Družina Podobnik v življenju na Poljskem uživa, glavno besedo v družini pa imata 4,5-letna hčerka in enoletni sin. Foto:
Družina Podobnik v življenju na Poljskem uživa, glavno besedo v družini pa imata 4,5-letna hčerka in enoletni sin. Foto:
false
Mavrica nad Sopotom, priljubljeno poljsko letovišče, kamor se tudi družina Podobnik pogosto odpravi. A kot pravi Matej, ima na pogled res krasna obala veliko pomanjkljivost: voda je zelo mrzla. Foto: Osebni arhiv Mateja Podobnika
false
Prizor iz Bialowieze blizu meje z Belorusije, kjer živijo evropski bizoni. Gre za območje ostanka evropskega pragozda.

Pred volitvami sem jih spraševal, zakaj tak občutek nezadovoljstva, glede na to, da je Poljska edina država, ki nima recesije, kjer nezaposlenost pada in BDP raste. Sodelavec mi je razložil: ni recesije, rastemo, povprečna plača (pribl. 1000 evrov bruto) se je povečala, vendar pa jaz nimam od tega nič.

false
Zloglasna palača kulture in znanosti, ki jo je Poljakom podaril Stalin. Poljaki bi jo najraje podrli. Foto: Osebni arhiv Mateja Podobnika

Zelo so naravnani na posel: tu ne obstaja neka splošna, skupna odgovornost, kot delamo v Sloveniji. Ni samo razmišljanja, podjetje dela to, znamka dela to ali kar koli, temveč jaz počnem to in to. Vsak dobro ve, za kaj je odgovoren, in za tisto, za kar je odgovoren, se bo boril kot lev. Na koncu leta so vsi ocenjeni na podlagi tega, kar naredijo.

false
Običajen prizor za številne prebivalce Varšave: gneča, kolone in dolge vožnje v službo so nekaj vsakdanjega. Foto: Osebni arhiv Mateja Podobnika
false
Matej se pri svojem delu srečuje tudi s številnimi znanimi osebnostmi, tudi poljskimi. Med njimi je bil tudi nogometaš Robert Lewandowski.

Palačo kulture in znanosti so Varšavi podarili Sovjeti kot opravičilo za 2. svetovno vojno. Ob tem pa Poljaki dajejo jasno vedeti, da če bi bilo po njihovo, bi takoj zrušili to grdoto.

false
Tole je pogled na smučišče v Varšavi: Poljaki so veliki smučarski navdušenci. Foto: Osebni arhiv Mateja Podobnika

Kar se politike tiče, so Poljaki zelo temperamentni.

false
Matej s hčerko na enem izmed izletov v Sopot, do koder od nedavno pelje tudi avtocesta, kar je velik napredek.

Tu imajo vsi radi zdravnike. Ko sem bil doma v Sloveniji bolan, recimo, ko sem kašljal, vem, da nikoli nisem dobil nič. Tu pa takoj dobim kakšen sirup, tablete za lajšanje bolečine ipd. Tu imajo vsi ogromno zalogo zdravil, ki jih dobivajo na recepte.

false
Narobe obrnjena hiša v Szymbarku je priljubljena turistična točka. Foto: Osebni arhiv Mateja Podobnika
false
Zelo pozitiven vtis na Mateja je pustil Isaiah Mustafa, ki je s svojo sproščenostjo in nalezljivo dobro voljo vse takoj razorožil. Foto: Osebni arhiv Mateja Podobnika

Do 18. leta, ko sta se s takrat še punco, zdaj ženo Jasno, po končani srednji šoli za nagrado odpravila na enomesečno izobraževanje v London, ga tujina sploh ni mikala. "Pred tem se spomnim, kako je Jasna kdaj rekla, če greva kam v tujino na izlet, pa sem jaz rekel: Saj nama ni treba iti v tujino, v Sloveniji je fino, tu imava čisto vse, kar potrebujeva. Prav nobene potrebe nisem imel, da bi zapustil Slovenijo oz. šel prek meja nekdanje Jugoslavije," pripoveduje Matej. A življenje je imelo zanj drugačen načrt, in tako zadnja štiri leta z družino, ženo Jasno in dvema majhnima otrokoma živi v Varšavi.
Ekonomista, velikega športnega navdušenca - dolga leta je treniral košarko, in IT-kreativneža - že dolga leta ustvarja v Photoshopu in drugih programih, je v poljsko prestolnico popeljala služba. Ko so v Sloveniji zaprli podružnico , se je začel ozirati za novimi poslovnimi cilji, potem pa je prišla ponudba, da bi ostal znotraj multinacionalke, a s to spremembo: delal bi na Poljskem. Po delu v marketingu in prodaji je zdaj PR-menedžer.
Z ženo sta se odločila, da poskusita, in tako sta razgibano slovensko pokrajino zamenjala za izjemno ravno Poljsko.
Več pa v spodnjem intervjuju.
Delate za ameriško multinacionalko na Poljskem, prej ste pa delali v slovenski podružnici te multinacionalke. Kako vas je vodila pot iz Ljubljane do Varšave?

