Drago Mislej - Mef je v Cankarjevem domu nastopal že kot posebni gost, toda sinoči je pripravil svoj prvi samostojni koncert z Narodnoosvobodilnim bendom. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef je v Cankarjevem domu nastopal že kot posebni gost, toda sinoči je pripravil svoj prvi samostojni koncert z Narodnoosvobodilnim bendom. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef in Narodnoosvobodilni bend
Na odru so mu družbo delali Duilio Peroša in Zoran Mlekuž na električnih kitarah, Igor Korenika na baskitari, Vlasti Kozlovič na bobnih in v nadeljevanju koncerta še Jadran Ferjančič na klaviaturah. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef
Koncert so zaznamovale predvsem kitare. Tako sta sredi nastopa 'prvo postavo' NOB nadomestila Armando Šturman na akustični kitari in Gorast Radojevič na baskitari (in kasneje harmoniki). "Mi trije smo skupaj nastopali deset let. Mislil sem že, da sem zanosil z njima," je dejal Mef v smehu. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef
Mefa se je najbolj oprijel sinonim - glasbenik. Sicer pa velja za vsestranskega človeka, saj je bil v svojem življenju novinar, urednik, izdajatelj časopisa Mandrač, organizator kulturnih dogodkov na Obali ... Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef
Večer nostalgije je začel sam. Na kitari. In z zgodbicami o vremenu. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef
Skupaj s skupino Deseti brat je veljal za predstavnika novega vala. "Novi val je bila najbolj pametna stvar, ki je obstajala. Tam smo bili intelektualci. Tisti, ki se nismo upali biti pankerji," je pojasnil med koncertom Mef. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef in Narodnoosvobodilni bend
Večer tako ni minil brez skladbe, zaradi katere - kot je dejal sam - so ga začeli vabiti na vse partizanske prireditve - Junaki prekomorskiih brigad. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Obiskovalce prvih vrst so pričakale knjige in časopisi iz časov, ko se je za Mefa začela pisati glasbena zgodba. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef in Narodnoosvobodilni bend
V repertoar je uvrstil samo eno avtobiografsko skladbo. "Pesem je posvečena ženi. Vedno, kadar posluša ta album, jo preskoči," je pojasnil Mef. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef in Narodnoosvobodilni bend
Kot posebna gosta ste se Mefu na odru pridružila Štefica Stipančevič - Steffy in trobentač David Jarh. Za mešalno mizo je bil Andrea F., ki se je med samim nastopom pridružil glasbenikom na odru s svojo električno kitaro. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef in Narodnoosvobodilni bend
Ob družbi ženskega pevskega zbora Kombinat so Mef in NOB izvedli skladbo Sredi pušk in bajonetov. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef in Narodnoosvobodilni bend
"Moramo pohiteti, ker nimamo vinjete," je po dveh urah in pol preigravanja dejal Mef, ko se je s skupino vrnil na oder, da bi se od zbranih poslovil s trojico skladb v bisu. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef in Narodnoosvobodilni bend
Koncert je nosil naslov Najboljša leta. A najboljša leta šele prihajajo, pravi Mef. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Drago Mislej - Mef in Narodnoosvobodilni bend
Večer je skupaj z vsemi gosti končal s skladbo Amerika. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

On je tisti mož, ki je podpisan pod besedila, kot so Portorož 1905, Amerika, Lahko noč, Piran, Veter z juga ... A hkrati je v svoji dolgoletni karieri poleg pisanja za druge izvajalce ustvarjal tudi svojo glasbo. Najprej s skupino Deseti brat, nato z Narodnoosvobodilnim bendom (NOB). "Jaz pravim, da če lahko Willie Nelson in Bob Dylan naredita album za svoje veselje, ga lahko tudi mi (smeh)," je dejal v smehu Mef med tonsko vajo za MMC.

