Častna mesta v muzeju so namenjena Slakovim harmonikam. Foto: MMC RTV SLO
Častna mesta v muzeju so namenjena Slakovim harmonikam. Foto: MMC RTV SLO

Oktobra 2018 je sredi Mirne Peči zaživel neobičajen muzej, posvečen dvema velikanoma, ki sta izhajala iz teh krajev, Lojzetu Slaku in Tonetu Pavčku. V muzeju in njegovi dislocirani enoti, Pavčkovi rojstni hiši v bližnjem Šentjuriju, tako lahko obiskovalci izvedo vse podrobnosti o njunih življenjih in zapuščini, obenem pa se tudi – kot se za Slakov muzej spodobi – odlično zabavajo.

Muzej vodi Ljudmila Bajc, ki nam ob obisku najprej razloži ozadje njegovega nastanka – umestili so ga v prostore nekdanje osnovne šole, ki je postala premajhna za vse učence, zato so zgradili novo (poimenovano po Tonetu Pavčku), prostore stare pa obnovili in v njej ob pomoči Dolenjskega muzeja Novo mesto postavil trajen spomin na enega najbolj znanih sovaščanov.

Rekonstrukcija sobe v Ljubljani, kjer je Lojze s svojim ansamblom vadil. Sam je poskrbel za tapetniška dela. Se vam kaj svita, zakaj zadnji del klopi ni oblazinjen? Foto: MMC RTV SLO
Rekonstrukcija sobe v Ljubljani, kjer je Lojze s svojim ansamblom vadil. Sam je poskrbel za tapetniška dela. Se vam kaj svita, zakaj zadnji del klopi ni oblazinjen? Foto: MMC RTV SLO

Osrednji del muzeja, ki je s slušno zanko prilagojen tudi gluhim in naglušnim ter slepim (table v Braillovi pisavi), zavzema interaktivno zasnovana razstava o Lojzetu Slaku. Ta še zdaleč ni suhoparno muzejska, ampak vključuje številne z glasbenikom povezane predmete, njegovo glasbo, fotografije in opis glasbenikovih začetkov, vseh njegovih harmonik in celo sobe, v kateri je ansambel vadil. To so namreč preselili iz Slakove hiše v Guncljah in jo sestavili točno tako, kot je bila pred leti, ko so v njej skupaj igrali Lojze Slak in "njegovi" Fantje s Praprotna.

Predmete so Slakovi svojci za 30 let oddali v najem

"Vse Slakove predmete je dala njegova družina občini v najem za 30 let. Tu imamo njegove originalne harmonike, vsi nosilci zvoka, ki jih je ansambel izdal v polstoletnem delovanju, zlata stena, kjer so njegova priznanja (srebrne, zlate, platinaste in diamantna plošča), ki so jih dobili za število prodanih plošč," razloži vodja muzeja in doda, da je sama razstava razdeljena na desetletja glasbenikovega življenja.

Sredstva za obnovo in muzej je skoraj v celoti zagotovila občina, in sicer okrogel milijon evrov, nekaj malega (90.000 evrov) pa so pridobili iz evropskih sredstev. Predmete so pridobili od Slakove družine v najem za 30 let, videospote pa večinoma iz arhiva RTV Slovenija. Foto: MMC RTV SLO
Sredstva za obnovo in muzej je skoraj v celoti zagotovila občina, in sicer okrogel milijon evrov, nekaj malega (90.000 evrov) pa so pridobili iz evropskih sredstev. Predmete so pridobili od Slakove družine v najem za 30 let, videospote pa večinoma iz arhiva RTV Slovenija. Foto: MMC RTV SLO

Ob fotografijah, posnetkih in spremnem besedilu tako obiskovalec najprej spozna Slakovo otroštvo, ki ga je zaradi materine bolezni preživel pri stari mami na Malem Kalu in kjer se je srečal tudi s harmoniko, ki jo je igral eden njegovih stricev. Igranja se je lotil sam, na skrivaj in kaj kmalu glasbilo popolnoma obvladal. Že v najstniških letih je nato začel igrati na porokah, s čimer se je preživljal kakšnih deset let. Čeprav je igral "ljudsko" diatonično harmoniko, ki se je mnogim zdela neprimerna za širšo rabo, je kaj kmalu dokazal, da je tudi z njo mogoče zaigrati praktično vse.

