Skupina Drevored je na slovensko glasbeno sceno stopila pred 45 leti, pred kratkim pa je v svet poslala svojo tretjo ploščo z naslovom Sadimo vam drevesa, ki je nastajala približno leto dni. "Pazili smo na to, da se ena skladba v drugo lepo pretaka," je za MMC povedal Dušan Prosinečki, pevec, kitarist in klaviaturist zasedbe, katere člani so tudi basist Andrej Zupančič, vokalist in kitarist Primož Hudoklin ter bobnar Miha Recelj.

Člani poudarjajo vez med glasbo in humanizmom, po besedah Prosinečkega pa bi moralo za vsakega človeka biti poslanstvo, da naredi nekaj dobrega za ljudi. Poleg tega so za njih zelo pomembna besedila, ki se drugih dotaknejo in jim dajo misliti.

Na krilih skupka novih pesmi so že in še bodo poleteli na številne slovenske odre. "Mislim, da naša glasba deluje, ker je nežna, a jo igramo zelo na glas," je dodal Prosinečki, ki ga ne zanimajo okvirčki, ampak širši del glasbe. Povedal je tudi, da že pripravljajo nekaj novega, ideja je, da bi leta 2026 posneli nov album.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Svojo pot ste začeli že leta 1979, letos praznujete 45 let od teh začetkov. V tem času ste preživeli “balkansko krizo”, menjave članov. Kako gledate na prehojeno pot?
Ko smo se leta 2005 znova začeli družiti, smo želeli posneti material, ki smo ga igrali pred 20 leti, ne glede na to, kdo bi pri tem sodeloval – nekateri člani so se namreč umaknili iz glasbe. Zato sva se s članom, ki je bil takrat z mano, odločila, da glasbo še enkrat posnameva s profesionalnimi glasbeniki. Prvo ploščo, ki smo jo izdali leta 2010, smo tako posneli s pomočjo Alena Tibljaša, Janija Haceta, Janeza Križaja in Roka Podbevška. Drugo ploščo pa smo snemali drugače. Popolnoma normalno je, da zamenjaš pogled na glasbo. Starejši, kot si, globlje vidiš tisto, kar te res zanima; nas zanima glasba in z njo povezan humanizem. Muhe enodnevnice nas niso nikoli zanimale, zdi se mi, da vsaka skupina, ki želi pustiti neki pečat v glasbi nekega obdobja, nekaj težko pove v kratkem času. Želimo igrati res dobro glasbo, ki ima težo in ima nekaj povedati. To nameravamo početi, dokler pač bomo. Potem ko bomo končali, menim, da se bomo ozrli nazaj brez obžalovanj in si rekli: “To smo zmogli takrat, in to je to.”

Omenili ste kombinacijo glasbe in humanizma. Kaj želite s svojo glasbo torej dati ljudem?

Nekoč je bilo pomembno, tudi na akademski ravni, da ima glasba tiste štiri zakonitosti: da je inovativna, originalna, nekaj pove in se dotakne ljudi. To je tudi za nas zelo pomembno. Kar pa zadeva humanizem – delati nekaj dobrega za ljudi je neko poslanstvo, za vsakega izmed nas bi to morala biti sveta stvar.

Skupini je ime Drevored, naslov novega albuma je Sadimo vam drevesa. Je glasba kot drevo, ki daje kisik, življenje?
Prav zato je naslov Sadimo vam drevesa – pomembno je delati nekaj dobrega za ljudi, obenem pa je to neki znak življenja. Mislim, da moja generacija, tisti, ki smo bili rojeni v 60. letih, nismo še rekli zadnje besede. Zdi se mi škoda, da imamo neko znanje in ideje, kako bi se glasba še lahko razvijala, in da tega ne bi ovekovečili na posnetkih, da to ostane kot pečat časa, v katerem smo živeli. V glasbi se vidi vse, kar je značilno za ta čas, vključno s pogledom na svet in glasbeno obrtjo.

V pesmi Lovim mladost nazaj torej sporočate, da vaša generacija iz 60. let še ni rekla zadnje besede. Pogrešate mladost? Bi se vrnili v preteklost?
Mislim, da ni dobro preveč razmišljati o tem. Nima smisla, da se ukvarjaš s tem, kako je bilo takrat, saj je preteklost zgodovina, prihodnost pa je pred nami. Mislim, da je najbolje, da živiš danes, v sedanjosti.

Dejali ste, da je bilo snemanje albumov v preteklosti luksuz, menite pa, da zdaj to velja tudi za koncerte. Kako je dandanes ustvarjati na slovenski glasbeni sceni?
Snemanje glasbe je bilo nekoč neizmerno drago, še danes je. Tudi koncerti so postali luksuz. Čeprav na koncert pride neko število ljudi, ti po tem, ko plačaš dvorano, varnostno službo, ozvočenje, promocijo in druge stvari, ne ostane veliko. Koncerti so “drag štos”.