Trenutno sem PR-menedžer, prej pa sem delal tudi v trženju in vsaj na papirju tudi prodaji. V podjetju so me že pred leti prepričevali, da bi šel na Madžarsko, ker sem najprej delal v marketingu in so tam potrebovali moj profil. Pa me nekako ni vlekla Budimpešta, rekel sem, si, madžarščine se pa ne bom nikoli naučil. Potem so pa zaprli podružnico v Ljubljano in znašel sem se na razpotju. Razmišljal sem že, da bi šel v druge poslovne vode, potem pa me je poklical moj nekdanji šef in mi povedal, da se zame zanima nekdo v Varšavi. Potrebovali so nekoga, ki ima izkušnje iz prodaje, marketinga in PR-ja, in na papirju sem bil edini v celem podjetju, ki je imel želen profil.
Nekaj let pred tem smo bili s prijatelji, nekdanjimi košarkarji, na svetovnem prenstvu v košarki 2009, in takrat mi je bilo mesto že na prvi pogled res zelo všeč. Prav spomnim se, da sem si takrat rekel, da tukaj bi pa lahko živel.

Ko je torej prišla ponudbo, sva se z Jasno pogovorila, takrat sva ravno pričakovala otroka. Pa sva rekla, pojdiva, pa poskusimo. V najslabšem primeru sva nameravala ostati, dokler je bila žena na porodniškem dopustu. Potem sva rekla, da ostanemo še dve leti, potem pozneje, da se vrnemo v Slovenijo, ko bo šla hčerka v šolo. No, zdaj jo čaka pred šolo samo še eno leto vrtca, meni se pa še zdi, da mogoče še ni čas, da se vrnemo. (smeh).
Uradni jezik v vašem podjetju je angleščina, s tem, da je verjetno še vedno večina sodelavcev Poljakov. Se čuti, da je to multikulturno okolje, ima nekakšen poljski pečat in če ja, kakšen?
Naše podjetje na Poljskem je zelo veliko. Tu v Varšavi imamo uradno pisarno za osrednjo Evropo, poleg tega imamo še dve tovarni in še dva regionalna centra. Dejansko nas je na Poljskem zaposlenih nekaj tisoč, struktura zaposlenih pa je zelo mešana.
V naši pisarni, kjer nas je kakšnih 400, je zelo barvito, imamo Makedonca, imamo Srbkinjo, naj Hrvatov, potem so tu Madžari, Čehi, Slovaki, Litovci, kar veliko je tudi Francozov. Pozna se, da smo multikulturno podjetje, seveda pa je še vedno največ zaposlenih Poljakov.
Kakšni pa so Poljaki?
Prvi stik z njimi je malo kulturni šok, to moram reči. Spomnim se, ko sem prišel, je bil moj prvi vtis, da tu pa niso najbolj topli. Izjema so tisti, s katerimi začneš sodelovati nemudoma, npr. gospa, ki me je tja pripeljala, in ko se z njimi povežeš, je res drugače, preden prideš do globljega prijateljstva ali poznanstva, so pa malo hladni do tebe.
Zelo so naravnani na posel: tu ne obstaja neka splošna, skupna odgovornost, kot delamo v Sloveniji. Ni samo razmišljanja, podjetje dela to, znamka dela to ali kar koli, temveč jaz počnem to in to. Vsak dobro ve, za kaj je odgovoren, in za tisto, za kar je odgovoren, se bo boril kot lev. Na koncu leta so vsi ocenjeni na podlagi tega, kar naredijo. To je bila ena največjih razlik v primerjavi s Slovenijo. Čeprav sem delal v istem podjetju in bi pričakoval isto kulturo, pri nas ni bilo toliko gnanja za rezultati, ker enostavno ni takega tekmovanja. Tu pa vsi vedo, da je treba tekmovati, da se je treba dokazati, če želiš ostati na svojem položaju.

