Foto: Jaka Ivančič
Foto: Jaka Ivančič
Sorodna novica Novi Grand hotel Koper, štirizvezdični hotel za sodobne popotnike

Zanimiva arhitekturna zasnova in izjemno zahtevna izvedba, vredna 2,2 milijona evrov (z davkom), je središče starega dela Kopra obogatila za še en trg oziroma park, ki so ga arhitekti zasnovali s skrbnim premislekom, "da ne bo sameval kot mnogi parki z zeleno površino tukaj," pravi arhitekt Igor Marasović iz koprskega biroja Marasovic arhitektura.

A zgodba je obrnjena nekoliko na glavo, saj je nastala površina pravzaprav splet okoliščin. Po zgradnji nujno potrebne garažne hiše v središču mesta bi morala biti njena pohodna površina, torej, streha, urejena kot ploščad. A so se prebivalci ideji uprli.

Nastal je Muzejski trg, ki je zasnovan kot ploščad s talnimi vodnimi šobami. Ta v primeru nedelovanja omogočajo veliko površino za koncerte in prireditve, v zimskem času bi bilo tu lahko tudi drsališče. Ob strani pa sta dvignjeni ploščadi z zasajenimi več kot 50 drevesi in kar 2000 grmovnicami. Nekatera drevesa so posajena v velike kamnite vaze, spet druga so z grmovnicami zasajena v zaokrožene ledvičke z organsko oblikovanimi liki, ki večinoma tlakovani površini omogočajo premišljeno ozelenele površine.

Strokovna komisija Zbornice za arhitekturo in prostor je projekt uvrstila v predizbor v regiji Koper.

Foto: Jaka Ivančič
Foto: Jaka Ivančič

"Nekoč je bilo celo območje poimenovano kot Muzejski trg, v resnici pa sta bila tu dva trga: pod Pokrajinskim muzejem je bil trg Tacco, novi del pa ni imel slovenskega imena, ker je tam vedno stal neki objekt, ali avstro-ogrska kaznilnica, pred tem pa dominikanski samostan," razlaga Igor, sicer tudi sam domačin.

V nedavni zgodovini je nato na tem mestu stala osnovna šola, ki so jo porušili "in nastal je velik prostor, ki se je priklopil imenu Muzejski trg in obstoječemu manjšemu trgu". Občina Koper je zanj dalj časa iskala ustrezno ime, "a je na koncu ostalo kar ime Muzejski trg, novi del pa je postal Muzejski park".


Tloris. Foto: Marasovic arhitekturs
Tloris. Foto: Marasovic arhitekturs

Nad Parkirno hišo Belveder v samem središču Kopra meščani niso privolili v ureditev ploščadi. Kako arhitekt pristopi k projektu, ko ima opravka z nezadovoljno javnostjo?
Mi smo se z javnim mnenjem strinjali. Poskusili smo narediti najboljše, kar lahko, in očitno se je to uskladilo, saj je bil cilj dosežen, javnost pa je projekt sprejela. Smo imeli pa veliko drugih izzivov, ki jih je bilo treba nujno upoštevati. Želja občine je namreč bila, da se na tem mestu umestijo visoka drevesa in da se območje ozeleni, pri čemer pa garažna hiša ni bila zgrajena s tem namenom, kar pomeni, da pri njeni gradnji ni bilo predvidenih dodanih obremenitev. Poleg tega ni bilo niti zadostne višine za zemljo dreves, to so bili ti večji izzivi. No, krovni izziv pa je bil, da projekt na koncu ne bi bil odraz nekih tehničnih rešitev, ampak estetska in funkcionalno koherentna rešitev.

Pa ste upoštevali kakšne želje prebivalcev?
Pred samo izvedbo smo projekt predstavili tako krajevni skupnosti kot širši javnosti, da bi dobili še njihov odziv. Zdi se mi, da danes javno mnenje na splošno prevladuje v korist zelenju, s čimer se seveda strinjam. A treba je vedeti nekaj, ljudje pogosto rečejo, da si želijo več travnatih površin in hkrati omenjajo tudi trajnosti vidik – to sta popolnoma različna koncepta. Z vidika trajnosti je travnata površina izjemno potratna, saj jo je treba zalivati in vzdrževati.

Foto: Jaka Ivančič
Foto: Jaka Ivančič

In tu je še nekaj, ljudje si v mestu želijo več zelenih površin, na katerih bi lahko poležavali. Pa vendar, ko dejansko pogledamo te travne površine, lahko vidimo, da na njih nihče ne želi poležavati, saj takšen način bivanja ni v naši kulturni zavesti. Si pa želijo bivati v zelenju. Ravno zaradi tega smo oblikovali velike lesene klopi, ki so obkrožene z zelenjem. Na njih se lahko sproščaš v kakršni koli obleki, ne da bi stopil ali se ulegel v pasji iztrebek.

