Osrednji presežni element praznovanja je bila kar Tanja Žagar sama.

"Ali ste pripravljeni na senzacijo," je spraševal občinstvo didžej Johnny, ki je podobno kot prejšnje leto skrbel za uvodno animacijo občinstva. Že nekaj minut po osmi uri je bilo mogoče videti, da se parter, ki je bil tokrat spremenjen v stojišča, ne bo napolnil čez polovico. Prav tako pa so tribune ostale polne do treh četrtin. A kakor koli obrnemo, je Žagarjeva letos edina slovenska izvajalka, ki se je sama spustila v Halo Tivoli.

Je edina slovenska izvajalka, ki ji je uspela preobrazba iz članice najstniške dekliške skupine v samostojno izvajalko. V najstniških dneh je plesala po improviziranih odrih osnovnih šol po Sloveniji, sinoči pa na dveh odrih Hale Tivoli. Dosežek, ki ni samoumeven. Zato je njen sinočnji koncert prej mogoče razumeti kot njen poklon oboževalcem kakor vnovičen poskus dvigovanja samopodobe.

Izziva, da predstavi skladbe, ki jih po navadi izvaja po vseh možnih slovenskih krajih in pred raznovrstnimi skupinami poslušalcev, v drugačni luči, se je lotila resno. Že od trenutka, ko je zavzela svoj prestol - črn stol na vrhu stopnišča, je nakazala rdečo nit večera. Rime, kot je "kako je vroče, ko ona hoče", je spremenila v šov. Tega je podkrepila z devetčlansko inštrumentalno skupino, v kateri je osrčje sestavljala skupina Avantura, in s tremi spremljevalnimi pevkami. Prav vsako skladbo je podkrepila še s plesnimi točkami, v katerih je sama odigrala vlogo prve plesalke.

Sam koncert je bil razdeljen na tri dele. V prvem, ki ga je začela s skoraj devet minut trajajočo izvedbo skladbe Carica, so prevladovale skladbe z zadnjega istoimenskega albuma. Prehod na manjši oder - na drugi strani dvorane - je naznanil akustični, bolj baladni del koncerta in sam konec je pripadel njenim najbolj odmevnim skladbam.

Tanja Žagar šov
Zamenjala je devet oprav - vsakič, ko je zapustila oder, je poskrbela, da obiskovalci niso strmeli v prazno, ampak jih je pustila v varnih rokah plesalcev. Tem je med skladbami dovolila, da so jo nosili po rokah (ob skladbi Mala sobica), se z njo spogledovali z elementi kabareta (Kako je vroče), jih opremila z zastavami z napisom Carica ...

Zaradi klasične zadržanosti slovenskega občinstva je mala dvorana sprva delovala hladno, toda potem je v ospredje prišel temperament prvega imena večera. "Vse v redu? Gremo dalje! Akcija," je spodbujala obiskovalce v Hali Tivoli. "Kaj pravite na stojišče? Drugo leto vam uredim še ležišče. Vse za vas," se je šalila v enem izmed nagovorov.

Še najbolj jih je pustila same po sklopu skladb Greva k meni al greva k tebi ter Lepo mi je, ko jih je pustila ob velikem napisu, ki se je raztezal po videoprojekciji: "Ha, ha, ha ... Čas za selfije." A že kmalu po prvih taktih, ki so izzveneli iz klavirja, se je pozornost preusmerila na drug, manjši oder, kjer je zgolj ob spremljavi akustičnih kitar zapela sklop balad.

"Ima kdo kakšno glasbeno željo, morda?" je spraševala, a po tihem vedela pri sebi, katera bo naslednja. "Vračam se domov. Ni težave, dobite. Znamo," je spraševala Žagarjeva, med najbolj umirjenim delom večera, ko so izzvenele še balade Bila jesen, Hvala, ker si ob meni ti ter prelomna skladba večera Tiho, tiho čas beži (pravzaprav podaljšani različici skladbe).

Prav ob njej so se grla zbranih sprostila in po prihodu nazaj na veliki oder (Žagarjeva se je vmes najprej sprehodila do garderobe med obiskovalci na parterju in se jim prek velikega zaslona še javljala iz zaodrja) ji je preostalo najlažje delo večera. A pod rokavom je imela še enega aduta, in sicer Lazara Zumeta. Tolkalist in spremljevalni pevec je oživel v zadnji tretjini, ko je prevzel vlogo moškega glasu v duetu Neka te (v izvirniku ga Žagarjeva prepeva z Nikolo Burovacem) ter pozneje kar sam stopil pred občinstvo in ga animiral s priredbo Danza Kuduro.

Zahvale obiskovalcem in ekipi
Ko se je vrnila Žagarjeva na oder s plesalci, ji je po skladbi Nora noč ostalo le, da izrazi svojo hvaležnost: "Najlepša hvala iz srca vsem." Na oder je tik pred zaključkom, ko sta bili v ospredju ponovitvi skladb Številka 3 in Carica, poklicala vse nastopajoče in tudi osrednji del svoje ekipe na čelu s producentom in menedžerjem Mikijem Šarcem, s katerim sodeluje že dvajset let. Kot je priznala sinoči, ne bi stala na odru Hale Tivoli brez njih.

Preden se je poslovila na - kot je dejala sama - "že drugem tradicionalnem koncertu v Hali Tivoli", je najprej pomirila že precej razgreto občinstvo, potem jih spodbudila še zadnjič z besedami: "Drži, drži. Roke gor, roke gor." Če potegnemo črto, je praznovanje 20. obletnice delovanja v glasbenih vodah minilo v večjem duhu, a manjšem obsegu.

Klavdija Kopina
Foto: Sandi Fišer