Da smo izvedeli te drobce, ni bilo treba daleč, le do slovenske Istre. Natančneje, ustavili smo se v Piranu in na Strunjanskih solinah. Trije postanki na tematski poti, ki so lahko odlična ideja za spomladanski izlet, med katerim vas ob odstiranju takšnih in drugačnih skrivnosti spremljajo vonj po soli, valovanje morja in oglašanje galebov.

Slikoviti in romantični Piran s svojimi zavitimi uličicami in tesno stisnjenimi hišami vedno pripravi kakšno presenečenje. Naš prvi postanek je bil Akvarij Piran, kjer nas je počakala strokovna vodja Manja Rogelja. V akvarijih se čas vrti drugače, saj se zdi, da se z morskimi bitji potopimo v njihov, drugačen svet. Piranski akvarij nima veliko prostora, a je v njem kljub temu dom našlo okoli 140 organizmov iz severnega Jadrana, med njimi je največ, okoli 60 vrst, rib.

Akvarij Piran – ribe, školjke, raki, meduze, hobotnice ...

Veliko živali je v akvariju vse od leta 2009, ko se je ustanova na novo odprla – takšne staroste so med drugim kirnija, orade, murene in brancini. Velika večina živali je iz slovenskega morja, večinoma primerke iščejo kar sami zaposleni, nekatere jim pripeljejo tudi ribiči. Ribe in tudi drugi morski organizmi živijo presenetljivo dolgo, nekatere ribe tudi precej zrastejo. Takrat jih izpustijo, saj se novemu okolju v morju hitro prilagodijo in znajo preživeti, ali izvedejo zamenjavo z drugimi akvariji. Kar nekaj velikih rib iz Pirana je tako nov dom našlo v akvariju v Pulju.

Mlajše obiskovalce akvarija najbolj navdušujejo morski konjički, škarpene in murene, seveda vedno sprašujejo tudi, ali bodo lahko videli morske pse. "Po navadi res damo konec maja ali na začetku junija v akvarij tri navadne morske pse, ki jih ulovijo ribiči. Tiste, ki se prilagodijo na mrtvo hrano, obdržimo, druge izpustimo. Običajno jih imamo samo čez poletje, ko je več ljudi, potem vse izpustimo, ker se nam vseeno zdi, da morski psi ne spadajo v naš mali akvarij," je dejala Rogelja.

Največja riba v slovenskem morju je sicer ugor (gruj), ki pa jo plavalci le redko srečajo, saj se večinoma skriva v luknjah. V akvariju je mogoče videti tudi jastoge, bradavičasto morsko zvezdo, jadransko kameno koralo, ki je edina, ki dela grebene, škarpeno in škarpoče, morsko mačko in morske lilije, ki so leta 2007 iz našega morja zaradi anoksij na morskem dnu izginile, v zadnjem času pa se spet pojavljajo.

Obiskovalci lahko občudujejo tudi vedno simpatične morske konjičke, ki se stiskajo skupaj, oviti z dolgimi repki. V Piranu imajo kar štiri pare. "Ena samička je z nami že od leta 2018, dobili smo že odraslo. Glede na to, da živijo okoli štiri leta, največ sedem, živi že res dolgo. Imamo tudi mladičke, a ker je to zavarovana vrsta ribe, se jih ne sme razmnoževati, zato imamo kar težave s tem," je zagato razložila Rogelja.

Merjenje in štetje mladičkov moškatne hobotnice

Akvarij deluje tudi kot neke vrste negovalnica in porodnišnica. Nedavno so se namreč razveselili še enega naraščaja, saj so kar tri samice moškatne hobotnice dobile mladičke. Samca so izpustili nazaj v morje, od samic pa se bodo morali na žalost kmalu posloviti, saj imajo hobotnice tak življenjski cikel, da po čuvanju svojega gnezda poginejo. "Ena hobotnica je izlegla gnezdo na začetku decembra, pred tremi tedni so se začeli izlegati mladiči, bilo jih je okoli 120. Za zdaj jih imamo še v akvarijih, ki niso za ogled. Vsak teden mladičke slikamo in izmerimo. Naraščaj hobotnic je bil za nas nekaj novega, zato sploh nimamo podatkov, kako jih hraniti, tako da smo bili na začetku vsi potni, ali bodo preživele. Najprej smo jim dajali živo vabo, zadnjih deset dni pa jedo tudi že mrtvo hrano, torej koščke ribic in kalamarov," je dejala Rogelja in nam pokazala drobna bitjeca, pri katerih pa je že popolnoma jasno videti glavo in lovke.