Če bi morali na kratko opisati, kakšno je življenje v Varšavi? Kako bi opisali utrip mesta?
Dejstvo je, da smo prišli sem z majhnim otrokom, tako da je naše življenje tako: zjutraj vstanemo, se igramo, jemo, hitro služba, nazaj, spet jemo in se igramo, zdaj ko je hčerka starejša, jo vmes peljemo še v vrtec in nazaj. Dejstvo je, da večino časa preživimo sami skupaj kot družina, kar je zame eden izmed tistih res pozitivnih vidikov življenja tu, ker ni nobenega vmešavanja drugih.

Kako doživljam Varšavo? Prvo, kar opazim, ko grem zjutraj v službo, so ogromne kolone. Živimo v središču mesta, na delo pa se vozim ven iz Varšave, v del mesta, ki je na drugi strani reke. Za 15 kilometrov dolgo pot porabim 20 minut in nimam nobene kolone, v obratni smeri pa so vsako jutro večkilometrske kolone z megazamaški. Ne bi mogel reči, da so vozniki ob tem živčni, navajeni so, da potrebujejo dve uri, da pridejo v službo. Pozna se, da je Varšava velemesto, trgovski centri so na primer odprti do desetih in so tudi polni do takrat, trgovine so odprte do enajstih, bencinske črpalke so neprestano odprte.
Ko greš ven, tisto malokrat, ko greva ob sobotah, je res polno. Ob sobotah se gredo Poljaki napit, to je dan za pitje. Z mojim nekdanjim sodelavcem sva se enkrat dogovorila, da greva igrat badminton v soboto, želela sva igrati od 19. do 21. ure, pa je bilo mogoče igrati samo do 20. ure. In ne da ni bilo prosto, ob osmih je lastnik zaprl, ker je hotel iti pit. Niti nama ni dovolil, da bi se šla stuširati. Tako da oni to vzamejo resno.
Poljska v zadnjih letih po vseh kazalnikih močno napreduje. O krizi ni sledu.
Poljska je edina država v Evropski uniji, ki se je povsem izognila recesiji. Center cveti, država najbolj cveti, ko odideš iz Varšave, je drugače, a v prestolnici je nenehen napredek močno opažen: plače se zvišujejo, BDP se zvišuje, neprestano dobivajo subvencije od EU-ja, ves čas se gradi. Včasih so se vsi smejali cestam na Poljskem, zdaj pa so avtoceste zgrajene po večini države. Nedavno smo šli na morje v Sopot, in tudi tam so zgradili avtocesto, tako da si na morju v relativno hitrih treh urah in pol.
Zanimivo je, kako nam je vedno, ko hodimo na morje na Hrvaško in gledamo poljske avtomobilske tablice, fascinantno, da se jim ljubi voziti na morje 20 ure. Se to le nam zdi ali je tudi pri njih? Se mesta res spraznijo kot npr. v Ljubljani za konec tedna?
Moja izkušnja je, da je Poljska pač ogromna država, oni so se morali vedno veliko voziti in se jim to zdi normalno. Spomnim se, da se je meni zdelo dolgo voziti tri ure. Potem ko sva bila v študentskih letih in sva veliko potovala po Evropi, pa se ti to razmišljanje spremeni. Za njih pa je že od nekdaj tako. Še vedno gredo na dolgo pot in se vozijo 20 ur. Gredo ponoči, da otroci spijo, in ko pridejo na Jadran, se jim zdi to res super, kar oči se jim zasvetijo.
Tu greš sicer lahko na njihovo obalo, vendar pa poljsko morje ni morje, kot si ga mi predstavljamo. Voda ima avgusta, ko je najbolj topla, mogoče 20 stopinj. Za pravo morje hočejo na Hrvaško in zato se morajo enostavno voziti.
Kakšni so Poljaki?
So drugačni od nas, hkrati pa so nam malo podobni. Se spomnim, kako me je ženska iz agencije po nekaj mesecih vprašala, kako se počutim tu, kako so mi všeč kot narod. Res nisem hotel nič slabega reči, a povedal sem prvo stvar, ki mi je padla na pamet, da se v bistvu zelo dobro počutim tu, ker ste Poljaki zelo podobni Slovencem, in me je vprašala kako to mislim. Sem rekel, da kaj pa vem, da moje videnje samega sebe je majčkeno zamorjen, tih, zadržan, zaprt sam vase in vi ste vsi malo podobni. Me je tako gledala, da sem hitro ugotovil, da mogoče ne bi smel uporabiti ravno teh besed. A ni bilo mišljeno nič slabega. Ko te sprejmejo, pa so res zelo fajn.
