slišati.
Brala sem lanski intervju s (bobnarjem Interpola, op. a.) Samom Fogarinom, v katerem govori o tem, kaj je krasno pri biti Interpol v 2010. In pravi, da "dejstvo, da ste morda prečkali prag esteblišmenta, si vrezali vašo nišo. In da je določena stopnja svobode, ki pride s tem". Mislite, da ne zna biti to tudi nevarno? Nevarnost udobja?
V teoriji, ja. Vedno obstaja nevarnost udobja, a zame (na srečo?) udobje nikdar ne pride, tako da se nikdar ne počutim zares udobno, vedno je nekaj. Tako da ne, jaz se ne počutim tako. Poleg tega pa se mi še vedno zdi, da nisem v rockbendu zato, da bi bil "na sceni", da bi bil v revijah in podobno. To počnem zato, ker res rad pišem glasbo in imam res veliko potrebo po tem. Ampak pesmi ne morem napisati vsak dan, tako da ko dobim navdih za pisanje, je to najlepši občutek na svetu, tisto, zaradi česar počnem vse skupaj. Tako da bom še naprej iskal ta občutek - mislim, da ga bomo vsi - in da ne bomo zapadli v preveliko cono udobja.
Veliko odličnih alternativnih bendov prihaja iz New Yorka. Kaj mesto, če sploh kaj, prispeva k vaši glasbi?
Težko je reči, mislim, da bi potreboval psihologa, da mi pove. Praktično vsako Interpolovo pesem smo dejansko napisali v New Yorku, čeprav se nam zdi, da bi lahko pisali kjer koli po svetu, a dejstvo je, da smo napisali vse tam, tam smo posneli zadnja albuma, tako da je težko reči, kje se mesto konča, kaj smo vzeli od mesta in kaj je v naši glasbi, kjer vpliva mesta ni - ne vem, kje se meja začne in konča. Prav gotovo pa ni lahek kraj za pisanje glasbe, a če si se sposoben tam skoncentrirati in napisati pesem, je polno navdiha levo in desno. Tam smo začeli. Nikdar nismo pisali kjer koli drugje. Je del našega genskega zapisa, a preprosto ne vem, kje se razmejitve začnejo in kje končajo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje