Idrijski Ben Howard, bi mu lahko rekli, a na svojevrsten način. Jakoba Kobala še vedno pogosto imenujemo za kantavtorja, čeprav sam rad poudari, da je kantavtorstvo že malo prerastel, saj ima za sabo ljudi, ki ga spremljajo in dopolnjujejo njegovo glasbo. Dobro zveni v ednini, dvojini ali množini. Ta mu je še najbližja, saj ne mara biti v središču pozornosti.

Nase je opozoril že leta 2016 z viharnim singlom Cloudless Skies, ki mu je hitro, morda celo prehitro, tlakoval pot do priznanih showcase festivalov doma in v tujini. Čeprav je imel že pri 19 letih napisanih polovico skladb in izdelano celotno zasnova poznejšega albuma, je še nekoliko počakal. "Sam začneš, potem pa čakaš na priložnosti. Takrat je prišel producent Peter Penko, s katerim še zdaj sodelujeva. V meni je videl potencial, glasba mu je bila všeč in šla sva v studio ter posnela Cloudless Skies. Skladba je bila dobro sprejeta na radijskih postajah in med ljudmi, kar je bila potrditev za nadaljnje skupno delo." Od takrat ne počiva na lovorikah.

Zaveda se, da je v Sloveniji od glasbe težko živeti, a ni nemogoče. "V zakup je treba vzeti skromno življenje, na kar sem jaz popolnoma pripravljen." Sicer pa v trenutnem času v kulturnem sektorju ne moremo več govoriti o skromnem življenju, pač pa o preživetju.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.


Skladba Cloudless Skies je bila v letu izida med najbolj predvajanimi skladbami na Valu 202. Foto: Matevž Kocjan
Skladba Cloudless Skies je bila v letu izida med najbolj predvajanimi skladbami na Valu 202. Foto: Matevž Kocjan

Začel si kot basist v punkovski skupini. Še kdaj prebudiš punkerja v sebi?
Še vedno sem kritičen, vendar tega ne izražam toliko v svojih skladbah oziroma izražam na drugačen način. Bolj skrito, ne toliko neposreddno, kar poslušalcem ponudi nešteto interpretacij.

Nisi pa samo glasbenik, si tudi "skejter". To, da gresta glasba in rolkanje skupaj, je splošno znano prepričanje. Številni bi z rolkanjem povezovali prav punk ali pa rock, glasba, ki jo ustvarjaš zdaj, pa ni takšna. Lahko kljub temu vlečeš vzporednice med omenjenima hobijema?
Začelo se je med obiskovanjem srednje šole v Gorici, tam sem začel rolkati. Mama mi je pred tem kupila kitaro, in ta je bila obvezna oprema naših "skejterskih" doživetij v parku. Tudi drugi so bili glasbeniki, skupaj smo rolkali in ustvarjali glasbo. Že v osnovi ima vsak "skejterski" video glasbeno podlago. Navsezadnje je ustvarjanje glasbe precej podobno rolkanju – vsak nov element, ki ga začneš graditi na kitari, moraš utrditi, ga začutiš, da ga lahko čisto izpelješ.

Navsezadnje je ustvarjanje glasbe precej podobno rolkanju – vsak nov element, ki ga začneš gradit na kitari, moraš utrditi, ga začutiš, da ga lahko čisto izpelješ.

Jakob Kobal

Začel si kot samostojen glasbenik, leta 2017 so se ti pridružili še "Imaginarni prijatelji", s katerimi zdaj koncertiraš. Zakaj takšno ime? Kakšen pomen mu ti pripisuješ?
To ime smo si nadeli šele letos. Drugi glasbeniki so namreč tudi člani drugih skupin. Slabost kantavtorstva je ta, da nikoli nimaš svoje skupine, imaš le spremljevalni bend. Že nekaj časa si želim to spremeniti in sestaviti lastno skupino s katero bi ustvarjali skupaj, ne da jaz v celoti ustvarim skladbo in razdelim delo med druge.

'Imaginary Friends', verjamem, da niso samo imaginarni.
Ne. (smeh) Pravzaprav je zdaj, ko sem se preselil iz Kopra v Ljubljano, v igri nova zasedba. Prej smo se dobivali samo za vaje, zdaj si pa želim ustvarjati skupaj z ljudmi, s katerimi se tudi redno družim.

Na koncertu v sklopu cikla Poletje v Šiški je Jakob nastopil z Danijelom Bogatajem iz skupine Fed Horses. Foto: Kaja Brezočnik
Na koncertu v sklopu cikla Poletje v Šiški je Jakob nastopil z Danijelom Bogatajem iz skupine Fed Horses. Foto: Kaja Brezočnik

Kaj danes pomeni, da si član skupine? Da si v skupini. Kaj ti da?
Več energije. Meni osebno večji užitek, saj se lahko kdaj tudi umaknem na stran, usedem in uživam. Pri samostojnih koncertih je pozornost neprestano na meni, zato vzdušje na odru ni tako sproščeno kot pri nastopu s skupino. Nisem človek, ki bi se znal promovirati in hvaliti, sem bolj skromne narave. Želim si delati z ekipo, ki bo znala pokazati svoje odlike na teh področjih. Ni mi problem biti del ekipe oziroma njena gonilna sila.

Koliko vas je pravzaprav, opazila sem, da se priložnostno menjavate med seboj, velikokrat pa nastopaš prav z Danijelom Bogatajem?

Zasedba se neprestano spreminja, ravno zato, ker imajo preostali člani obveznosti z drugimi, primarnimi skupinami. Prednost moje glasbe je ta, da se lahko pridruži kdor koli. Zelo je prilagodljiva. Lahko sem sam, pa vendar sladbe zazvenijo polno.

Pri poslušanju tvojih skladb sem začutila, da gradiš predvsem na emocijah. Kako ti uspe potem to intimo prenesti še na skupino?
Skladbe so že v osnovi sestavljene tako, da se takoj začutita bodisi jeza bodisi žalost. Moje prve pesmi so bile sproščene, potem pa me je odneslo v bolj divje vode. Morda se ne kaže toliko, vendar zame je kontrast med umirjeno Cloudless Skies in divjimi, energetsko nabitimi novejšimi skladbami še kako opazen.

Kaj se je dogajalo v času od izdaje prvenca?. Nastopil si na Valovem koncertu doma, kjer smo slišali nekaj novega material, studijsko verzijo pa ima za zdaj le Mother.
Res je, drugi album je v pripravi. Še prej pa moram sestaviti skupino in jo "zvleči" na našo kmetijo, da posnamemo album.

Kot Queeni pri ustvarjanju Bohemian Rhapsody?
To je projekt, ki bi ga morda lahko uresničil, če nam bo uspelo uskladiti službene obveznosti in bo čas na naši strani. Zmeraj sem si želel, da bi se skupaj z glasbeniki zaprl za dva tedna. Tam bi nenehno muzicirali, skupaj kovali ideje in pilili ustvarjeno. Do zdaj sem vedno ustvarjal tako, da sem posnel kitaro in vokale, Peter Penko pa je poskrbel za podlago. Jaz sem zgolj usmerjal: "To ja, to ne." Takšen začetek je bil vsekakor dober, saj sem s produkcijskega vidika dobil vrhunski izdelek. Meni se je zdelo še predobro. vendar si želim ustvarjati skupaj s skupino, v živo.

Tvoj vzpon je bil relativno hiter – skladbe so postale stalnica na radijskih postajah, Cloudless Skies je bila takrat ena najbolj predvajanih skladb na Valu 202, koncerti, showcase festivali in preboj v tujino. Se ti je zdelo, da so nastopi v tujini prišli prehitro? Bi danes storil kaj drugače?
Glede na to, da je bil moj tretji koncert na Nizozemskem, na Eurosonicu, je bil ta preboj res hiter. Tam sva nameravala nastopiti skupaj s saksofonistom, a med pripravami sva ugotovila, da skladbe ne zvenijo tako, kot si želiva. Povabila sva še Primoža Podobnika, jazz bobnarja, in Aljaža Hrastarja iz skupine Eni od sedmih milijard, ki je poprijel za bas kitaro. Showcase festivali so zelo specifični, naš pristop pa je bil zelo slovenski. Zato da bi na Nizozemskem nekoliko privarčevali, smo v kombi naložili velike količine piva in se odpravili. Vse smo spili že po poti, tako da pretirano privarčevali nismo. Tam smo odigrali dva koncerta, poslušali druge skupine in to je bilo za nas to. Sam sem pogrešal druženje, povezovanje z drugimi. Dejansko mi je manjkal občutek "biti udeleženec", in ne samo obiskovalec. Ponujene priložnosti nismo izkoristili toliko, kot bi lahko. Tja bi morali iti z izdelanim načrtom, komu se predstaviti, s kom priti v stik, morda celo poiskati založbo. Mi smo šli tja "špilat", z miselnostjo "kar se bo zgodilo, se bo zgodilo".

Letos si imel tako rekoč "popravni izpit". Ponovno si igral na Mentu. Kakšen je bil letošnji izkupiček?
Vsekakor smo bili bolje pripravljeni, ampak v tem času se je meni nabralo preveč obveznosti. Bil sem sredi menjave služb, v istem tednu sem imel še dva druga koncerta in čas, ki bi ga lahko izkoristil za spoznavanje organizatorjev in založnikov, sem preživel na odru. Kljub temu nam je uspelo priti na Waves Viena, kar smo si navsezadnje tudi želeli.

Showcase festivali so zelo specifični, naš pristop pa je bil zelo slovenski.

Jakob Kobal

V življenju staviš na glasbo. Pustil si srednjo šolo, da si se lahko posvetil glasbenemu ustvarjanju. Se ti zdi, da bi lahko na neki točki živel od glasbe?
Ja. Nimam visokih standardov v življenju, kar se preživetja tiče, zagotovo ne. Ne potrebujem luksuza. Odvisno je od mentalitete posameznika. Ne moremo trditi, da od glasbe v Sloveniji ni mogoče živeti. V zakup je treba vzeti skromno življenje, kar sem jaz popolnoma pripravljen, če le lahko delam, kar si želim.

Kdaj pa pride tista točka, ko nehaš biti ljubiteljski glasbenik in postaneš profesionalni?
Ne vem, ker še nisem tam. Ti bom povedal.

Poletje v Šiški

Jakob Kobal je odprl koncertni cikel Poletje v Šiški, niz brezplačnih koncertov na letnem vrtu Kina Šiška. Po uspešnem projektu #štream, ki je v domove gledalcev in poslušalcev prinesel interaktivno doživetje koncertov, Kino Šiška poletno mrtvilo pregajanja z dogajanjem v živo.

V ciklu, ki se je začel 24. junija, se bodo predstavili še:
5. 8. Panon
12. 8. Manca Berlec
19. 8. Neon Wife (HR)
26. 8. Manca Udovič + BUH ft. Jan Gregorka
2. 9. An Eagle in Your Mind (FR)

V primeru dežja se dogodki prestavijo v notranje prostore Kavarne Kina Šiška.

Če se naveževa na aktualne tematike, ki vladajo pri nas in drugje po svetu, in kar v tvoji maniri oziroma maniri skladbe Mother vprašam: Je to res smer, v katero hočemo iti?
Ne, zagotovo ne. Že kar se medijev tiče – ljudje se opirajo predvsem na informacije iz komercialnih medijev, ki nam na pladnju servirajo točno določene podatke.

S tem besedilom si nastavili ogledalo družbi. Meniš, da bi morali biti umetniki vsaj malo politični in naslavljati problematike ter deliti svoja mnenja?
Če glasbenik to čuti, seveda. Glasbena podlaga skladbe Mother je precej pozitivno naravnana, zato je toliko težje razbrati sporočilnost. Besedilo tukaj podlagi močno nasprotuje. Morda je prav to neki način, kako priti v medije – s pozitivno glasbo, ki v svojem sporočilu skriva kritiko.