O tem priča tudi uradni jezik vasi, provansalščina, ki izvira iz srednjeveškega neolatinskega narečja okcitanščine, jezika, ki so ga govorili na jugu Francije in zveni kot nekakšna mešanica italijanščine in francoščine. Ob slovesu vam tako domačini, le 30 jih je, ne zaželijo "arrivederci", ampak "arveire".

Življenje v Coumboscuru sicer ni najlažje – večinoma tu živijo pastirske družine, katerih črede pogosto napadajo volkovi, ki jih tu ni malo. V zimskem času lahko električni izpadi trajajo tudi po več tednov, medmrežna povezava je omejena.

Sta pa spokojnost vasi in slikovita okolica, vključno z gorskimi vršaci, visokogorskimi travniki in polji sivke, idealni za obiskovalce, ki si želijo miru in oddiha v neokrnjeni naravi, kjer se ponujajo osupljivi razgledi na Alpe. Ni pa tu barov, supermarketov in restavracij, vsakršni družabni dogodki so omejeni na občasne vaške folklorne prireditve, lov in gobarjenje.

"Nimamo televizije, ampak v resnici ne pogrešaš nečesa, kar nikdar nisi imel. Ko po 15 dni zapored nimamo elektrike, ni razloga za paničarjenje, ampak preprosto privlečemo ven stare petrolejke svojih starih staršev," je za CNN povedala 25-letna pastirica Agnes Garrone.

"Vajena sem zbujanja ob zori, da poskrbim za ovce. Delam 365 dni na leto, brez dneva počitnic. Ne poznam ne božiča ne silvestrovega, kajti moja drobnica mora biti tudi med prazniki nahranjena in preskrbljena. To je življenje polno odrekanja, ampak ko vidiš, kako se skoti jagnje, se ti vse povrne."

Spanje pri pastirjih

Agnes Garrone vodi staro kmetijo La Meiro di Choco, ki je tudi edini B & B v Coumboscuru. Gostje tam spijo v tradicionalnih lesenih kočah in jedo sveže izdelke s kmetije in iz sadovnjaka, lahko pa tudi kupijo vrhunsko volno avtohtone italijanske ovce sambucane. Številni mladi so vas zapustili v iskanju svetlejše prihodnosti v mestih, Agnes Garrone in njeni bratje pa so se odločili, da ostanejo in delajo na zemlji svojih prednikov. Njihova mama goji kanabis in zelišča ter izdeluje sirup iz bezga in regrata.

"Obiskovalci so vabljeni, da prespijo pri nas, saj potrebujemo ljudi, da odkrijejo naš svet, nočemo biti pozabljeni. Toliko dediščine imamo," pravi Garronejeva, za katero je provansalščina bolj njen materni jezik kot italijanščina. Kot pravi, ji biti del večstoletne sociokulturne in lingvistične skupnosti daje močan občutek identitete in teritorialne pripadnosti.

Območje Piemonta, kjer leži Coumboscuro, je večkrat v zgodovini prehajalo med italijanskimi in francoskimi vladarji, morda se tudi zato tukajšnji prebivalci ne identificirajo ne kot Italijani ne kot Francozi, ampak preprosto Provansalci.

Z leskami in jeseni poraslo območje zajema 21 malih zaselkov, posejanih po neokrnjeni dolini Valle Grana, naselbine pa so povezane s kolesarskimi stezami, pohodniškimi in jahaškimi potmi. Osrednjo vas, ki jo sestavlja osem slikovitih lesenih koč, zgrajenih okoli vaške kapele, so leta 1018 ustanovili francoski menihi, ki so imeli tudi svoje njive.

Razcvet Coumboscura je trajal do 15. stoletja, ko so se zaradi hudih zim številne družine za večji del leta preselile v Provanso in se vračale samo v poletnih mesecih. Število prebivalcev vrsto let upada, je pa Coumboscuro v 50. letih doživel manjši preporod, ko je dedek Agnes Garrone Sergio Arneodo prevzel mesto vaškega učitelja. Po študiju starodavnega lokalnega jezika je Arneodo pomagal odkriti lingvistične korenine in javnosti približal čar provansalščine, s tem pa tudi populariziral to odročno vas, še navaja CNN.