V akvariju je mogoče videti tudi nekaj posebnežev, kot jih je imenovala Rogelja. Ob tem je navedla ribo, imenovano morski petelin, ki je znana po glasnem oglašanju. Opazujemo lahko tudi nekaj tujerodnih vrst, kot so modra rakovica, rebrača in vrsta japonskega polža. Ti "tujci" običajno pridejo v naše morje s plovili, ki se zasidrajo v Tržaškem zalivu. "Včasih smo rekli, da imamo varovalko pred tujerodnimi vrstami, ker ima severni Jadran v zimskem času precej nizko temperaturo in mnoge tujerodne ribice niso mogle preživeti. A tudi naše morje se segreva – njegova temperatura se lani pozimi ni spustila pod 12 stopinj Celzija, tako da tudi tujerodne vrste vse lažje preživijo," je Rogelja opozorila na spreminjanje razmer.

V akvariju so zaposleni le trije ljudje, ki so "deklice za vse" – potapljajo se v bazene in jih čistijo, hranijo živali, v morju lovijo nove primerke, opravljajo pisarniško delo. Sodelujejo tudi v več projektih, eden med njimi vključuje ostrige, ki imajo zato na sebi električne senzorje, ki merijo, kdaj se te školjke odpirajo in zapirajo, torej njihov dnevni cikel. V akvariju so ugotovili, da se zbudijo deset minut zatem, ko prižgejo luči, najbolj dejavne pa so takrat, ko dobijo hrano. Čez nekaj časa bodo te ostrige preselili v Luko Koper in preverjali njihovo obnašanje še tam.

Temperatura vode se prilagaja temperaturi morja

Že sama infrastruktura v Akvariju Piran zahteva veliko znanja in dela, posebej morajo paziti na temperaturo vode. "Sezonsko jo spreminjamo, da je podobna kot v naravi. Pozimi jo spustimo na 14 stopinj – v naravi je nekje 8 ali 9 stopinj –, poleti pa je voda v akvariju 21 stopinj. To je pomembno tudi za razmnoževalni cikel živali," je še dodala Rogelja. Veliko je dela tudi s hranjenjem živali. Manjše ribe jedo tudi po dvakrat na dan, sploh mladice, večje pa le dvakrat na teden. Pozimi, ko se jim metabolizem skoraj ustavi, hrane skorajda ne potrebujejo.

Ob otroškem vrvežu, saj je bila v času našega obiska v akvariju tudi šolska skupina, ki je zavzeto opazovala živali in izpolnjevala učne liste, smo Manjo Rogelja vprašali še nekaj – po kakšnem ključu živali dajejo skupaj v bazene. "Zelo pomemben je vrstni red, po katerem jih dajemo v akvarij. Ko selimo ribe v nov prostor, vedno začnemo z najmanjšimi, ker so one potem tam doma. Vse, kar dodamo kasneje, so tam gostje in držijo razdaljo do najmanjših. Ribe namreč branijo svoj teritorij. Tako da že s tem vzpostavimo hierarhijo med njimi, ki lahko drži leta, seveda pa se nekoliko spreminja z njihovo starostjo in rastjo," se je glasil odgovor.

Hiša Tartini – rojstni kraj Giuseppeja Tartinija

Ko smo se poslovili od morskih skrivnosti in znova zadihali svež zrak, nas je streljaj stran, na verjetno vsem poznanem Tartinijevem trgu, že čakal nov sogovornik in z njim nova zanimiva točka. Dovolj živali za zdaj, čas je za spoznavanje zgodovine in kulture Pirana. Andrej Rojec iz piranske italijanske skupnosti nam je odstrl nekaj drobcev precej nenavadne življenjske poti zagotovo najslavnejšega prebivalca Pirana, violinista in skladatelja (in, kdo bi si mislil, sabljača!) Giuseppeja Tartinija. Ena izmed hiš na trgu, ki ga krasi tudi Tartinijev kip, se namreč imenuje Hiša Tartini (Casa Tartini). V njej se je Giuseppe rodil in preživel okoli 17 let, nato pa ga je pot vodila v Padovo, kjer se je uveljavil kot priznan violinist in učitelj. A do tam še pridemo.