Vmes se je izšolal za tapetnika, se preselil v Ljubljano in poročil, sočasno pa se ves čas ukvarjal tudi z glasbo. Prvi ansambel je ustanovil kar s svojimi brati (Ansambel bratov Slak), a ker so morali bratje potem v vojsko, ki je trajala dve leti, sam pa se je preselil v prestolnico, je našel dva druga somišljenika, Nika Zlobka (kitara in klarinet) in Cirila Babnika (bas), s katerimi so igrali pod imenom Trio Lojzeta Slaka. Leta 1964 je Slak spoznal Fante s Praprotna, s katerimi je bil nato neločljivo povezan vse do konca glasbene kariere.

Ljudmila Bajc vešče razdre Slakovo harmoniko, jo potem znova sestavi in nanjo zaigra. Foto: MMC RTV SLO
Ljudmila Bajc vešče razdre Slakovo harmoniko, jo potem znova sestavi in nanjo zaigra. Foto: MMC RTV SLO

Zmagal na radijskem tekmovanju, a to mu (še) ni odprlo vrat

Ta se je začela zares vzpenjati, ko je zmagal na takrat priznanem glasbenem tekmovanju na Radiu Ljubljana, oddaji Pokaži, kaj znaš. "Lojze je zaslužen za to, da se je diatonična harmonika prvič slišala tudi na radiu, do takrat je veljalo, da je "dobra" le za igranja na kakšnih ohcetih ali po vaseh," razlaga Ljudmila Bajc. Tako dobro je namreč obvladal igranje na diatonično harmoniko, da je prepričal glasbene urednike, da so mu dovolili nastopiti. A kljub zmagi strokovne javnosti to še ni prepričalo: "Vseeno ga potem dve leti niso nič klicali, ravno zaradi manjvrednosti inštrumenta, ki ga je igral."

Lojze Slak in brata Avsenik so začetniki narodno-zabavne glasbe v Sloveniji. Oni so začeli tovrstno glasbo, ki ni bila več povsem ljudska, ampak je bil iz ljudske izpeljan nekakšen pop.

O tem, zakaj je zapuščina Lojzeta Slaka tako pomembna

Kljub nenaklonjenosti glasbenih poznavalcev, ki so mu "prijazno" svetovali, naj igra vsaj na kromatično harmoniko, ki ima gumbe, a oddaja bolj "klavirski" zvok, je ob preizkušanju kromatične harmonike vseeno vztrajal tudi pri diatonični: "Potem je pa ugotovil, da mu kromatična ne leži, da to ni njegov zvok, zato jo je odložil."

Čeprav je bil – tako kot njegov sodobnik Slavko Avsenik – glasbeni samouk in ni poznal not, je v petih desetletjih skupaj s svojim triom in Fanti s Praprotna ustvaril ogromno glasbeno zapuščino, ki je priljubljena tako doma kot v tujini, mnoge njegove skladbe pa so praktično ponarodele. Obiskovalca, ki ne bi poznal vsaj skladb V dolini tihi in Čebelar, praktično ni, pravi Ljudmila Bajc.

Eden od zaslonov s slušalkami, ob katerih je mogoče poslušati Slakove melodije.  Foto: MMC RTV SLO
Eden od zaslonov s slušalkami, ob katerih je mogoče poslušati Slakove melodije. Foto: MMC RTV SLO

"Naši obiskovalci so pretežno starejši, upokojenci, ogromno društev, turistične agencije vodijo k nam obiskovalce. Prihajajo iz cele Slovenije in Evrope, pa tudi kakšnih bolj oddaljenih krajev, smo imeli tudi že cel avtobus Američanov, nekaj Mehičanov itd.," profil povprečnega obiskovalca opiše sogovornica. Muzej radi obiščejo izseljenci, ki se mudijo na obisku domovine, mnogi povratniki pripeljejo svoje sorodnike, prijatelje. "Lojze Slak je bil izredno priljubljen med izseljenci v Ameriki in je med drugim zaslužen tudi za nastanek t. i. button box klubov, po naše bi temu rekli klub ljubiteljev diatonične harmonike, in za t. i. polka maše, v okviru katerih pojejo cerkvene pesmi na Slakove ali narodne melodije," spomni Ljudmila Bajc.