Člane povezuje ljubezen do glasbe, vedno ste odprti za različne ideje, a vse seveda preizkusite in potem uporabite tisto, kar se je zdelo najboljše. Torej pretiranih umetniških nestrinjanj ni?
Smo skupina z izkušenimi člani, ki lahko igrajo več zvrsti, tudi mene ne zanimajo okvirčki, ampak širši del glasbe. Pesmi delamo tako, da jih poskušamo delati v več žanrih, idejo, ki jo imamo, zaigramo večkrat in potem najdemo tisto, kar deluje. Tudi Sadimo vam drevesa smo naredili v štirih različicah in se na koncu odločili za tisto, ki je zvenela daleč najboljše. Da glasba zaživi, poskrbijo malenkosti.

Album ste snemali približno leto dni, vsako pesem ste pilili po en mesec. Zbirka skladb naj bi poslušalce popeljala na čustveno glasbeno popotovanje. Je bil proces nastajanja albuma tudi za vas čustven?
Delo v studiu nam je res v užitek. Zelo radi snemamo plošče, izmed vseh članov jih najraje prav jaz. Tako mi kot tudi producent Bojan Pahljin - Puhi, s katerim smo sodelovali, imamo radi druženje in izmenjavanje idej v studiu. Gre v bistvu za prepričevanje, kaj je boljše, in sto poskusov, da dobiš tisto, kar bi rad slišal. Vse je seveda odvisno tudi od opreme, znanja igranja in oblike pesmi.

Pri snemanju ste sodelovali s producentom Bojanom Pahljinom, moči ste združili tudi z ameriškim producentom Markom Rainsom. Kako se je to zgodilo?
Mark Rains je super fant iz Los Angelesa, ki dela tudi z Justinom Timberlakom. Sodelovanje je omogočil splet – pisal sem mu in ga vprašal, ali ima kaj prostega časa, da bi zmiksal našo pesem in povedal, kaj si misli. Ker je bil prost, sem mu skladbo posredoval, čez nekaj dni pa mi je poslal, kaj bi še dodal. Dosnel je tolkala, in ko smo to moderno rokenrol skladbo poslušali doma, smo se vsi strinjali, da je to tisto, kar je manjkalo, zato smo jo v taki obliki obdržali.

Še večja zanimivost je Vlado Meller, 70 let star prvak v masteringu, ki je obdeloval tudi plošče zasedb Red Hot Chili Peppers, Metallice, Paula McCartneyja, Céline Dion in Georgea Michaela ter je poskrbel za mastering naše plošče. Zato tako dobro zveni in zdi se mi, da je ena boljših posnetih plošč zadnjega časa – ko smo primerjali nekatere moderne plošče z našimi, ni bilo, kar zadeva zvočno kakovost, nekih velikih odstopanj.

Od kod ideja za naslovnico?
Za ovitek in celoten dizajn je poskrbel Kostja Bras, ki nam je pomagal že pri prejšnji plošči. Naredil je več osnutkov, na koncu pa smo izbrali tistega, ki nam je bil najbolj všeč.

Obeta se tudi izdaja vinilnih plošč. Kako pomembni so za vas fizični nosilci zvoka?
Pred kratkim sem kupil nov gramofon prav zato, ker imam doma veliko plošč in sem jih znova želel poslušati. Zagotovo glasba na zgoščenki zveni bolje, a vseeno se mi zdi poslušanje vinilke kot ritual – ploščo daš na gramofon, nastaviš iglo, se usedeš in res poslušaš. Ne nameravamo natisniti velikega števila plošč, bomo pa tako obliko poslušanja glasbe ponudili tistim, ki jim je to res pri srcu.

Besedila, naslovi nastajajo tako, da iz škatlice vlečete ideje, ki si jih sproti zapisujete. Kateri je bil prvi listek za ta album?
Prvi listek za ta album, ki sem ga napisal, je bil Lovim mladost nazaj. Imamo tudi angleško različico – Born in the 60s, torej Rojen v šestdesetih. Ko smo iskali, s katerim stavkom bi to opisali, smo ugotovili, da je Lovim mladost nazaj najbližje temu. Mark Reins, ki ima dostop do ameriških radiev, nam je predlagal, naj tudi angleško pesem dejansko posnamemo, in to nameravamo storiti v naslednjih mesecih.

Sicer smo glede jezika zelo patriotski, zelo se nam zdi pomemben. Nismo privrženci ideje, da slovensko glasbo pojemo v angleščini. Ne razumem slovenskih skupin, ki ustvarjajo v angleščini. Drugače je, če skladbo narediš v angleščini in greš z njo na angleški trg. Če pa slovenski jezik preoblikuješ iz angleškega, ne deluje. Slovenske pesmi so slovenske. Mi bomo skladbo v angleščini posneli zaradi angleščine, ne zato, da bomo slovensko glasbo oglaševali v angleščini.