V parku oziroma na strehi garažne hiše ste zasadili več kot 50 dreves in okoli 2000 grmovnic. Kakšno težavo je predstavljala sama zasaditev?
Sodelovali smo s krajinskim arhitektom Markom Dobrilovičem, ki sicer poučuje na Biotehnični fakulteti in je avtor tudi drugih projektov. Vsa drevesa so morala biti sidrana zaradi vetra, vendar pa jih nismo smeli sidrati v streho garažne hiše, da je ne bi prebili. Zato smo uporabili poseben sistem sidranja in izbrali tudi primerna drevesa.

Sprva smo naredili selekcijo avtohtonih vrst, potem smo izločili tista, ki ne morejo uspevati v tako nizki plasti zemlje, in med njimi določili še tista, ki so dovolj odporna proti burji in proti morski soli. Vendar pa se je na koncu izkazalo, da je bil največji izziv sploh dobiti drevesnico v Evropi, ki bi imela številčno toliko dreves. Zasadili smo 34 koprivovcev in 17 javorjev, ki so v vazah, skupno torej 51 dreves.

Kako visoka oziroma nizka je ta plast zemlje?
Kota kamnitega tlaka sta približno 60 centimetrov nad streho garažne hiše. Obe ploščadi, na katerih je ozelenitev z drevesi, pa sta dvignjeni še za dve stopnički in sta torej dvignjeni 90 centimetrov nad streho garažne hiše. Ozelenjene ledvičke, ki obdajajo drevesa, pa smo dodatno oblikovali tako, da ob deblih oziroma nad koreninsko grudo zagotavljajo med 110 in 130 centimetri zemljine.

Foto: Jaka Ivančič
Foto: Jaka Ivančič
Sorodna novica Prva stanovanja s hotelsko storitvijo in bazenom na strehi v Ljubljani

Takšen projekt je zagotovo nočna mora vsakega statika – na streho objekta, ki nima predvidene dodatne obremenitve, to obremeniti, in to s parkom! Kako je statik rešil zagato? Je morda nad garažno hišo zasnoval novo, ločeno temeljno ploščo?
Ne. Statično smo to reševali na dva načina, Gorazd Črnko je drevesa postavil osno nad stebre garažnih hiš, kar se tudi odraža na ritmičnost dreves.

Aha, drevesa so torej postavljena nad same nosilce, ki nosijo to dodatno težo!
Da. In ta ritem zasaditve je bil za nas sprejemljiv, celo dober, saj smo ga gledali kot reinterpretacijo stebrov. Na tem delu je namreč stal dominikanski samostan, ki je imel v atriju stebre. Strogi red smo razbili z organsko obliko ledvičk ob samih drevesih, ki omogočajo optimalno pretočnost prehajanje.

Drugi element pa je sama sestava zemljine, ki ima vmešano vulkansko prst (lapillo) in je zato zelo lahka. Zemlji napolni volumen, a je takšna zemlja bistveno lažja od navadne. Poleg tega pa ima še to dobro lastnost, da veže nase vlago.

Površina nad Parkirno hišo Belveder je zdaj neke vrste hibrid med parkom in trgom, kjer se že izvajajo koncerti?
Da, to je bil tudi cilj, da se zagotovi velika tlakovana površina za prireditve, pozimi bi bilo lahko tu tudi drsališče ali pa Odprta kuhinja.

Ste že umestili napovedano premično opremo?
Ne še, a naša želja in ideja Mestne občine Koper je, da bi zagotovili stole in mize, ki bodo sodelovali s s fiksno opremo. Nekdo bi lahko tu odigral partijo šaha ali se premaknil v senco, kar je drugje po Evropi nekaj običajnega. Mi pa se trenutno ukvarjamo z izzivom, kako bi ta oprema zdržala več kot nekaj dni.

Foto: Jaka Ivančič
Foto: Jaka Ivančič

No, lahko jih pritrdite v tla, tako kot so jih na Ptuju.
Lahko, ampak potem ne bi imeli takšne možnosti demokratičnosti, za katero si tu prizadevamo.