Z NOB je prišel na oder Linhartove dvorane, "da bi se družil s Cankarjem". V dveh urah in pol je za zbrane pripravil prerez njihove glasbene zapuščine v govorni in uglasbljeni besedi. To je bil eden istih koncertov, kjer vsaka skladba dobi svojih pet minut za uvod in kjer ne gre samo za nizanje skladbe na skladbo, ampak za pripovedovanje zgodbe. "Šli bomo mimo programa, drugače ne bi bilo zanimivo," se je šalil vmes Mef. In res skupaj s kolegi glasbeniki se je sprehodil vse od časov, ko je nastopal še kot Deseti brat do danes. "Če boste šli na YouTube in vtipkali Deseti brat, boste najprej videli deset videoposnetkov Okteta Deseti brat, potem pa nas. Novovalovski bend," je razlagal.

Najprej sam s kitaro in za mikrofonom, nato v družbi svojih "soborcev". "Zakaj nismo že prej nastopali v Cankarjevem domu? Človek se prilagaja prostoru. Včasih smo bili suhi in smo nastopali v malih klubih, danes nas je več skupaj in smo tu. V tem primeru je Cankar zelo naj****," je v svojem humornem stilu nadaljeval Mef.

Iz glasbenega vidika je polna Linhartova dvorana dobila dve uri in pol muziciranja "stare šole". "Samo uvod bomo 'falili', potem bo šlo vse po maslu," se je šalil Primorec. Zbrani so lahko med drugim prisluhnili Če ne moreš do neba, Za zmeraj, Ljubezen je v zraku, Najboljša leta, Gina ... Na odru so se Mefu in NOB (ob spremljevalnem vokalu Štefice Stipančevič - Steffy - ene izmed pevskih varovank Mefa) pridružile članice ženskega pevskega zbora Kombinat in skupaj z Andreo F. na kitari ponudile eno izmed bolj zvokovno polnih izvedb večera, ki ga je zaznamoval humor in obujanje nostalgije.

Pred samim koncertom smo izmenjali nekaj besed z Mefom. Cel pogovor si lahko preberete spodaj.


Invazija s Primorske v Ljubljano.
Jaz ne vem, če je invazija, glede na to, da so mediji začeli zganjati takšno paniko okoli vremena, da smo skoraj izpadli narodni heroji, ker smo si upali priti v Ljubljano (smeh). Saj je burja polomila drevje, je žled, ampak še vedno se lahko po cesti voziš 110 kilometrov na uro, kar je super.

V Cankarjev dom ste na "druženje z Ivanom Cankarjem", kot ste dejali med koncertom, prišli z Narodnoosvobodilnim bendom. Kaj ste prišli osvobajati?
Osvobajamo samo še sami sebe. Mislim, da morajo ideje osvobajati mlajš,i in jaz si želim, da bi to naredili. Danes je veliko mladih ustvarjalcev, ki bi lahko to naredili. Mi jim bomo dali roko in pomagali. Radi bi osvobodili ljudi 'zaplankanosti', da ne bi razmišljali samo enostransko in da ne bi verjeli medijem. In samo medijem. Verjamejo samo zapisani besedi: tisto, kar je zapisano, je zakon, pa tudi, če ni res.

Kaj spravi na oder skupino ljudi vaših let?
Starce.

OK, nisem hotela reči starce …
(Smeh) To ni hec. Mi na vajah 'ružimo' kot takrat, ko smo bili stari 20 let. Pa ne zato, ker bi hoteli 'ružiti', ampak zato, ker tako muziko čutimo. Imamo jo v sebi. Nikoli nismo bili komercialni poprockerji. Bili smo bolj novi val kot rokerji, in to se zdaj vleče naprej. Jaz pravim, da če lahko Willie Nelson in Bob Dylan naredita album za svoje veselje, ga lahko tudi mi (smeh).

Kaj obžalujete, da ste takrat izgubili baskitaro in si na tak način preprečili rokersko življenje baskitarista?
Moram povedati iskreno, da mi je malo žal za bas, ker bi ga zdaj lahko že prodal kot vintidž artikel. 'Eko' basa mi je žal. Ni mi pa žal, da ga ne igram več, ker sem bil za en drek basist. Jaz nisem dober v nobeni stvari posebej. Še nekako najbolje pojem. Bolje rečeno, deklamiram. Basist pa sem bil tako slab, da mi je nekoč rekel zdajšnji basist Igor Korenika: "Daj, pojdi, pojdi stran." In tako je on prišel v skupino.