Pa se vam zdi, da so besedila tudi poezija?
Seveda. Dobra besedila lahko pišeš na različne načine, pomembno pa je, da se te to dotakne – če se te ne, potem tekst ni močen. Za nas je zelo pomembno, da so besede, ki ti dajo misliti – kot sta besedili pesmi Boba Dylana Blowing in the Wind in Forever Young.

V pesmi TV kritizirate televizijo, ki bi po vašem mnenju morala izobraževati. Se vam zdi, da bi lahko še bolje opravljala svojo vlogo?
Ne smemo pozabiti, da smo ljudje inteligentna bitja, vsaka generacija ve več, saj izhaja iz tiste, ki je že nekaj naredila. Zagotovo bi televizija morala biti vzgojna in učiti, kaj je prav in narobe. Strokovni ljudje naj to vodijo in potem bo vse prav. Zdi se mi, da bi morali uredniki biti zelo pozorni na to, kaj kažejo ljudem.

Začelo je veljati, da če hočeš ljudi pritegniti, jih moraš šokirati. V tej poplavi novic je najlažje izbrati slabe novice, če pa jih stalno bombardiraš s temi, uničuješ pozitivo, ljudje postajajo apatični. Če pogledamo, kaj se dogaja po svetu, je žalostno, da so nekoč velike avtoritete, vključno z mediji, pristale na to igro nasilja. Tudi na področju glasbe se vidi vpliv: nekoč so imeli javni servisi največjo avtoriteto, zdaj pa je tu prevlada komercialnih medijev, kar se pozna pri banalnosti glasbe.

Če res ljubiš ženo je oda ženskam ...
Če besedilo te pesmi prebereš in poslušaš do konca, vidiš, da je zelo globoko. Ko sem jo zaigral fantom, niso želeli ničesar spreminjati, saj so videli, da ima neki pomen, pomembno je bilo samo, da smo jo dobro zaigrali. Od nekdaj smo imeli radi pesmi, ki so posvečene ženskam. Zdi se mi, da je odnos med žensko in moškim osnova vsake družbe, ta dva spola se dopolnjujeta. V današnji družbi se mi zdi, da se ta odnos prehitro konča – takoj, ko nekaj ne gre prav, se ljudje zelo hitro odločijo za ločitev. Vztrajnost je pomemben del odnosa, ki ima vzpone in padce; ko si čisto na dnu, pomisliš na tisti vrh, ki si ga dosegel z nekom. Ta skladba govori o tem.

Najnovejši singel je Gibam se. Že pred tem ste izdajali single, še več jih nameravate. Kakšna je njihova pomembnost?
Sam rad poslušam celo ploščo, da slišim, kaj je nekdo naredil. A v današnjem času, ko je poplava glasbe, se mi zdi pomembno, da imaš singel. Ambiciozno smo si zastavili, da bomo s tega albuma izdali pet singlov, Gibam se je bil tretji. Ideja je, da ljudje danes preveč sedimo v službah, se premalo gibamo in bi se bilo treba zavestno premakniti – pa naj bo to šport ali kaj drugega. Drevored smo športno zelo dejavni; kolesarimo, igramo tenis, nogomet, namizni tenis ... Besedilo te pesmi govori o plesu, a v mislih smo imeli širši smisel gibanja človeka. Moram povedati, da nismo vrhunski plesalci. Zdi se mi, da so glasbeniki slabi plesalci – tisti, ki igrajo, ne plešejo.

Ste veliko časa posvetili vrstnemu redu pesmi na albumu?
Da, vse smo preučili. Samo pri prvi pesmi smo bili v dilemi, katera naj bo – odločali smo se med Lovimo mladost nazaj in Sadimo vam drevesa. Za slednjo smo se odločili, ker smo menili, da ima večjo težo. Po nasvetu Marka Rainsa smo bili pozorni na to, da se atmosfera sredi plošče ne bi zamenjala. Pazili smo na to, da se ena skladba v drugo lepo pretaka. Zadnja pesem je Pozabil sem že, ki smo jo prvotno želeli odigrati z vsemi glasbili, a se mi je na koncu zdelo bolj primerno, da je bolj akustična, govori pa o tem, kako čez čas pozabiš na slabe stvari v preteklem odnosu in ostane tisto lepo, kar si z nekom doživel.

Album ste v živo krstili v Orto baru. Kaj je najboljše pri vaših koncertih?
Naša glasnost. Pri glasbi nam je pomembna dinamika, da od čisto tihega dela preidemo na zelo glasnega. Smo najbrž najglasnejša rockskupina v Evropi (smeh). Mislim, da naša glasba prav zato deluje – je nežna, a jo igramo zelo na glas. Višek koncertov je to, ko vidim, da ljudje razumejo, kje se glasba doživlja.

Načrtujemo približno 15 koncertov po Sloveniji, dogovori za nekatere še potekajo. Ko bomo te odigrali, bomo še celo leto poskušali igrati v okviru tega albuma. Obenem že pripravljamo nekaj novega in smo dogovorjeni, da bomo poleti leta 2026 posneli nov album z desetimi pesmimi. To je ideja, upam, da nam uspe.