V Tartinijevi hiši danes prirejajo razstave, koncerte in različne dogodke, mogoče pa jo je tudi obiskati in izvedeti kaj več tako o njeni dolgi zgodovini kot njenih nekdanjih prebivalcih. Rojec je predstavitev začel pred hišo, ki je v zgodovinskih zapisih prvč omenjena leta 1384 kot hiša Pizagrua in ni stala v mestnem jedru, kot si verjetno predstavljamo. "Hiša je bila tretji objekt zunaj mestnega jedra Pirana, jedro pa se je začelo za mestnimi vrati. Tukaj so bili v tistem času naravno pristanišče, pašniki in travniki," je dejal naš vodič in opozoril tudi na napako na spominski tabli na hiši. "Na njej piše, da je bil Tartini v tej hiši rojen 12. aprila leta 1692. A ob koncu 20. stoletja smo našli zapis iz krstne knjige piranske krstilnice, ki je v Kopru, in tam piše, da je bil Tartini krščen 8. aprila 1692. Torej lahko vidimo, da tudi kamnom ne gre zaupati," Rojec pove le eno izmed mnogih zgodb in anekdot, povezanih s to hišo in s slavnim meščanom Pirana.

Hiša Tartini danes meri kar 768 kvadratnih metrov, zato nas Rojec povabi, da vstopimo vanjo in raziskujemo sobo za sobo, prehajamo skozi ozka vrata, se naslanjamo na nizka okna in se povzpenjamo po strmih stopnicah. Hiša je bila prenovljena leta 1993 v okviru projekta Kulturni turizem v znamenju Giuseppeja Tartinija (tARTini – program Interreg Italia-Slovenija), takrat je bila v njej postavljena tudi Muzejska pot Giuseppeja Tartinija. Od leta 2001 je v lasti skupnosti Italijanov.

Ob 200. obletnici Tartinijevega rojstva praznovala vsa Istra

Ob vhodu lahko vidimo tri velike kamnite posode za hrambo, saj je bila hiša ob svojih začetkih namenjena trgovanju, nato pa se je njena namembnost spremenila. Zadržimo se pri recepciji, kjer lahko vidimo slikovne spomine na 2. avgust leta 1896, ko so v Piranu praznovali 200. obletnico Tartinijevega rojstva. Da, prav ste si zapomnili, z počastitvijo tega dogodka so bili kar štiri leta in nekaj mesecev prepozni. "S slavjem so zamujali, ker si je avtor Tartinijevega kipa, ki so ga takrat postavili na trgu v njegovo čast, beneški kipar Antonio dal Zotto, vzel veliko časa za izdelavo. To je bilo sicer najbolj dokumentirano praznovanje v zgodovini celotne Istre. V mandraču so čakale barke, samo po morju je na prireditev prišlo več kot 4660 ljudi. Tartinijev trg je bil poln. Nekdo je napisal celo himno, ki jo je pel 200-članski zbor. Najmanj 19 krajev oziroma občin je prispevalo denar za Tartinijev kip, ki so ga iz Benetk pripeljali po morju."

Nato postojimo ob steni, na kateri je prikazano družinsko drevo Tartinijevih. Izvemo, da je bil Giovanni Antonio Tartini, Giuseppejev oče, sin bankirjev, rojen v Firencah, ni pa znano, zakaj je prišel v Piran. A v tem mestu je v dveh letih postal ključna osebnost trgovinskih poslov, zato ga je beneška republika imenovala za beneškega solnega pisarja. "Sol je bila v tistem času belo zlato, piranska sol pa je dosegala najvišje cene v Jadranskem morju. Zaradi trgovanja s soljo je Tartini obogatel," je razložil Rojec. Poročil se je s Catterino Zangrando iz ene pomembnejših in premožnejših piranskih družin. Hiša se je tako najprej imenovala Pizagrua, nato Zangrando-Tartini, ob smrti očeta je postala Tartini, nato hiša Vatta, danes pa je spet znana kot hiša Tartini. Tartinijev nečak Pietro je bil sicer zadnji potomec Tartinijevih, saj je bilo v rodbini veliko mrtvorojenih otrok.