Kako je bilo pa s tem, ko ste se preselili? Vi ste prišli z družino. Kako je potekala logistika, je bil kakšen šok, ali imajo stanovanje, vseeno je to dvomilijonsko mesto, skoraj kakor Slovenija, kako bi, recimo, ta prehod opisali, kako ste ga doživeli, npr. tudi v vrtcih ipd., kako ste se integrirali s povsem praktičnimi zadevami?
Ameriška multinacionalka dobro poskrbi za svoje zaposlene, ko jih seli v drug kraj. Agencija, ki je skrbela za naš odhod, nas je pol leta pred selitvijo poklicala in nas povprašala, kakšno stanovanje iščemo in si želimo, kje in naj povemo nekaj preferenc. Na podlagi slik in opisov smo izbrali približno 20 stanovanj, ki smo jih potem na obisku v nekaj dneh pregledali in potem izbrali. Zaradi spleta okoliščin smo izbrali tretjega z našega seznama želja, zato z Jasno še vedno malo jamrava, da to ni blo ravno to, kar sva želela, a je zelo fino, saj živimo v eni izmed najlepših tukajšnjih sosesk. Blizu je park z veliko igrali in jezerci, za tek je odlično, od središča smo oddaljeni 5 minut. Ko smo izbrali, smo se vrnili v Slovenijo, kjer je potem selitvena agencija poskrbela za celotno selitev. Vse škatle, vse premoženje ti odpeljejo in ostaneš sam v stanovanju. In ne morem opisati, kako je grozen občutek, ko gledaš prazne stene.
Kako je bilo pa z učenjem poljščine. Verjetno jo zdaj govorite že čisto tekoče?
Ne, na žalost ne (še). V službi je uradni jezik angleščina, tako da poljsko govorim le v trgovini in v restavraciji, kadar sem zunaj službe. Je pa tako, da razumem skoraj vse, a govorim bolj malo, a karkoli rečem v poljščini, vsi mislijo da sem Poljak, ker tisto, kar pa znam povedati, znam povedati zelo dobro (smeh). Naglas imam pravi, samo ne poznam pa zadosti besed za zahteven pogovor.
Na začetku je bilo res težko, potem sva prevajala, si pomagala tudi google translateom. Najpomembnejše besede si hitro zapomniš, se spomnim, kako je Jasno nervirala beseda teraz (zdaj), ki sva jo poslušala ves čas. Počasi pa sva potem začela slišati posamezne besede, počasi neha biti žlobudravščina in začneš razumeti, kje so odmori med besedami, in ko začneš razumeti nekaj glavnih besed, vidiš, da če povežeš z okolico, v kateri si, lahko zblefiraš, da razumeš, kaj ljudje govorijo. Nazaj je še vedno včasih težko povedati oziroma odgovoriti natančno zaradi zelo specifičnih pravil poljščine.
Enkrat, ko sem že bolje razumel poljsko, sem naročil taksi. Prišel je zelo hitro, in skušal sem vozniku razložiti, da sem zadovoljen, ker je tako hitro prišel, in mi dogovori: "no tak, to jest najlepsza taksówka w Warszawie," in jaz slišim blablabla najlepša taksuvka, pa si mislim taksuvka, to je najbrž taksi, najlepši pa ni bil, ker je bil umazan, raztrgan, pa si mislim, kako najlepša?! Sem vzel ven telefon in vtipkal, in ugotovil, da to pri njih pomeni najboljša. In takih besed, ki so podobne, pa hkrati pomenijo nekaj drugega, je zelo veliko, da se še zdaj zafrknem s kakšno. Recimo v pisarni imamo ogromen napis "pasja disciplina", in ko je šefica videla moj zgroženi obraz in sem ji povedal, kaj to pomeni po naše, mi je hitro pojasnila, da pasja pomeni strast, da imaš strast in disciplino. Pogosto te zmede, ker misliš, da razumeš, a v bistvu ne. A zdaj je že bolje.

