A stari mlini vzdolž potoka, ki reže dolino, pričajo o zgodovini, ki v Villgratentalu ni bila vedno tako idilična, kot je območje danes. Moka je bila v tistih odročnih krajih, prepuščenih silam narave, od plazov do neurij, vredna zlata.

Kruh je bil vreden zlata. In mlinarji so imeli status kritične delovne sile, zato so bili kot eni redkih med obema svetovnima vojnama oproščeni vpoklica v vojsko.

Kljub vsem njihovim prizadevanjem pa se je, posebej v tistih najtežjih časih, po slabi letini ali daljšem obdobju vojnega plenjenja shramb, večkrat zgodilo, da moke preprosto ni bilo dovolj, da bi nasitili prebivalce, zato so se bili ti primorani zatekati k alternativnim sestavinam za mesenje kruha.

Od kostanja do kosti

Tako so moki dodajali različne dodatke, s katerimi so lahko raztegnili testo, od kostanja, želoda in žira do zmletih živalskih kosti in zmletih lesenih ostružkov.

Za to so uporabljali predvsem lubje bresta, lipe in smreke, ki so tudi bolj hranljivi in imajo več škroba.

Da bi bil kruh bolj zdrav, so testu dodajali sušene zeli in rastline z večjo vsebnostjo vitamina C, kot so divja špinača, koprive, bodeča neža, kislica, blitva in navadna lopatica.

"Krizni kruh" (nem. "Notbrot", tudi "Hungerbrot"), so mu rekli. In to ne samo v Villgratenalu, kjer so pomanjkanje žit trpeli vse do sredine 20. stoletja, ampak po alpskem svetu osrednje Evrope, razlaga avstrijski kulturni antropolog dr. Andreas Rauchegger, ki je tematiko poglobljeno raziskal.

Pisni viri segajo v 19. stoletje

Prvi pisni viri o kriznem kruhu segajo v leto 1802, ko naj bi zdravnik iz Salzburga, dr. Oberlechner, v iskanju načina, kako nahraniti ljudstvo v času stiske in lakote, "izumil" kruh z lesom, ki je ljudem presenetljivo teknil.

Za peko naj bi potreboval le malce moke, ključno pa naj bi bilo, da bi kruh z drugimi viri dobil hranljive snovi.

Tovrstni kruh je prav prišel leta 1816, "v letu brez poletja" po izbruhu vulkana Tambora v Indoneziji, ko je podnebno katastrofo občutila tudi srednja Evropa, zaradi delcev pepela v stratosferi pa žito ni dozorelo.

Leta 1817 se je nato s "hranilno vrednostjo lesnega prahu" ukvarjal tudi Johann Heinrich Ferdinand von Autenrieth.

Kot je zapisal, naj bi bil primeren lesni prah bukve in breze, pa tudi javorja in topola, zmlet v mlinu kot žito. Je pa treba taki moki dodati neko vezivo, denimo prevreta lanena semena, ki pomagajo zgostiti vodo.

Da je lesna moka lažje prebavljiva, jo je treba dvakrat prepeči, drugič skupaj s to gostljato zmesjo, je pisal, nato pa je teden dni z lesnim kruhom hranil psa, da bi videl, ali je kruh primeren za uporabo.

"Vojni kruh"

Poznejši viri navajajo kruh, spečen iz moke zmletega borovega lubja, pa moke iz slame, zmletih živalskih kosti ter svinjske in goveje krvi.

Tovrstni kruh je postal ponovno aktualen med prvo svetovno vojno, ko je prevzel izraz tudi "vojni kruh".

"Krizni kruh" je bil razširjen po vsej alpski regiji, piše Rauchegger, vire o njegovi uporabi pa je našel vse od Južne Tirolske do avstrijske Koroške.

Bombetke z lesom

Danes ti v Villgratentalu ne bodo postregli "lesnega kruha", kar je pravzaprav škoda, saj bi bil lahko zanimiva regionalna specialiteta z močno zgodbo.

Nam so ga sicer priložnostno spekli v podeželskem hotelu Gannerhof, kjer je nedavno potekal gastronomski seminar Koch Kampus in kjer pred idiličnim lesenim penzionom stoji 200 let star obnovljen mlin.

Male, kompaktne, povsem okusne bombetke, temnorjavo zapečene od peke v tradicionalnih kuriščih.

Boste pa v teh krajih našli nekatere tradicionalne jedi za posebne priložnosti, z osnovo tako dragocenih žit, kot denimo sladica iz pražene ovsene moke, ki da lepe oreščkaste note, mleka, cimeta in masla, kot so nam jo denimo postregli v Gannerhofu.

Lastnik Josef Mühlmann (tudi priimek izvira iz mlinarjev) jo pripravlja kot nostalgičen spomin na otroštvo, hkrati pa kot poklon tej dolini mlinov in mlinarjev, ljudem, ki so ohranjali Innervillgraten pri življenju.