Od plošč in kaset do zgoščenk. Slak je s svojim ansamblom skupno izdal kar 58 albumov. Foto: MMC RTV SLO
Od plošč in kaset do zgoščenk. Slak je s svojim ansamblom skupno izdal kar 58 albumov. Foto: MMC RTV SLO

Kdo še pozna kasete?

Posebno zgodovinsko vrednost ima gotovo Slakova osebna zbirka nosilcev zvoka, ki jih je zasedba izdala v 47 letih delovanja. "O, kasete," malce nostalgično vzkliknem ob pogledu na steno, na kateri je razstavljeno vse od malih in velikih plošč do kaset in zgoščenk. "Vi jih mogoče še poznate," z nasmeškom pripomni Ljudmila Bajc in doda: "Ko pa pride skupina vrtčevskih otrok ali osnovnošolcev, pa ne vedo, kaj so to kasete ali plošče." Že samo dejstvo, da je Slak izdajal glasbo na toliko različnih nosilcih zvoka, veliko pove o tem, kako dolga in plodovita je bila njegova kariera, opozori sogovornica.

Obiskovalcem so na voljo tudi zasloni s priloženimi slušalkami, na katerih si lahko izbere poljubno Slakovo melodijo in jo posluša, v ozadju se nevsiljivo vrtijo njegove največje uspešnice, središče razstave pa predstavlja oder: "To je bilo edino logično, glede na to, koliko časa je Slak preživel na odru," pravi Ljudmila Bajc.

Na oder skupaj s Slakom zapet njegove viže

Prav ta, odrski del razstave obiskovalce najbolj pritegne, pojasni. V pravem Slakovem duhu je namreč namenjena petju in glasbi oz. zvoku diatonične harmonike. Vsak, ki to želi, se lahko preizkusi v interaktivnih karaokah – najprej si izbere pesem, prime v roke mikrofon (ali harmoniko, če je je vešč), na platnu za njim se začne predvajati videospot izbrane skladbe in ob znanih zvokih lahko zapoje, kot da je del zasedbe. Vse skupaj posname podstropna kamera in že nekaj minut pozneje dobi obiskovalec na svoj elektronski naslov povezavo na "svoj" videospot, predstavi zamisel.

Na ogled je tudi Slakov zadnji avto, karavan, v katerem je prevažal svoje harmonike. Foto: MMC RTV SLO
Na ogled je tudi Slakov zadnji avto, karavan, v katerem je prevažal svoje harmonike. Foto: MMC RTV SLO

Del razstave je namenjen predstavitvi same Mirne Peči: tu lahko izvemo, od kod kraju to ime, in spoznamo tamkajšnje tradicije konjereje, vinogradništva in čebelarstva. "Tako Slak kot Pavček sta bila vinogradnika, Slakovi imajo svoj vinograd tu, na bližnji Trški gori, kjer pridelujejo odličen cviček, Pavček pa se je pozneje preselil v Sečo, kjer je prideloval malvazijo in refošk," pri vitrini z ustekleničenima Pavčkovim in Slakovim vinom pojasni vodja muzeja in me po stopnicah, ki ga krasijo izdelki vrtčevskih otrok (v nekdanji šoli je namreč še vedno nekaj oddelkov vrtca), odpelje še v "čebelarski svet". Gre za začasno gostujočo razstavo, ki so jo dobili na razpisu ministrstva za kmetijstvo in ki obiskovalca pouči o zgodovini čebelarstva, pomenu čebel za okolje in hrano, spoznajo zgodbo čebelarja domačina Alojza Kastelica, "največjega dobavitelja matičnega mlečka v Jugoslaviji", in si ogledajo čisto pravi miniaturni čebelji panj.