Kaj je danes drugače, če s tabo na odru stoji bend?
Danes je band logistično zahtevni projekt. Ljudi, ki znajo igrati, moraš plačati, dobiti honorar za njih, prevoz … Mi pa smo kot stari bend: če nas plačajo v redu, če ne, pa je tudi v redu. Vsi imamo svoje življenje, tako da nam glasba ne predstavlja eksistenco. Smo zelo svobodni bend.

Ko nekdo reče Drago Mislej – Mef so prva asociacija besedila. Ni v ospredju Mef – kantavtor. Ste se načrtno odločili, da boste ostali v ozadju?
Ne načrtno. Ko smo delovali še kot Deseti brat, smo bili novovalovski bend. Takrat te skupine nismo imele medijske podpore. Zato so me mediji začeli bolj obravnavati kot besedilopisca. Najbolj me boli, da me niso obravnavali kot novinarja. Jaz sem novinar. Bil sem odgovorni urednik televizije, direktor Primorskih novic. Danes pa mi vsi rečejo glasbenik (smeh). Ampak vseeno mi je.

Napisali ste številne skladbe, ki jih samo ob omembi takoj povežemo z vami: Portorož 1905, Amerika, Lahko noč, Piran, Veter z juga … Potem pa so tudi takšna, za katera mnogi ne vedo, da ste vi avtor besedila - recimo Lahko sem srce, ki jo izvaja skupina Tabu. Koliko vas moti, da stojite za takšnimi besedili, pa je to manj znano v javnosti?
Moram priznati, da tudi jaz ne poznam našteti vseh besedil, ki sem jih napisal za druge izvajalce. Zadnje čase pa opažam en zanimiv pojav: v slovensko besedilopisje sem vnesel element pripovedovanja zgodb in zdaj opažam, da vsi pišejo zgodbe. S tem, da jih pišejo zelo direktno. Jaz vseeno skušam malo zakrivati, oni pa so neposredni. Ko včasih poslušam radijske postaje, se mi zdi, da sem napisal vsako drugo pesem (smeh). Pa nisem.

Zakaj uporaba metafor?
Nisem zagovornik uporabe metafor na silo: da bi jih uporabljal samo zato, da izpadem pameten. Rad pogledam na težavo s strani. To je moj pristop. Ne grem nad temo neposredno. Vlačenje šansonov v popevko se mi ne zdi prav.

Torej vašega besedila ne bi mogli zaslediti v socialnem popu?
Jaz podpiram sceno, nisem pa pravi za pisanje v tem žanru. Bil bi, če bi v ozadju čutil jasno sporočilo. Nisem pravi za pisanje besedil: "Tolk sem pucala, da sem se znucala." Jaz zagovarjam, da moraš med poslušanjem razumeti, zakaj se gre in da to ni povedano tako naravnost.

Kakšno je stanje slovenskih besedil v tem trenutku?
Mislim, da so boljša, kot so bila. Raje ne povem, kakšna so bila v 60. letih prejšnjega stoletja (smeh). Jaz še danes ne razumem najbolj legendarne skladbe Sjaj izgubljene ljubavi, ki jo vsi poznajo. Pod njo so se podpisali Kameleoni. Poslušal sem jo stokrat, pa še vedno ne vem, zakaj gre. Takšen je bil nivo besedil takrat. In še več! To so bila besedila, ki so kaj pomenila. V primerjavi s tem so danes besedila perfektna.

Z Iztokom Mlakarjem sta soseda. Neke vrste je tam pravi kartel slovenskih glasbenikov. Kako deluje ta skupnost?
Zdaj živi poleg še Boris Kobal. V soseščini je klaviaturist, ki je nastopil danes, Dejan Semolič. Doma imam dva mulca, ki imata vsak svoj bend – da ne bi slučajno imela skupnega (smeh). Kar se tega tiče, je kar močen kartel. Pa še Enzo (Hrovatin op. a.). pride vsak dan petkrat mimo in Rudi (Bučar op. a.). Če hočemo imeti 'fešto', samo stopim skozi vrata in vprašam, kdo se mi želi pridružiti, in jo imamo.

Potem je vsak dan?
Poleti je vsak drugi dan, recimo. Pozimi pa se nam ne da, ker je mraz.

