"Konec koncev pa sploh ni bilo tako slabo in tako nenavadno, kot smo pričakovali. Nazadnje je to postal čisto običajen koncert, samo s tem, da so nas poslušali tudi avtomobili," za MMC v petek zvečer, ko mimo nas hrumijo motorji avtomobilov v odhajanju, pod odrom večerno dogajanje v imenu skupine povzame Tone Kregar.

Po dolgih mesecih strogih ukrepov in omejitev, ki so zabavo omejili na domače kleti in zloglasne zidanice, je Slovenija težko pričakala ugodnejšo epidemiološko sliko in z njo povezana sproščanja. Mednje je končno sodil tudi koncert, ki pa je bil organiziran po sistemu drive-in, da se obiskovalci lahko pripeljejo na prizorišče in dogajanje spremljajo iz mehurčka v svojem avtomobilu.

Na tak način so na parkirišču viškega nakupovalnega središča koncert priredili že lani po prvem valu epidemije, ko je nastopila skupina Tabu, letos pa so torej vračanje v normalo zbranim pričarali Mi2.

"Zato obstajamo, to je rokenrol"

"Najprej bi moral malo sesti, da bi sploh lahko zbral misli, to je neka povsem druga dimenzija. Stvar ni bila enostavna, po letu in pol spet igrati na tovrstnem koncertu, pa kakor koli se to čudno sliši. Čeprav smo vmes posneli ploščo, igrali na radiu, igrali na spletnih koncertih, je živi stik nekaj povsem drugega ‒ zato obstajamo, to je rokenrol," nam opiše frontmen skupine, ko ga prestrežemo po prihodu z odra.

Kot je pojasnil, so imeli pred občinstvom "blazen rešpekt", saj so konec koncev igrali novo ploščo, pesmi, ki na koncertni ravni niso "uležane", zato so se morali maksimalno osredotočiti. "Ves čas nihaš med tem, da boš fokusiran, obenem pa bi rad užival, saj tega nisi počel leto in pol. To smo nekako poskušali usklajevati in zdaj smo utrujeni, ampak seveda presrečni in prezadovoljni," opiše vtise na odru.

"Verjetno je bil občutek podoben kot pred 20 leti, ko smo prvič stopili na neki velik oder. Morda je nekoliko trapasto, da stari dedci to občutijo," se je veteranski glasbenik kar malo raznežil.

Sprva pa niso pričakovali, da bo tako, saj nastopanja pred morjem pločevine seveda niso vajeni. "Ko je bila hčerka stara šest, sedem let, sva šla v kino gledat film Avtomobilčki. In jaz sem takrat med tisto predstavo tam sredi kina zaspal, tega sem se spomnil danes med špilom," se smeji Kregar.

Iz Španije in Kirgizije na ljubljansko parkirišče

Uvodni takti koncerta so bili res namenjeni predvsem jeklenim konjičkom, saj je bil prostor pod odrom praktično prazen, obiskovalci so se na začetku zadrževali predvsem v svojih avtomobilih.

Najbolj udobno sta se namestila Maks in Ana, ki sta koncert spremljala kar iz postelje. Maksov kombi jo ima namreč nameščeno v prtljažniku: "Namenjena je potovanjem, s tem kombijem sem pol leta potoval po Španiji, zdaj, ko se je v Sloveniji vendarle sprostila ta korona, pa sva rekla, da greva na koncert, da si končno damo duška," se udobno zleknjen smeji svetlolasi fant.

Še dlje sta s svojim terenskim vozilom odšla Dario in Nina. "Potovala sva čez Turčijo, Iran, pa vse do Kirgizije, do kitajske meje. Zdaj pa sva s prijatelji na ljubljanskem parkirišču. Mi2 so super, ampak prišli bi tudi, če bi bil kdo drug, končno se malo dogaja," pravita.

20-letnici Tjaša in Nika sta se v Ljubljano s prijateljem pripeljali iz Maribora. "Verjetno ne bi prišli ravno za kogar koli, ampak Mi2 so zakon. Neverjetno je, pač nekaj novega, definitivno. Nazadnje smo se tako zabavali februarja lani," pripovedujejo z vrha svojega avtomobila, na katerega so si pogrnili odejo.

