Ko prestopite prag tega starega lokala na ulici Calle de Echegaray, je kot bi stopili v časovni stroj. Nemudoma izgubite občutek, da ste v letu 2022. Da ste v 21. stoletju.

Prostor bolj kot na bar spominja na vinsko klet – le da so vsa vina tu šeriji. Šeriji vseh sort, shranjeni v malih lesenih sodčkih ob eni strani pulta in v starih, zaprašenih steklenicah, zloženih po policah vse do visokega, patinastega stropa, ki ga v zadnjih 70 letih nihče ni prepleskal.

Natakar, eden od treh solastnikov, bratov Criado, ki so v 80. letih kupili lokal, da bi ga tako po smrti prejšnjega lastnika rešili pred zaprtjem in izginotjem, nas ošvrkne s pogledom in nadaljuje počasno, načrtno počasno, se zdi, rezanje choriza. Pozneje se potrdi, da ni največji ljubitelj ljudi. Zlasti ne turistov.

V La Venencii je užival, ko je še veljala za najbolj varovano skrivnost Madrida. Ti časi so minili.

V času pametnih telefonov in družbenih omrežij namreč ni veliko krajev, ki lahko ohranijo anonimnost. Niti če je na lesene regale pripet izvesek s prečrtano kamero. Fotografiranje strogo prepovedano.

Criado je pri tem dosleden in nenehno na preži za kršilci – tudi, kadar ima obrnjen hrbet proti vam. "Aqui no se hace photos! Tu se ne fotografira," vzkipi na enega od gostov, ki skuša nekje po tretjem kozarcu šerija ne ravno diskretno s svojo leico ukrasti en posnetek res slikovitega bara.

Čeprav ne uperjajo vanj bliskavic, je Criado še bolj osoren do skupine upokojencev iz Mehike, ki jim ne nameni niti pogleda.

"Sovražim bogate Mehičane, najhujši so. Še hujši od bogatih Rusov. No, Američanov ne prekašajo," zamomlja pozneje, ko nas sprejme v posvečeni krog ljudi, s katerimi dejansko pokramlja, a le zato, ker smo iz Slovenije in jo je prepotoval po dolgem in počez in je zanj dragulj Evrope. "Samo slišal sem, da ni več isto. Da so turisti. Ti vse uničijo," zavije z očmi Criado in pred nas postavi krožnik sira manchego, patanegre in choriza.

Kjer je posedal tudi Hemingway

Sodeč po nekaterih statistikah, ima Madrid več barov na prebivalca kot katero koli drugo mesto v Evropi, La Venencia pa stoji le nekaj metrov od Salmon Guruja, 24. bara na svetu na seznamu 50 Best Bars, a se zdi kot drugi svet.

Če je Salmon Guru živahen lokal, ves v neonu, z glasno glasbo, ki jo seka le rutinirano mešanje koktajlov, s pretežno mlado klientelo, ki srkajo zvarke iz orjaških čaš v obliki piraj in zmajev, iz katerih se zdaj kadi, zdaj mezi smetana, je La Venencia kot cerkev.

Samostan, kjer glasbe ni, kjer vas ovije vonj lesa in oksidacije, kjer Criado račun napiše kar s kredo na leseni pult pred vami, kjer bankovce pospravlja v staro blagajno in kjer za razmajanimi mizicami, ki so videle že vse, posedajo priletni gospodje z naramnicami in robčkom, zataknjenim v žep suknjiča.

Eden od njih, z belo brado, klobukom in palico, spominja na Ernesta Hemingwaya. Morda zato, ker je tudi "Don Ernesto", kot je bil poznan tu, sam rad posedal v La Venencii, ko je v časa španske državljanske vojne bival v Madridu.

Tega vam Criado ne bo povedal. Tega tudi ne boste prebrali na kakem od izveskov v La Venencii. Namesto tega stene krasijo obledeli retroplakati starih reklamnih kampanj za Jerez in davno minulih festivalov šerija ter črno-bele fotografije iz časov, ko je bila La Venenciana skladišče šerijev iz Jereza, z nekaj mizami za tiste, ki so vedeli, da se po zvezah da dobiti tudi kakšen kozarček tega jantarnega fortificiranega vina. Ali več le njih.

Od manzanilla do pala cortada

Interier bara se praktično ni spremenil od leta 1928, ko je bila ta ikonična madridska taverna ustanovljena, taverna, ki je bila odprta tudi med špansko državljansko vojno, ko so se v njej zbirali republikanski vojaki in podporniki antifašizma, da bi izmenjavali zgodbe z bojišč in jamrali nad napredovanjem sil generala Francisca Franca.

Tako neposredna in neizumetničena, kot je lastnik, je tudi hrana, ki jo streže ob šerijih. "Prej ste imeli manzanillo, zdaj sem vam natočil oloroso," razloži Criado, ob kozarček pa potisne še krožnik svetlikajočih se zelenih oliv. Na zalogi ima še vložene inčune iz Kantabrije, suhe mesnine iz Leona, prekajeno tuno in namaz iz intenzivnega sira, zmešan z maslom.

Poleg omenjenih so na voljo še druge tri sorte, fino, amontillado in palo cortado. Vsi "na rinfuzo". Za nobenega ne boste odšteli več kot tri evre.

Osnovna linija je svetla, sveža, zelena manzanilla, nato pa se stopnjujejo vse do bogatega, polnega, oreščkastega in kompleksnega pala cortada globokih tonov mahagonija in oreha. Barv opaža za točilnim pultom. Prihajajo iz najboljših kleti juga Španije, a pozabite na to, da vam bo Criado prav kaj dosti razlagal o notah in letnikih.

Ni glasbe, ni fotografiranja, ni napitnin

"Kdo ste vi, da vam je celo naklonil nasmešek?" se začudi priletna Mehičanka, ki zaman skuša pritegniti Criadovo pozornost. Ta na ne ravno po tiho izrečen očitek zgolj vidno zavije z očmi.

Neki drugi moški mu skuša pustiti napitnino. "Že v redu," reče Criadu in mu izroči petevrski bankovec za 4,5-evrski račun.

"Počakajte," ga ustavi Criado. "Zdaj pa je v redu," mu odvrne in odločno stisne v roko 50 centov. Moški zgolj skomigne. Ne samo fotografiranja, kar izvira še iz časov, ko so morali biti gostje previdni zaradi fašističnih vohunov, tudi napitnin ne sprejemajo, iz spoštovanja do socialističnih načel bara.

Neredko vlada v lokalu skoraj grobna tišina. Ker ni glasbe, se gostje skoraj bojijo povzdigniti glas – zlasti, ker jih nenehno motri mrk pogled Criada.

Ker je La Venencia tako slikovita, dobivajo lastniki kar nekaj prošenj, da bi v njih snemali tak ali drugačen film, serijo ali oglas. Bratje ponudbe vztrajno zavračajo, izjemo so naredili enkrat samkrat, za film Imanola Uribe La carta spherical iz leta 2006. Kot piše El Pais, so privolili, ker je za to zaprosil neki res prijazni gost, kot pogoj pa so zahtevali, da se ime lokala, kjer je bil film sneman, nikjer ne pojavi.

La Venencia, začuda, ima spletno stran. A ostaja zvesta sama sebi – in čemernim lastnikom. "Da, še vedno smo odprti. Od 12.30 do 15.30 popoldne in od 19.30 do 24.00 zvečer. (... in ne, ni nam všeč fotografiranje, prav tako ne sprejemamo rezervacij)," piše kratko in jedrnato na prazni strani. Pozabite na "bienvenidos". A La Venencie pozabili ne boste.