Predvidevam, da v vaši hiši torej poljsko najbolj obvlada vaša 4,5-letna hčerka. Vas že kaj komandira, verjetno je v poljskem vrtcu?
Ona je v bistvu v vrtcu, kjer je uradni jezik angleščina, tako da je polovica učiteljev tujcev, polovica pa Poljakov. Otroci so v glavnem vsi Poljaki, tako da ona zdaj govori poljsko, angleško in slovensko. Pravijo, da sam dobro naglašujem poljske besede, a ko slišim njo, slišim razliko, ona govori kot prava Poljakinja. Oni imajo tak mehki ć, ś, ż, sam ga slišim, a ga ne znam čisto zadeti, ona pa s tem nima težav.
Lani sem bila na Poljskem, pa sem imela zelo različne izkušnje glede njihovega znanja angleščine.
Se strinjam, da je zelo odvisno. Nekateri govorijo zelo dobro, drugi pa ne. Je kar različno. Na začetku je bilo težko, ker vse, kar sem sprva slišal poljščine, je bilo šćžćšćš. Sem sodelavcem v službi pojamral, da je poljščina kar težak jezik, in oni pravijo, da je to baje najtežji svetovni jezik, a sam kar dvomim.
Nedavno so na Poljskem potekale predsedniške volitve, na katerih pa je presenetljivo zmagal Andrzej Duda, ki je premagal Bronislawa Komorowskega. So volitve zelo angažirale Poljake? Kakšen je političen položaj, a jih sploh zanima politika ali v bistvu ne?
Kar se politike tiče, so zelo temperamentni. Pred volitvami sem jih spraševal, zakaj tak občutek nezadovoljstva, glede na to, da je Poljska edina država, ki nima recesije, kjer nezaposlenost pada in BDP raste. Sodelavec mi je razložil: ni recesije, rastemo, povprečna plača (približno 1000 evrov bruto) se je povečala, vendar pa jaz nimam od tega nič. Prejšnji predsednik Komorowski je bil ok, tako so rekli, ni počel nič izjemno pozitivnega niti negativnega in tudi kampanjo je imel medlo. Dudi (op. a. zdajšnji predsednik) pa začetku ni nihče pripisoval veliko možnosti za zmago, a je naredil zanimivo stvar: začel je kritizirati zdajšnje vodstvo, ki ni težilo k spremembam. Kajti glavna premisa Komorowskega je bila: nič ne bomo spreminjali, naj ostane, kot je, saj je dobro. Jeseni bodo strankarske volitve in Dudova zmaga je dober obet za njegovo stranko. Če bo zmagala, bo lahko uresničila vse, kar je napovedal, tudi tisto, kar je zdaj zunaj njegove pristojnosti.

Npr. najbolj sporna obljuba zadnjih let je bila, da bo znižal upokojitveno starost, druga stvar, ki jo je napovedal, pa je, da bo poskrbel za varnost državljanov. Ne glede, da so tako veliki, se mi namreč vedno zdi, da se njim zdi, da so dejansko majhni. To je posledica tega, da je njihova soseda Rusija. Počutijo se ogrožene. Duda je dejal, da bo postavil oporišča Nata na ozemlje Poljske, in ljudem se to zdi dobro.
Z ženo sva se pogovarjala s sosedi iz okolic, s katerimi imava v vrtcu otroke, in jih vprašala, ali res mislijo, da se lahko zgodi: da bi Rusija prikorakala na Poljsko. Nihče ni rekel, da ne misli, da je to mogoče. Ta zamera iz 2. svetovne vojne do Rusov je velika, do Nemcev ni tako. Nemci so Nemci, mi z njimi nimamo nič, pravijo, Rusi pa, to bi morali biti naši bratje, pa glej, kaj so nam oni naredili.
O odnosu do Rusov nazorno priča tudi zgodba o palači. Sredi Varšave stoji palača kulture in znanosti, razgledna točka, ki mi je bila že na prvi pogled zelo všeč. Ko sem prišel tja, sem šel gor in potem sem se v službi pohvalil, češ, nekaj sem pa že videl Varšave. Pa so me vsi grdo gledali, sam sem pa debelo gledal. No, izkazalo se je, da so Varšavi to palačo podarili Sovjeti kot opravičilo za 2. svetovno vojno. Ob tem pa Poljaki dajejo jasno vedeti, da če bi bilo po njihovo, bi takoj zrušili to grdoto.
Kako pa je z zdravstvenim in socialnim sistemom?

