Sv. Štefan je bil jeruzalemski diakon, ki so ga zaradi oznanjanja krščanske vere obsodili na smrt s kamenjanjem, za zavetnika konj in živine na splošno pa so ga v srednji in severni Evropi razglasili, ker je nadomestil božanstvo, ki je indoevropskim ljudstvom varovalo konje ter živino. Foto: MMC RTV SLO
Sv. Štefan je bil jeruzalemski diakon, ki so ga zaradi oznanjanja krščanske vere obsodili na smrt s kamenjanjem, za zavetnika konj in živine na splošno pa so ga v srednji in severni Evropi razglasili, ker je nadomestil božanstvo, ki je indoevropskim ljudstvom varovalo konje ter živino. Foto: MMC RTV SLO
Po legendi naj bi sv. Štefan z znamenjem križa ukrotil divjega konja, s čimer je, kot je v Prazničnem letu Slovencev zapisal etnolog Niko Kuret, v očeh ljudstva prevzel zavezništvo nad konji. Foto: MMC RTV SLO
Blagoslov konj ob njegovem godovanju prvič omenja neki rokopis iz Triera v Nemčiji iz 10. stoletja, na slovenskih tleh pa je o tem obredu v Nevljah pri Kamniku in na Kranjskem prvi poročal polihistor Valvazor. Foto: MMC RTV SLO

Najmnožičnejši zbor, tradicionalno Štefanovo 2015, so priredili v Dolenji Stari vasi pri Šentjerneju, kjer se je zbralo nekaj manj kot 150 konjenikov in skoraj 3.000 obiskovalcev.

Ob cesti v Šentjerneju se vsako leto ob godu sv. Štefana – zavetnika konj, zberejo ljudje z vseh koncev Slovenije in čakajo na prihod povorke, ki nadaljuje pot proti Dolenji Stari vasi, kjer ohranjajo običaj blagoslova konj že več kot 170 let. Tudi letos se je zbralo nekaj manj kot 150 konjenikov. Letošnja posebnost je bila, da je prapor nosila ženska, saj so bili do zdaj na čelu povorke vedno moški. O otroških spominih na ta praznik in navadah sta spregovorila poznavalec konj in trgovec Franc Gregorič ter podžupan občine Šentjernej Janez Selak.

Obiskovalci pridejo iz celotne Slovenije
Blagoslov konj v Dolenji Stari vasi pri Šentjerneju poteka neprekinjeno že več desetletij, saj so tudi med vojno fantje poskrbeli, da ni odpadel, ravno tako po vojni, čeprav je bil prepovedan. "Ta navada je tu močno zakoreninjena, zato je tudi obisk tako množičen, saj se blagoslova udeleži tudi do 200 konj na leto," je pojasnil Selak. Predvsem zaradi različnih navad, ki potekajo po slovenskih krajih na ta dan, pridejo obiskovalci tudi v Šentjernej, kjer se običajno zberejo konjeniki iz vseh koncev Slovenije, nekateri tudi iz tujine. Nato pa se povorka počasi vije vse do cerkve sv. Štefana v Dolenji Stari vasi.

Tradicija se skozi leta zelo malo spreminja. "Pred 25 leti smo kupili prapor sv. Štefana, ki ga nosi praporščak. Včasih je bil na čelu povorke nekdo, ki se je oblekel v starega avstrijskega generala s sabljo ali je upodobil kakšen drug zgodovinski lik," je povedal Selak. Praporščak je običajno nekdo, ki ima že med letom posebne zasluge, in letos je prvič ta čast pripadala ženski. To so po navadi občani, ki se veliko ukvarjajo s konji, so njihovi dobri poznavalci ali jim pripadajo kakšne druge zasluge za razvoj kraja.

Štefanovo je bil dan, ko je vladalo posebno vzdušje
"Na blagoslovu sodelujem že od otroštva in to je bil vedno težko pričakovani dan. Otroci smo delali križce na koledarju in odštevali dneve kot nekateri do Miklavža. Spomnim se, da smo morali konje pred ježo očistiti, tisti, ki jih niso imeli doma, pa so se z večjimi kmeti dogovorili, da so v zameno za uro jahanja, in ne za plačilo, en mesec pred blagoslovom skrbeli za konja, se pravi, ga hranili in čistili," se spominja Gregorič. Konja so dobili za ježo le tisti fantje, ki so bili usposobljeni za ježo. Danes je to enostavneje, saj si nekateri preprosto plačajo uro jahanja in se lahko udeležijo blagoslova.

Konje so krasili otroci
Na dan blagoslova so konje vedno okrasili otroci. Predtem so poskrbeli tudi za opremo, ki so jo odnesli domov in skrbno očistili v kuhinji ali drugem dnevnem prostoru, saj je bilo to pomembno opravilo. Včasih so bili v povorki večinoma delovni, v največji meri posavski konji, je povedal Gregorič in dodal: "Z leti se je to spremenilo, danes je veliko športnih konj, ki so elegantnejši."

Na Dolenjskem konja vedno okrasijo z asparagusom, ki ga ima na glavi, medtem ko imajo fantje danes tudi nageljne. Konjeniki se za ta dan lepo oblečejo, čeprav je v zadnjih letih opaziti vpliv ameriškega sloga. Nekateri pa ostajajo zvesti tradiciji in oblečejo hlače, škornje, ravno tako ne sme manjkati črn klobuk.

Konjeniki pripravljajo konje na ta dogodek že vsaj dva tedna prej, da so lepo ujahani in se ne zmedejo ob zvokih godbe in množici ljudi. Kot je dejal Selak, jih konjeniki lepo obvladajo, tako da po navadi ni nobenih težav. Tudi sam se je že kot otrok udeleževal blagoslova in občudoval konje, saj so ga k temu spodbujali starši. Sicer je pa blagoslov že leta ne glede na vreme ob isti uri. Običajno se na ta dan jedo štruklji, manjkati pa ne sme niti cviček, ki ga po stari navadi časti konjenikom praporščak, je povedal Selak.

Blagoslov po celotni Sloveniji
Konje so na Dolenjskem, v Beli krajini, Posavju in drugod po državi blagoslavljali še v Gorenjih Sušicah pri Dolenjskih Toplicah, v Semiču, Šentrupertu na Dolenjskem, Štefanu pri Trebnjem, Goriški vasi pri Škocjanu, Kapelah, Pišecah, Harijah v Brkinih, Vipavi in v Zanigradu na Primorskem. Na hipodromu v ljubljanskih Stožicah pa so ob blagoslovu konj pripravili še dirke sv. Štefana.

Ekipa Dnevnika TVS je obiskala Križ pri Komendi, kjer poleg živih konj blagoslovijo tudi figurice živine. MMC pa Dolenjo Staro vas.