Danes je najpomembnejša soba hiše Tartini soba z vedutami. Restavratorji so na stenah te sobe našli 14 slojev, nekaj poslikav in nekaj barve. Odločili so se, da pustijo poslikave, kot jih lahko občudujemo zdaj, saj so se jim zdele zgodovinsko najbolj značilne. Soba z vedutami prikazuje modo tistega časa, na stenah so prikazane izmišljene vedute. Ena poslikava med njimi pa je resnična – to je podoba Strunjana, ki jo lahko prepoznamo še danes. Tartinijev oče je namreč med drugim kupil tudi 350.000 kvadratnih metrov zemljišča v Strunjanu, ki ga je dal nato naslikati. Ta soba je danes glavna dvorana za dogodke.

Odkrivamo naprej in pridemo v stranski salon, sobo z arhitekturnimi capricci, v kateri je velika jedilna miza. Na teh stenah niso poslikave, ampak tiski, ker so bili narejeni s tehniko preluknjanih kartonov, ki so jih dali na steno in jih premazali. Ta soba predstavlja eno najpomembnejših povezav z Beneško republiko. Rojec nam je v tem prostoru z nami delil tudi zanimivost iz življenja Giuseppeja Tartinija – njegovo obsedenost s kakavom. "Ko je njegova rodbina zašla v finančne težave in ga je prosila za posojilo, jim je pojasnil, da ima velike izdatke. Med njimi je naštel posebne najlonke za svojo ženo, izdatke za alkoholno pijačo, 20 odstotkov njegovih prihodkov pa je šlo za kakav, kajti bil je nor na čokolado. Takratna čokolada je bila mešanica kakava v prahu in vode. Ker je bilo to pijačo težko spiti, pa so si usta splaknili z limonado."

Ne le skladatelj in violinist, ampak tudi pedagog, sabljač in "učitelj narodov"

Sledijo si še druge poslikane sobe, skozi katere se sprehajamo in komentiramo njihovo izjemno urejenost in vzdrževanost, nato pa pridemo tudi do muzejske zbirke velikega violinista: njegove posmrtne maske v mavcu, portreta in marmornatega doprsnega kipa, oporoke in njegovih rokopisov. Giuseppe Tartini je bil namreč mnogo več kot skladatelj in violinist. V Padovi je moral po očetovem ukazu študirati za duhovnika, a njegova velika ljubezen je bilo tudi sabljanje, zato je skoraj že odprl šolo za učenje tega športa. V nekaterih krogih je celo poznan kot violinist-sabljač.

Razstavljeni so njegovi rokopisi, v katerih vidimo elemente geometrije, matematike in glasbe. Raziskoval je fiziko zvoka in fiziko akustike. Njegovo najpomembnejše znanstveno dognanje pa je tretji ton, ki se imenuje tudi Tartinijev ton.

Tartini je bil tudi slavni glasbeni pedagog, zato Rojec ne pozabi omeniti, da so ga imenovali kar "učitelj narodov". V Padovi je namreč vodil šolo, v kateri je poučeval učence z vsega sveta. "A to ni bila navadna šola, ampak zelo inovativna, saj je učence sprejel k sebi, tam so tudi jedli in spali. Nadarjene je sprejel, tudi če niso imeli denarja. Tisti, ki so imeli denar, pa so morali biti tudi nadarjeni, sicer jih ni želel učiti. Zanimanje za njegove ure je bilo ogromno. Tudi ko je bil star 70 let, je poučeval še po deset ur na dan. K njemu so prihajali od vsepovsod. Poznamo primer, da je neki Indonezijec z otoka Java leta 1732 opravil 12.000 kilometrov dolgo pot, da se je prišel učit k njemu v Padovo. Še danes ne znamo razložiti, kako je Tartinijev sloves prišel do Indonezije. Veliko študentov je imel tudi iz Švedske. Tako da bi lahko rekli, da je bil Tartini nekakšen prototip Evropejca."