Zdravstvo je javno, podobno kot v Sloveniji. Tu imajo vsi radi zdravnike. Ko sem bil doma v Sloveniji bolan, recimo, ko sem kašljal, vem, da nikoli nisem dobil nič. Tu pa takoj dobim kakšen sirup, tablete za znižanje bolečine ipd. Tu imajo vsi ogromno zalogo zdravil, ki jih dobivajo na recepte. Prek službe imamo sicer omogočeno zasebno zdravstvene storitve, a tudi nasploh se mi zdi, da je javno zdravstvo dobro urejeno.
Vrtci so precej poceni, je pa težava, da je premalo mest. Rubi dajeva v privatni angleški vrtec in plačava manj, kot bi plačala navadni vrtec v Sloveniji. Čeprav živimo v središču Varšave, v dragem mesta, so vse stvari od 20 do 30 odstotkov cenejše kot tu.
Kako je pa s kulinariko? Kaj radi jedo? Ob misli na Poljsko človek ne pomisli ravno na gurmanski paradiž.
Sam sem sicer najbrž najslabša oseba, s katero bi se pogovarjali o tem področju, ker sem izredno izredno izbirčen. Na splošno se mi zdi, da ima poljska kuhinja priokus avstrijske in nemške. Glavna hrana, ki mi pade na pamet, so pierogi, klobasa, oni pravijo kielbasa, tu je tudi sauerkraut, bigosi, imajo takšne, kako se rečejo, mi pravimo sarmice, oni pravijo golobi, golabki. Poznajo tudi različne juhe, ki jih polijejo, hladnik, hladna juha iz pese in jajc, trdo kuhan jajce. Svinjina, govedina, mesa se veliko poje. Rosol imajo, to je kot naša goveja juha, le da je kurja ruha, povsod dobiš to juho z nudelni.

Hodijo pogosto jesti ven?
Manj kot mi, čeprav je Varšava vseeno metropola: tu imaš različne kuhinje sveta. Ogromno je recimo italijanske hrane, a težko ja najti dobro pico ali testenine. Tistih nekaj lokacij, ki smo jih našli v teh nekaj letih, hodimo le tja, kjer res Italijani kuhajo, drugje je čudno, pice so, recimo, sladke. Zdaj so odprli gostilno Jugo, notri imajo parkiranega jugota, prodajajo cockto, to je na Poljskem big deal za Slovence, pivo najbrž neko lokalno, z brandingom Zastava čez, potem so tu seveda tudi pleskavica in čevapčiči, ki pa to dejansko niso. Okus je zelo dober, vendar pa ni to to. Sem enkrat rekel natakarju Srbu, da to ni srbska pleskavica, pa mi je odgovoril: "Nije to to, a dobro je." Prilagoditi so se morali, ker je vseeno drugačna hrana.
Kako pa kaj poljski mediji? Spremljate njihovo produkcijo?
Spremljava manj, kot bi Jasna želela. Jaz sem "udarjen", da gledam te, ki so bolj angleško govoreče. Recimo na poljskih televizijah gledava dnevnik, ki je bolj v slogu naše nacionalke, bolj umirjeno poročanje, ni senzacionalizma. Razvedrilnega programa imajo ogromno. Imajo veliko televizijskih postaj, veliko programov, pogosto vsak kaj ustvarja.
Vam je bilo kdaj žal, da ste šli?
Meni je Slovenija zelo pri srcu, tudi danes ko gremo z letalom nad Brnikom in vidim vso to naravo, gore, gozdove, travnike, si mislim, kako lepo je tu. Kadar vidim slike iz Slovenije, ko jih komu kažem, si mislim: poglej to Sočo, te gore, Bled, Bohinj, neverjetno, kako je to lepo. Ja, seveda mi je hudo, rad bi šel nazaj, tu nimaš staršev, prijateljev, veliko ljudi, ki jih pogrešaš. Imaš pa zato druge stvari, druge prednosti. A nazaj se bomo vrnili, zagotovo.
V povezavi s tem, se vam zdi, da poznajo Slovenijo?
Po imenu ja. Ko jim rečem, da sem iz Slovenije in poudarim, da ne iz Slovaške, rečejo ja, v smislu jasno. To je tudi posledica dejstva, da med imenoma držav ni take podobnosti kot v angleščini: oni rečejo Slowenia, Slovaška je pa Slowacja. Poljščina je tudi podobna slovaščini, Slovaki pravijo, da slovaščina zveni kot stara poljščina in oni pravijo za njih isto.

