Med letoma 1778 in 1840 je bilo na Triglav vsega skupaj 20 vzponov, na začetku 20. stoletja se jih je na vrh spravilo precej več – približno 300 na leto. Foto: BoBo
Med letoma 1778 in 1840 je bilo na Triglav vsega skupaj 20 vzponov, na začetku 20. stoletja se jih je na vrh spravilo precej več – približno 300 na leto. Foto: BoBo
Ko je dal Jakob Aljaž leta 1895 na vrhu Triglava postaviti danes vsem dobro znan stolp, s tem ni zagotovil le zatočišča utrujenim planincem, ampak je obenem potegnil pomembno strateško potezo proti ponemčevanju, ki so jo takrat nemška planinska društva razširila tudi v slovensko gorovje. Foto: GMJ-fototeka SPM
Koča na Kredarici planincem že 120 let nudi prenočišče in zatočišče. Foto: MMC RTV SLO
Triglavski ledenik se je manjšal iz leta v leto, vendar se mu morda obetajo boljši časi. Foto: Aljaž Hrvatin
Planinci si lahko v zgodnjih jutranjih urah na Triglavu ogledajo tudi čudovit sončni vzhod. Foto: MMC RTV SLO

Prvi vzpon na 2864 metrov visoki Triglav, ki je po leta 1744 opravljenih meritvah meril celo 3018 metrov, je za osem let prehitel osvojitev Mont Blanca. Slovenci smo se s tem dosežkom uvrstili v sam vrh svetovnih alpinističnih uspehov.

Ranocelnik Baltazar Hacquet je leta 1777 neuspešno naskakoval najvišji slovenski vrh. Leto pozneje je slovenski podjetnik in mecen Žiga Zois razpisal nagrado za njegovo osvojitev. Angažiral je zdravnika Lovrenca Willomitzerja, ki je s tremi domačini vrh tudi osvojil. A motivi še danes niso popolnoma jasni. "Glavna težava je v tem, da so bohinjski zapisi v katerih je bila zapisana korespondenca vseh vpletenih v ta podvig žal izgubljeni. Zgodbo o prvem pristopu smo tako izvedeli šele iz povzetka teh zapisov 20 let kasneje. Ne vemo, zakaj naj bi Zois razpisal nagrado. Lahko sklepamo, da je bil obveščen o poskusih Hacqueta, ki je bil Zoisov dobri znanec, saj sta si dopisovala," je za MMC v preteklem intervjuju pojasnil zgodovinar in alpinist Peter Mikša.

V dokaz vzpona pa so možje v skalo vklesali svoje začetnice in tudi začetnice lastnika bohinjskih fužin barona Zoisa, ki je z obljubljeno nagrado spodbudil odpravo na Triglav.

Danes ni popolnoma jasno, kako je slovenski očak dobil ime. "O tem obstaja več teorij. Ena je čisto preprosta in pravi, da naj bi bil Triglav staroslovansko božanstvo, po katerem je ime dobila gora. Druga zgodba pa je povezana z lokacijo. Triglav je z določenih strani videti kot triglava gora in naj bi po tem dejstvu dobil ime," še pojasnjuje Mikša.

Triglav sicer ni bila prva res visoka gora, ki je bila osvojena, a je prednjačila v vseh pogledih. Prvi dokumentirani pristop v slovenskih gorah je bil sicer Storžič, ki ga je leta 1758 osvojil Giovanni Scopoli, zdravnik v Idriji. Naslednje leto je bil Scopoli tudi na Grintavcu.

Triglav je nepogrešljiv tudi v slovenskih narodnih simbolih. Ob slovesni razglasitvi samostojnosti leta 1991 so Slovenci na malih zaslonih lahko spremljali tudi plapolanje zastave (takrat še brez grba) na našem najvišjem vrhu. Tja jo je ponesla skupina 21 gorskih reševalcev iz Gorenjske. Njihov vzpon je potekal v precejšnji tajnosti.

Obisk Kredarice je pri vzponu ključnega pomena
Nezanemarljivo vlogo pri obisku Triglava danes igra tudi planinski dom na Kredarici. V domu lahko prespi 350 ljudi, največ jih pričakujejo ob koncih tedna. Četudi bi bile vse zmogljivosti polne, na Kredarici ne zavrnejo nobenega planinca, saj lahko spijo na klopeh, v skrajnem primeru tudi na tleh. Kredarica je tudi pomembna postojanka, tako za gorske reševalce, meteorologe, vojake.

Meteorološka postaja tako neprekinjeno deluje že 60 let. "Prav je, da ima tako lepa dežela, kot je Slovenija, tako pomembno točko, ki jo ljubitelji planin obiščejo tudi pozimi, in da je tu 60-letni zapis meteoroloških podatkov," je povedal meteorološki opazovalec Marjan Zidarič.

Znameniti Zeleni plaz
Triglav, simbol slovenstva, je znamenit tudi zaradi Triglavskega ledenika, ki je danes drugi največji ledenik na ozemlju Slovenije. Nekoč se je visoko vzpenjal po podnožju vzhodnega grebena med Velikim in Malim Triglavom ter se spuščal po skalnih policah pod glavnim vrhom Triglava do njegove severne stene.

Sredi 19. stoletja je Triglavski ledenik meril 40 hektarov, ob prvih meritvah sredi 20. stoletja 15 hektarov, v začetku tega stoletja, natančneje leta 2003, pa je prvič meril manj kot 1 hektar, in sicer 0,7 hektara, kar je manj od velikosti nogometnega igrišča.

Sprva je bil znan pod imenom Zeleni plaz ali Zeleni sneg, in sicer zaradi zelene barve firnovega ledu, ki se sčasoma spremeni v ledeniški led. To so opazili že med prvim dokumentiranim pristopom na Triglav leta 1778.

Zaradi svoje lege na jugovzhodnem robu Alp je bolj občutljiv na podnebne spremembe kot ledeniki osrednjih Alp, zato se njegova površina vztrajno manjša. V zadnjih desetletjih je brez ledeniških razpok in se ne premika, zato ga uvrščamo med male ledenike ali glacierete.

Med letoma 1983 in 2003 so merilci izmerili tudi najhitrejše krčenje ledenika, ki pa se je v zadnjem desetletju ustavilo. Tako so strokovnjaki glede življenjske dobe ledenika zdaj bolj optimistični, kot so bili pred leti. Konec avgusta bo v okviru projekta Očistimo gore čistilna akcija, v okviru katere bo potekalo tudi čiščenje Triglavskega ledenika.