Nedvomno najpomembnejši eksponat v hiši pa je Tartinijeva violina, ki je skrbno spravljena za stekleno pregrado. To je ena izmed njegovih treh violin, ki jih je imel ob smrti, in edina, ki je od nekdaj hranjena v njegovem rojstnem mestu. Med letoma 1715 in 1725 jo je izdelal Nicolo Amati iz Bologne. Violina je še v uporabi, saj ji koristi, da glasbeniki igrajo nanjo.

Rojec nas popelje še v najvišje nadstropje, od koder se odpre čudovit razgled na Tartinijev trg, mandrač in silhueto Pirana. Zahvalimo se mu za mnoge zgodbe, nato pa se odpeljemo zadnji točki na našem izletu naproti.

Kulturo spet zamenjamo za živalski in rastlinski svet in se po nekaj minutah vožnje (avtomobil bi seveda z lahkoto zamenjali za kolo) ustavimo na Strunjanskih solinah. Vse točke, ki so del naše poti, so nastale ali so vključene v projekte programa Interreg Italija-Slovenija.

Razgreta razprava šolarjev z nahrbtniki na rami se meša s kričečim oglašanjem ptičev. Na to, da bo na solinah že čez nekaj mesecev še bolj živahno, saj bodo pobirali sol, pa nas opominja leseno orodje, ki je prislonjeno na hiške ob bazenih z vodo.

Strunjanske soline – ne le gospodarski in kulturni pomen, ampak tudi pomemben življenjski prostor

Strunjanske soline so najsevernejše in najmanjše soline v Sredozemlju, kjer sol po tradicionalnem postopku pridobivajo že več kot 700 let, zato so zavarovane kot naravni in kulturni spomenik, ki se nahaja znotraj Krajinskega parka Strunjan. Nastale so s preoblikovanjem plitvine Strunjanskega zaliva z izgradnjo nasipov, kanalov in plitvih bazenov.

Sprehodimo se mimo rjavo obarvane vode, ki ležerno stoji v plitvih bazenčkih, in opazujemo ta edinstveni svet, v katerem se prepletata kopno in morje. Medtem naletimo na Luko Preložnika, naravovarstvenega nadzornika in biologa, ki na solinah nudi vodene oglede, za katere se zanimajo predvsem šolske skupine. Po solinah se lahko sprehodimo tudi sami, ogled je brezplačen. To je tudi odlična ideja za sprehod z vozički ali psi, ki pa morajo biti na vrvici, predvsem zato, da ne bi plašili ptic. Kdor pride s kolesom, mora z njega sestopiti in si kraj ogledati peš.

Na solinah se v tem času končujejo vzdrževalna dela, narediti se mora še konciranje, to je premaz kristalizacijskih bazenov s solinskim blatom, ki predstavlja neke vrste gnojilo za petolo. "Nato pa se bomo počasi začeli pripravljati na sezono pobiranja soli, ki traja julija in avgusta, morda tudi še konec junija in začetek septembra, odvisno od vremena," je pojasnil Preložnik.

V solinah se morska sol pridobiva z naravno kristalizacijo soli, ki poteka zaradi izhlapevanja vode pod vplivom sonca in vetra. Da morska voda postane slanica, mora prepotovati celotno območje solin oziroma tri stopnje zgoščevanja, ki potekajo v solnih bazenih. Na vprašanje, koliko soli se letno pridela na Strunjanskih solinah, ni mogoče preprosto odgovoriti, pojasni Preložnik. Zakaj? "Del Strunjanskih solin je neaktiven, na drugem delu pa se sol še prideluje. A sol s Strunjanskih solin ni za človeško prehrano, ker kemik s Sečoveljskih solin ni dal zelene luči. Naša sol je šla do zdaj za posipanje cest v zimskem času. A zdaj smo imeli sanacijska dela, naredili smo nekaj sprememb in upamo, da bomo od letos naprej pridelovali sol tudi za človeško prehrano. Potem se bo tudi evidenca malo drugače vodila."