Ksenja Tratnik

IZ PRVE ROKE

Vaša najpriljubljenejša izletniška točka?

Sopot. Je res prijeten obmorski kraj. Sicer je vedno mraz in piha veter, a je fino podnebje in prijetno vzdušje, dobro se počutimo, sprehajamo po obali, saj so dolge peščene plaže. Če bi bilo 40 stopinj, bi se trlo ljudi.

Tu v Varšavi gremo radi v parke, ker jih ima ogromno, tako da gremo vedno tja in v vsakem parku so odlična moderna igrišča za otroke. Kaj takega v Sloveniji ni.

Na vzhodu Poljske je kraj, ki se mu reče Bialowieza blizu Belorusije, ki je ostanek evropskega pragozda, in notri imajo še nekaj primerkov evropskih bizonov. In Mazuri, to je 1000-2000 jezer, po katerih Poljaki jadrajo, skratka, tako je kot na morju.

Najbolj tipičen spominek?

Slive, oblite s čokolado. Ali pa kakšna vodka.

Najslavnejši državljan?


Janez Pavel II., Nikolaj Kopernik, Frederic Chopin, Marie Curie.

Cena kave in piva v lokalu? Kava/kapučino približno 6-7 zlotov, veliko pivo 8-9 zlotov
Tradicionalno rivalstvo?Bi rekel, da Rusija.
Najbolj znan slovenski proizvod?

V skoraj vsaki trgovini imajo Etin ajvar. In Krkina zdravila.

Najkoristnejša beseda?


Češć; živjo. Prosze; prosim. Dziekuje: hvala.

Značilna hrana in pijača?


Pierogi, kielbasa, bigos, rosol, golabki. Najraje pa pijejo vodko. A oni rečejo vudka in strežejo ledeno.

Najbolj znan predsodek o Poljakih ki drži ali ne?
Rad berem stripe in preden sem prišel sem, so bili v Miki Mausu Poljaki predstavljeni kot prašiči. Debeli, zavaljeni, širokega obraza. Stereotip Poljaka, da je debel in zalit v obraz, ne drži, seveda.
O čem se trenutno največ govori?O predsedniških volitvah, še vedno.
Najbolj tipično ime in priimek?
Kasia, kratko od Katarzyna, ali Ola, moških imen pa … Piotr. Priimek bi pa težko izpostavil kot ponavljajoči se. Ni kot pri nas Janez Novak.

Pred volitvami sem jih spraševal, zakaj tak občutek nezadovoljstva, glede na to, da je Poljska edina država, ki nima recesije, kjer nezaposlenost pada in BDP raste. Sodelavec mi je razložil: ni recesije, rastemo, povprečna plača (pribl. 1000 evrov bruto) se je povečala, vendar pa jaz nimam od tega nič.

Zelo so naravnani na posel: tu ne obstaja neka splošna, skupna odgovornost, kot delamo v Sloveniji. Ni samo razmišljanja, podjetje dela to, znamka dela to ali kar koli, temveč jaz počnem to in to. Vsak dobro ve, za kaj je odgovoren, in za tisto, za kar je odgovoren, se bo boril kot lev. Na koncu leta so vsi ocenjeni na podlagi tega, kar naredijo.

Palačo kulture in znanosti so Varšavi podarili Sovjeti kot opravičilo za 2. svetovno vojno. Ob tem pa Poljaki dajejo jasno vedeti, da če bi bilo po njihovo, bi takoj zrušili to grdoto.

Kar se politike tiče, so Poljaki zelo temperamentni.

Tu imajo vsi radi zdravnike. Ko sem bil doma v Sloveniji bolan, recimo, ko sem kašljal, vem, da nikoli nisem dobil nič. Tu pa takoj dobim kakšen sirup, tablete za lajšanje bolečine ipd. Tu imajo vsi ogromno zalogo zdravil, ki jih dobivajo na recepte.