Napovedi koncerta in hitri rezultati s funkcijo google search so vse prevečkrat izpostavljali ameriško skupino kot drugo inkarnacijo Joy Divisiona (to, da je bila najpogosteje opažena majica med občinstvom tista slovita črno-bela naslovnica albuma Unknown Pleasures, verjetno ni naključje), a dejstvo je, da takšne oznake ne delajo nobenih uslug bendu, za katerega je znano, da jim takih vprašanj raje ne postavljajte.

Interpol so se v 14 letih delovanja pač razvili v eno najbolj prepoznavnih skupin žanra - zelo previdno mu recimo indierock -, a predalčkanje je pri Interpolu izjemno občutljiva zadeva. "Hočemo samo delati glasbo, eksperimentirati, ne pa se obremenjevati z žanrom," nam je pred koncertom povedal kitarist Daniel Kessler.
Naveza z Lynchem
"Najlepše oblečena skupina rocka", je, denimo, tudi ena izmed takih pavšalnih oznak. Skupina nedvomno ima dodelan stil - na vseh področjih. Pa če je govora o izjemnih, kriptičnih, simbolističnih Banksovih besedilih, ekstravagantnem zvoku ali pa navsezadnje po meri krojenih črnih Pradinih oblek (vse troje nedvomno izstopa iz poplave mladih indiebendov). Jih le ni ponesreči za sodelovanje izbral veliki David Lynch (rezultat je kratki filmček I Touch A Red Button Man ob podlagi singla Lights), ki mu je najverjetneje ustrezal njihov mističen, rahlo zlovešč zvok.

"Feast your eyes, I'm the only one," poje Banks na Narcu s tistim svojim rahlo arogantnim in privlačnim izrazom na obrazu - poziv, naj mu občinstvo sledi, ne deluje vedno. Tako je bil njihov novembrski dunajski koncert kot noč in dan v primerjavi s sinočnjim. Če odziva občinstva ni, se Interpol res zdi monotona, rahlo mrtva skupina, ki ji življenje vdihuje le poskakovanje Kesslerja na kitari.
Včeraj je kemija delovala. "Hvala, Ljubljana," je deloval iskreno hvaležen Banks, potem ko je prestolnico že označil za "resnično eno najlepših in najbolj 'kul' mest, kar smo jih obiskali" (tu so bili že dan pred koncertom, op. a.). Očitno eksotika "Vzhodne Evrope", če parafraziramo bobnarja Sama Fogarina v intervjuju za MMC, nanje deluje res čudodelno.
Eno z občinstvom
Križanke niso bile razprodane (organizatorji so še tik pred koncertom obupavali, da je pri nas prava muka delati koncerte indierocka), a je bil obisk vseeno zadovoljiv, tistih nekaj neprodanih vrzeli pa je zapolnil odziv.
Zdelo se je, da Križanke dihajo z Interpolom - leseni pod v prednjih vrstah je sredi nastopa zaradi poskakovanja grozil, da se bo vdal, vmes se je iz prve vrste, kjer so bili nagneteni večinoma tujci, slišalo "I love you, Paul Banks," med pesmimi Evil, Slow Hands, The Heinrich Maneuver in Obstacle 1 pa je pozibavanje kulminiralo v nezadržno razmetavanje, ki je osrečilo celo pregovorno "hladnega" Banksa. Ta je bil sinoči še posebej dobro razpoložen.

Sledu o stereotipsko interpolovski "večni malaise" (Always Malaise je tudi naslov komada z njihovega zadnjega albuma, op. a.) ni bilo zaslediti. Visoko tempiran, energičen koncert so sklenili s tremi razmeroma počasnejšimi skladbami (Leif Erikson, Take You On A Cruise), za zadnjega v bisu pa so še za tisti zadnji sunek izbrali s čustvi nabito Obstacle 1 in dokončno potešili zbrano množico.
In to tudi tiste za mešalno mizo, ne le na prve vrste prisesane mladoletnice z i-podi in suhljate "emo" fante s črnimi okvirji očal, kot so jih videli na Banksu. S stilom ni nič narobe, če ga spremlja vsebina.