A skorajda raj je tudi za ljubitelje gora, ki ne zdržijo dneve in dneve na mivki ob morju. Izkušnja iz mojih razgovorov je, da bi se marsikdo od njih z veseljem kak dan odpravil v hribe, če bi le vedel, kako in kje se jih lotiti. In tem je namenjena tale skromna tridelna nadaljevanka.

Za konec sem prihranil Monte Renoso, verjetno najbolj pohlevni dvatisočak na otoku. Kljub spoštljivi višini 2352 m se namreč nanj lahko povzpne vsakdo z vsaj povprečno kondicijo in s seboj lahko vzame celo otroke, če le niso premajhni in so vajeni planinariti.

Z roko na hupi v Ghisoni
Pohod je primeren za tiste, ki dopustujejo na vzhodni obali otoka. Še bolje je, če se lahko že dan pred pohodom odpravite po cesti D 344 iz Ghisonaccie v gorsko vasico Ghisoni. Ta je hitro dosegljiva tudi iz Corta. D 344 začne vijugati za vasjo St-Antoine, ko se začne vzpenjati ob toku rečice U Fium'Orbu. Skozi obalno gorsko verigo se prebije po strmi soteski Défilé de l’Inzecca, za katero se razlije v umetno jezero Sampolo. Sledi nova, podobno slikovita soteska Défilé de Strette, potem pa se svet razširi v kotlino, v kateri je nameščen Ghisoni. Cesta je ozka, skale, ki visijo daleč nanjo, pa ponekod celo preprečujejo normalno srečevanje. Zato se je najbolje peljati za katerim od domačinov, ki cesto poznajo in običajno z vnaprejšnjim hupanjem opozarjajo na svoj prihod.

Midva sva se v Ghisoniju namestila v edinem tamkajšnjem hotelu. Ko sem iz sobe prvič stopil na balkon, sem osupel obstal ob pogledu prek doline: onstran nje so se kot na dlani pred menoj dvigovale pečine dveh gora – Rocher de Kyrie-Eleison (1535 m) in Punte Christe-Eleison (1249 m). V glavi so mi kar sami od sebe zadoneli mogočni glasovi »Kyrie, eleison, Christe, eleison!«, kot sva jih samo dan, dva prej slišala na koncertu septeta A Filetta.

Danes je pravoverno petje a capella celo na Korziki že bolj redko. Skupina, ki mu pod vodstvom neumornega Jean-Clauda Acquaviva ostaja neskončno zvesta, so omenjeni A Filetta. Zato jih posebej toplo priporočam v poslušanje. Se pa morate zavedati, da je to globoko poduhovljena in visoko artistična glasba, ki ni čisto za vsakogar. A če imate radi večglasne harmonije, če vas ne moti verska vsebina in če ste sploh odprtih ušes, boste z njimi doživeli enkratno izkušnjo.

V korziških hribih smučajo in ribarijo
Uf, glasba me je malo zanesla. Brž nazaj k hribom. Izhodišče za običajni vzpon na Monte Renoso je bolj slabo uporabljano, a vendarle smučišče Capannelle (1586 m). Do njega se pripeljemo po 15 km divjih serpentin vegaste ceste, ki se odcepi od glavne 7 km za Ghisonijem. Nanje nas v desno usmeri kažipot z napisom Stade de Ski Ghisoni. Na koncu nas na razdalji samo 300 m pričakata dve gostišči – spodnje pohodniško U Fugone in zgornje smučarsko U Renosu. Slednje naj bi bilo odprto le pozimi, a s svojim poletnim videzom zbuja dvome, da je sploh še kdaj. Toliko bolj živahen je bil U Fugone, pod katerim sem opazil edini kažipot za Monte Renoso.

Od koče krenemo proti jugu v ključih ob vlečnici Pietra Niella. Ta se konča na višini 1725 m, na grebenu pod veliko skalo. Možici (čeprav je vsa pot označena le z njimi, ji razen v zgornjem delu ni težko slediti) nas nato usmerijo skozi ruševje v prijazno travnato kotanjo s hladnim studenčkom. Ko sem se vračal, sem ugotovil, da se zdi privlačna tudi drugim, saj je tam poležavalo nenavadno veliko tujcev. Mene so med kratkim oddihom v njej ujeli štirje domačini z ribiškimi palicami na ramah. Bil sem tako začuden, da sem jih slabemu znanju francoščine navkljub pobaral, ali gredo na ribolov. Čisto resno so me podučili, da gredo gledat, ali je v jezeru Bastani kaj rib, in odhiteli naprej.

Nad kotanjo nas čaka še malo ruševja, ki pa kmalu preide v skalovje. Ko se teren po poldrugi uri hoje od izhodišča zravna, zagledamo pred seboj dobesedno srčkano ledeniško jezerce Bastani (2092 m), nad katerim se vzpenja široki Monte Renoso. Kot izvemo s tablice na obali, je jezerce veliko 4,4 ha in globoko do 24 m. Ali je v njem kaj življa, nisem razbral. Možaki z ribiškimi palicami, ki so me prehiteli, do mojega prihoda niso ujeli ničesar, enaka pa je bila njihova bera tudi ob mojem sestopu.

Od jezera zavije v skalah slabše vidna steza desno v strm gruščnat žleb. V njem si je treba na nerodnih mestih malo pomagati z rokami. To je tudi edini kraj, kjer sem avgusta opazil še kaj cvetja. Komur se zdi žleb prestrm, se lahko po mnogo položnješi potki še bolj v desno povzpne na Renosovo ramo Punto Bacinello (2247 m). Z nje je do vrha samo še kakih 20 minut sprehajalnega koraka.

Vrh, ki je običajno dobro obiskan, označuje kovinski križ. Razgledi z njega so osupljivi. Med drugim se vidita tudi vrh Korzike Monte Cinto in Paglia Orba.

Za vse skupaj nisem potreboval več kot štiri ure in pol lepega vremena. Tako mi je ostalo še dovolj časa tudi za sprehod po Ghisoniju. V njem ni videti kaj dosti zanimivega. Me je pa zelo presenetila še ena zgodbica, povezana z vodo. Sredi izrazito gorske vasi namreč stoji velik Neptunov vodnjak. Menda je bil narejen za neko obmorsko mesto, a ker je to ostalo s prazno blagajno, so ga kupili Ghisončani. Tako je Neptun zašel sredi gora.

Korzika – navdih za pesem
Na koncu še pojasnilo tistim, ki so morda le opazili, da žena v mojih korziških potepanjih manjka. Ne, ni bila na plaži, saj ima hribe še raje kot jaz. Ampak že četrti dan dopustovanja si je zlomila gleženj. Preostanek Korzike je preživela po hotelskih sobah ali v kakšnem senčnatem kotičku z lepim razgledom. Prebirala je o Napoleonovih podvigih in po malem pesnila. Tako je nastala tudi tale pesmica:

Korzika
V senci prijazni mogočnega bora
vonj mi po smoli razvaja nozdŕvi,
onkraj doline granitna se gora
riše na svetli modrini neba.

Temne polti in košatih obŕvi
s pesmijo svojo in svojega zbora
vsakogar sprejme, kot bil bi njen prvi,
čutov dotakne se, misli, srcá.

Mojca in Jani Luštrek