Interaktivni paviljon Čebelji svet obiskovalca seznani s čebelami in čebelarstvom. Foto: MMC RTV SLO
Interaktivni paviljon Čebelji svet obiskovalca seznani s čebelami in čebelarstvom. Foto: MMC RTV SLO

Pavčkova razstava čez dve leti, ko bi praznoval 95 let

Za zdaj je večji del muzeja v znamenju Slaka, saj je osrednja, Pavčku posvečena razstava, v njegovi rojstni vasi. A kljub temu je v samem muzeju mogoče izvedeti osnovne informacije o pesniku in pisatelju, poslušati oz. gledati njegove recitacije pesmi ipd. Že če dve leti, ko bi pesnik praznoval 95 let rojstva, pa načrtujejo preselitev celotne razstave iz Šentjurija v Mirno Peč, prostore že opremljajo, je pojasnila Ljudmila Bajc.

Zlata stena Slakovih srebrnih, zlatih, platinastih in diamantne plošče. Foto: MMC RTV SLO
Zlata stena Slakovih srebrnih, zlatih, platinastih in diamantne plošče. Foto: MMC RTV SLO

Kljub visoki začetni naložbi se ta občini obrestuje, razloži: v slabih treh letih – pri čemer so bili dvakrat po nekaj mesecev zaprti zaradi pandemije – ga je namreč obiskalo že okoli 30.000 ljudi, ki se ob tem seznanijo še z lokalno kulinariko in spoznajo najpomembnejše mirnopeške "izvozne" izdelke: cviček, konjerejo in med oz. čebelarstvo.

V muzeju lani prvič tudi poroka

A največji pozitivni učinek Ljudmila Bajc vidi v vplivu muzeja na lokalno okolje: postal je namreč osrednja mirnopeška kulturna točka, kjer prirejajo različne dogodke, od proslav, kina na prostem do nastopov šolarjev in slikarskih razstav. "Celo poroko smo že imeli v muzeju," ponosno ponazori vsestranskost prostora, v prostorih muzeja pa enkrat na leto noč preživijo tudi vrtčevski otroci, ki zapojejo kakšno Slakovo, poskusijo zaigrati na harmoniko, pred spanjem pa preberejo Pavčkovo uspešnico Juri Muri v Afriki.

Obema velikanoma Mirne Peči, ki sta po naključju umrla le tri tedne narazen, je občina že pred časom postavila tudi spominska kamna – steber z obraznim reliefom, do katerega vodijo tlakovci. Pred Slakovim spomenikom, ki stoji na Malem Kalu, so ti okrogli in postavljeni v obliki gumbov na diatonični harmoniki (vključno s t. i. slakovim gumbom), pred Pavčkovim v Šentjuriju pa je postavljenih 42 kvadratnih tlakovcev, ki simbolizirajo 42 njegovih del, izdanih do smrti.

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Obiskovalci radi delijo svoje zgodbe o Slaku ali Pavčku

Ljudmila Bajc prizna, da se večina obiskovalcev v Mirni Peči ustavi ravno zaradi Lojzeta Slaka, a jih pritegne tudi Pavčkova poezija. Kaj je tisto, kar še danes ohranja Slakovo glasbo tako priljubljeno? "Mislim, da gre predvsem za to, da Slakova glasba vzbuja spomine na otroštvo, na razne dogodke, slavja, veselice, na katerih je bilo slišati Slakovo glasbo." Zanimivo pa se ji zdi, da bolj kot radovednost glede biografskih podatkov glasbenika obiskovalci radi delijo svoje osebne zgodbe, povezane bodisi s Slakom bodisi s Pavčkom. "Veliko prisrčnih zgodbic slišimo od njih," še sklene.

V dolini tihi, dokumentarec o Lojzetu Slaku
10. obletnica smrti Lojzeta Slaka skozi oči Lojzeta Hledeta