Arhitekt že ve, arhitekt že ve, kje se najbolje sedi! Kako pa ste se odločali pri uporabi materialov, ki so kombinacija sivih tlakovcev in brušenega betona? Lahko bi uporabili les, da bi zmanjšali element segrevanja v mestih ali pustili več zelenih površin, recimo.
Na delu, kjer smo posegli v staro mestno jedro, je dal pri oblikovanju javnih površin pogoje Zavod za varstvo kulturne dediščine pogoj za oblikovanje površine. Ne v smislu oblike in arhitekture, ampak v smislu izbora materialov in osnovnih vodil, v smislu poudarjanja določenih osi. Ko delamo v Kopru, je pogoj, da se kot kamen uporablja peščenjak, sivi kamen, včasih je lahko tudi rjav, ustvarjajo pa se beli poudarki, ki so narejeni ali iz kraškega ali istrskega apnenca. V tem smislu je izbiro narekoval vnaprej postavljeni pogoj. Zakaj je na ploščadi več površin tlakovanih kot zelenih? Ker sem prej opisal, da je tukaj (op. p. v Kopru) takšna praksa. Ko smo opazovali gibanje ljudi na nekaj mestih, smo ugotovili, da se strogo gibljejo le po tistih delih, ki je namenjena gibanju (…)

(…) ugotovili ste torej, da v primeru travne površine raje hodimo po ploščičnem delu? Tako, da. Tak primer je trg Brolo, ki je zelo ozelenel, a osamljen, pa Kardeljeva ploščad, ki ima kljub nekaj tisoč kvadratnih metrov travnate površine prehojeno le ozko potko. Hlavatyjev park ob morju in tržnici je znova v zelenju. A trava je off limit v Obalni zavesti, ne vem pa, ali je tako v vseslovenski zavesti. Zato smo to logiko obrnili in zasadili visoko grmičevje, ki se vizualno poveže z okolico. Ko stojiš na trgu, je torej občutek, kot da je vse zeleno, med hojo pa se poti odpirajo. Uporaba površine je pogostejša.

Foto: Jaka Ivančič
Foto: Jaka Ivančič

V Muzejskem parku ste vpeljali tudi zasnovo vodometov s talnimi šobami. Ker je bilo letošnje leto peklensko s požari in sušami, se postavlja vprašanje smiselnosti tratenja vode v te namen. Po eni strani bi lahko tak javni element v prihodnosti popolnoma izginil, po drugi strani, pa bi lahko uvedli koncept Rimljani, v smislu javnih term. Kaj menite?
V uvodu se mi zdi, da kot družba pitno vodo uporabljamo na neprimerne načine, od zalivanja zelenic, do splakovanja WC-jev in pranja avtomobilov. Tudi ko ni suše, je ta vir predragocen za takšno uporabo. Recimo, ni potrebe za zalivanje teniških in golfigrišč. Vse to bi lahko delali s pametnejšim zbiranjem deževnice. In spet, ko ta ne gre v rezervoarje, znova predstavlja težavo velikih meteornih voda, ki zalivajo površine.

Srečujemo se torej z velikim pomanjkanjem vode ali pa z ekstremnimi presežki. Te presežke bi morali znati smiselno hraniti in uporabiti za vse primere, da ne trošimo pitne vode. Na tem trgu so vodni motivi tako zasnovani, da se lahko namensko ugasnejo in trg postane večja površina. V času nedelovanja, tudi suše, pa je trg enako funkcionalen in ni kot fontana, ki v tem primeru nima funkcije.

Bi bilo pa morda mogoče uporabiti v naslednjem koraku deževnico ali morda morsko vodo?
Mi uporabljamo podtalnico. Vodni motiv primarno črpa vodo iz enega kompenzacijskega bazena v garažni hiši. Ker je ta zgrajena tako nizko, se v njej nabira podtalnica. Vodni motiv se najprej napaja iz nje. Poleg tega pa ima zaprt sistem kroženja vode, kot je pri vseh vodnih motivih. Šele, ko vode ni, začne po potrebi črpati iz omrežja.

Pa uporaba morske vode?
To bi bilo zanimivo, a bi se verjetno zakompliciralo pri birokratskih zadevah in soglasjih. Je pa dober namig za preverjanje pri prihodnjih projektih.

V bližini se je zgradil tudi morski park med Semedelsko promenado in Žusterno – ste se arhitekti kakor koli uskladili, saj je zdaj ob obalnem delu Kopra kar nekaj novih površin, da bi imeli neko skupno rdečo nit? Sodelujete dobro ali bolj po principu pozidav na Brdu v Ljubljani?
Bolj tako, da (smeh). Mislim, da tukaj nekih izhodišč ni bilo, projekta sta se izvajala hkrati, imeli smo tudi skupno tiskovno konferenco. Po naključju so tudi oni uporabili iste izvajalce za brušene betone in hortikulturo. Materialno se nekoliko dopolnjuje, ni bilo pa predpisanih svetil, drogov, smeti in kakšne druge urbane opreme. Prej bi rekel, da je bila odločitev to, da so bili projekti avtorski, da obstaja neko anonimno tkivo, kjer se aplicirajo te mestno določena urbana oprema in ambienti, ki imajo neko lastno identiteto. In ravno v primeru tega parka sta tako narazen, ta je v starem mestnem jedru, drugi pa je bolj plaža. Ne vem, ali bi bilo uspešno, če bi se postavljali enaki pogoji za katero izmed teh elementov.