Blizu, a vseeno daleč drug drugemu

Prizori so bili res nevsakdanji, vsi pa so ponazarjali sproščenost. Veseli so bili predvsem lastniki avtomobilov s strešnim oknom, še bolj pa tisti s pomično streho. Nekateri so kar posedli na pokrov motorja, nazdravljali in se mastili s hrano z bližnje stojnice, drugi so si prostor za piknik uredili kar na tleh.

Bolj kot se je dan prevešal v mrak, več ljudi je bilo zunaj in kmalu se je parkirišče dodobra napolnilo. Obiskovalci so znali tudi že pesmi z nove plošče Črno na belem, kot so Kakor nekoč, Čavun, Počasi Matilda, Ljubezen na žico, še bolj pa so jih na noge seveda dvignile stare uspešnice Čista jeba, Sladka kot med, Čakal sn te ko kreten, Odhajaš in druge.

"Vedeli smo, da se bo prej ali slej zgodilo to, kar se je zgodilo. Moram reči, da bi bili celo malce razočarani, če bi ljudje do konca koncerta ostali v avtomobilih," priznava Kregar.

A vseeno je bilo vzdušje drugačno od tistega, ki smo ga bili vajeni na družabnih dogodkih, preden je pandemija spremenila naše življenje. Kljub nasmejanim obrazom, dvignjenim rokam in plešočim korakom med ljudmi še vedno vlada nekakšna previdnost, opreznost. Ko se človek vseeno ne približa neznancu, ga ne ogovori, objame čez rame, z njim zapleše, ga povabi k točilnemu pultu.

Skupaj v gručah se zabavajo predvsem pari in prijatelji, tisti, ki so tudi sicer v tesnih stikih. Sosednjim družbam se za zdaj namenja le plah nasmešek, ki mora še dojeti, da se socialni stiki počasi vendarle vračajo in da bomo smeli k sebi stisniti tudi nekoga, ki ni naš.

"Ko sem dogajanje opazoval z odra, sem videl razliko. Ja, ljudje so šli ven iz avtomobilov, so zaplesali in se zabavali, toda ta neka psihološka blokada kljub temu ostaja v nas, niso se popolnoma sprostili. Na trenutek, ko res ne bo več nobenih blokad in zavor, bo treba še počakati," se strinja tudi Kregar. "Za zdaj smo bili v okviru maksimalno možnega glede na situacijo," meni pevec, ki je trenutek, ko je občinstvo med refrenom pesmi Pojdi z menoj v toplice dvignilo roke in v en glas zapelo skupaj, pospremil z besedami: "Ta občutek je boljši od preleta letal, je res!?"

Okrevanje s postopnim odpiranjem, toda ...

Da bodo dogodek ponovili, obljublja tudi menedžerka viškega Interspara Nevenka Roš. Že v četrtek so pripravili muzikal Trip to Las Vegas, ki je potekal tudi pod budnim očesom inšpekcije, soboto pa so namenili drive-in kinu in filmu Umazani ples. "Vse je na odprtem, za red skrbijo tudi varnostniki in mislim, da so danes zelo uživali in da je bilo to nekaj za dušo," je dejala po koncertu.

Konkretnih dogodkov sicer še nihče ne napoveduje, dolgi meseci covidne negotovosti so pustili globoke sledove.

"Če govorimo iz naše perspektive, smo mi ta čas izkoristili za snemanje plošče, ki je verjetno sicer ne bi tako hitro naredili, tako da na neki način nam je to celo dobro delo. Seveda pa je to precej egoistična in individualistična pozicija, generalno je situacija obupna. Ne samo za glasbenike, še bolj za vse te spremljajoče dejavnosti. S tem postopnim odpiranjem, z žarki razuma, sicer mislim, da sledi okrevanje, a se bojim, da je ena dimenzija storjene škode pravzaprav nepopravljiva. Počakajmo, kaj bo prinesel čas, se pa bojim, da situacija ne bo nikoli več identična situaciji izpred dveh, treh let," sklene Kregar.