Pri Piranskih solinah je zaposlen en solinar, ki tudi na Strunjanskih solinah dela vse leto. V poletnih mesecih pa se mu pridružita še en ali dva pobiralca soli. Gre za ljudi, ki so že v pokoju, med mladimi zanimanja za to delo ni – tako zaradi zahtevnosti posla kot zato, ker je plačilo odvisno od tega, koliko soli se pridela in kako kakovostna je.

"Solinarje poleti boli vrat"

Se sol s Strunjanskih solin kaj razlikuje od soli, ki je pridelana drugje? "Največji vpliv ima dejstvo, da pri nas nimamo betonskih bazenov, ampak je njihova podlaga ilovica. Tako da sol, ki kristalizira, ni le natrijev klorid, ampak so zraven tudi druge spojine in minerali, kot sta magnezij in jod," je dejal Preložnik in poudaril, da je najhujši sovražnik solinarjev dež. "Pravimo, da solinarje poleti boli vrat, saj takrat ves čas gledajo v nebo. Ko je v vodi visoka koncentracija soli, ki bo ravno začela kristalizirati, dež lahko vse pokvari. Če takrat zapade, moramo vse začeti na novo."

Soline so sicer razširjene ob obrežjih celotnega Sredozemlja, od Atlantskega oceana do Črnega morja. V 18 sredozemskih državah je danes okoli 150 solin različnih kategorij. A bolj kot se gre proti severu, več je padavin, tako da Strunjan leži ravno še na meji, kjer se še da pobirati sol in je ta dejavnost tudi ekonomsko smiselna.

Polojniki – glasni, napadalni, zaščitniški, posebni

To je tudi kraj velike biotske raznovrstnosti. Med živalskimi predstavniki, ki se vedno znova vračajo na to območje, je črno-bela vodna ptica z zelo dolgimi in tankimi nogami, imenovana polojnik. V Sloveniji je to zavarovana vrsta, ki je uvrščena tudi na seznam ogroženih vrst v okviru Nature 2000, saj so njegova naravna življenjska okolja ogrožena zaradi izsuševanja močvirij, regulacij vodotokov in sprememb v kmetijstvu. Krajinski park Strunjan s svojimi solinami in lagunami predstavlja eno izmed redkih območij v Sloveniji, kjer lahko občasno opazujemo to ptico. Letos so primerke te živali v Strunjanskih solinah znova opazili v sredini marca.

Med našim obiskom se je polojnik skrival med jato galebov. "To je zelo ikonična ptica. So zelo opazni, glasni, tudi zelo teritorialni, napadejo vrane in galebe, do svojih potomcev so zelo zaščitniški," je njihov značaj opisal Preložnik. Hranijo se z ribami, ki živijo v kanalih na solinah, med njimi je tudi okoli pet centimetrov velika riba solinarka, ki je osnova tukajšnje prehranjevalne verige.

Med sprehodom je mogoče opaziti tudi galebe, race mlakarice, male bele čaplje, vodomce, trstne strnade. Mnoge med naštetimi na solinah spomladi tudi gnezdijo. "Polojniki gnezdijo tik nad ravnjo vode, a njihova gnezda so drugačna od običajnih. Ne naredijo si gnezd iz vejic in trave, ampak le položijo nekaj kamenčkov v krog, v katerega dajo jajca. Zaradi tega so ta gnezda precej neopazna in zelo dobro skrita. Prav zato je hoja po nekaterih območjih prepovedana, saj se hitro lahko zgodi, da kdo stopi na kakšno takšno gnezdo."

Spoznavamo lahko tudi slanoljubne rastline, kot so osočnik, grmičasta členjača ali tolščakasta loboda. Vse to so rastline, ki ne uspevajo več zunaj zavarovanih območij. Pri nas so tudi na rdečem seznamu zavarovanih rastlin, ravno zato, ker izgubljajo svoje življenjsko območje.

Članek je nastal s finančno podporo Evropske unije. Za njegovo vsebino je odgovorna RTV Slovenija. Članek ne odraža nujno stališč Evropske unije.