Koliko se pozna odsotnost Danila Kocjančiča?
On je bil trmast, on nas je gnal naprej. Ko so se vsi ustavili, je Danilo rekel, da nekaj naredimo. In se je lotil in naredil. Tako je naredil Halo, Bazar … Rekel je, zakaj ne bi jaz zapel svojih pesmi, čeprav ni bil pevec. Rekel je, zakaj ne bi naredil benda? In ga je naredil. On je bil tisti, ki je gnal vse okoli sebe. Vsi so kar naenkrat nastopali zaradi Danila. Vse zaradi njega.

Kje so danes mladi Mefi in Danili?
V Ljubljani, se mi zdi (smeh). Saj so … Samo težava je, ker so danes že vsi preveč preračunljivi in razmišljajo, kako narediti, da bodo ugajali. Ko začneš to početi, se začnejo težave, ker ne delaš zares iz srca. Če pa si tako "luksuz svoboden", kot smo mi, je pa 'fajn'. Želim si, da bi nehali biti tako preračunljivi.

Koliko let je bilo vloženo v to, da ste lahko danes "luksuz svobodni"?
To je življenje. Nič ne vlagaš, samo uživaš poleg. Lani so se mi zgodili tako lepi trenutki, da je bolje, da sploh ne začnem razlagati, ker bi moral biti kot Obama in reči, da nisem nikoli inhaliral (smeh). Samo ni vsak dan rokenrol, je pa veliko druženja prisotnega. Jaz v Sloveniji poznam več kot polovico glasbenikov, ker smo se družili, peli, nastopali skupaj … In tako postaneš številka ena. Alan Ford je rekel, da je pogoj za zmago to, da ne izgubiš.

Dobro: lahko rečemo, da imate velik socialni kapital, toda, kako se to pozna na finančnem računu?
Jaz sem en večjih besedilopiscev v Sloveniji. V lanskem letu sem dobil za celo leto 10.000 evrov.

To je veliko ali malo?
Zame je dosti. Istočasno pa, ko pogledaš, da dobijo tisti za slabo banko 21.000 evrov na mesec, pa ne bo za njimi ostalo nič, se zamisliš. Jaz sem zadovoljen s tem, kar imam, ampak mislim, da ni prav. Ne razumem, zakaj morajo nekateri imeti 400 ali nič evrov plače, drugi pa se kopajo v denarju. To ni prav. Jaz bi pred dvema ali tremi leti lahko živel od avtorskih pravic, če ne bi imel polno dolgov še iz knjigarne, ki smo jo žal morali zapreti, ker so založniki prodali šolske knjige nam in šolskim skladom. Mi smo tako na koncu imeli 30.000 knjig, ki jih nismo mogli nikamor prodati.

Z novinarskega vidika: kdaj je avtor bolj cenjen? Ko je živ ali mrtev?
Če ni cenjen, ko je živ, je tudi težko, da bo cenjen, ko umre. Cenjen bo na drugačen način. Jaz si ne predstavljam, da bi bil nekoga, ki ga ne poznaš, imel kar enkrat za velikega. Saj za vsakega rečeš, da je škoda, ker ga ni. Ampak konkretno: Danila smo cenili in poznali vsi, ko je bil živ. Saj ni rabil spomenika, ampak samo nekoga, ki bi šel z njim na pivo (smeh). Morda je to specifika pri nas na Primorskem, da ni zvezd. Nobene. Niti ene. Pri nas je bil edina zvezda za nekaj časov Jan Plestenjak, ko se je preselil. Zdaj pa se je tudi on znormaliziral. K nam lahko pridejo Kreslin, Predin, Kovačič, Lovšin … In mu rečeš v šali: "P****, Kreslin, a boš nehal šepetati in začel peti." Ampak to ne rečeš iz sovraštva, ampak prijateljsko.

Glede na to, da najboljša leta šele prihajajo. Kdaj veš, da je čas, da nehaš?
Veš, kdaj nastane težava? Ko nimaš ideje. Jaz še nimam te ideje. Jaz se zbudim in začnem pisati kakšne neumnosti. Če bi želel izdajati, imam zagotovo za dva albuma materiala. Ampak delamo počasi. Morda bom pri 110 letih začel razmišljati, da je čas za konec (smeh).