Dobrodošli v Namibiji se je izrisal napis na letališču v Windhoeku, prvi postojanki afriške karavane. Topel zrak je bil pravi balzam po še vedno po zimi dišečem domu in prvi znanilec poletja. Ah, naj traja.

Ni trajalo dolgo. Že prva noč v šotorih na džipih je bila divja. A lepo po vrsti. Naša karavana džipov, malo smo se lovili z vožnjo po levi, a človek res hitro preklopi, jo je iz Windhoeka mahnila proti puščavi Namib. Že po eni uri je počila prva guma. Uf, me je prešinilo, to bo pa res dolgih 4500 kilometrov, kolikor naj bi jih prevozili v naslednjih treh tednih. A naši fantje so gumo zamenjali mimogrede, tako da smo se lahko hitro mirno pogreznili v oblake prahu, ki pritičejo vožnji po makadamu. Jep, šestpasovnica na makadamu je zlati standard v Namibiji. Če si v prvem avtomobilu, kot sem imela srečo pišoča, potem je to res krasno, ker se prahu izogneš, vsi preostali so pa preklinjali nenehno prašno zaveso.

Prva postavitev našega tabora je potekala v spoznavanju sopotnikov, ugašajoče sonce se je bohotilo z zlatimi žarki, padlo je prvo pivo, s skupnimi močmi se je skuhala večerja, ki ji je sledil pomenek, skratka, idiličen prvi skupni večer v afriški puščavi. Pa kaj še! Komaj smo se odpravili spat, ko zaslišimo prve kaplje. Uau, pa saj ne morem verjeti, še dež imamo! "Gotovo bo padalo 15 minut, za vzorec, več tako in tako ne pada tu," sem vehementno pametovala sostanovalki. No, močno sem se ugriznila v jezik. Šest ur pozneje je še vedno divjala nevihta, bliskalo se je kot za stavo, močni vetrovi so upogibali stranice šotora na avtomobilu, v katerem sva tiščali skupaj glavi. V enem hipu sem dejansko pomislila, kaj če se vse skupaj prevrne. A tik pred zoro se je ob prihajajoči svetlobi nevihta prihulila, kot da se ni nič zgodilo. Ko sem počasi odpirala zadrgo šotora, sem se bala, kaj bom zagledala. Bodo sopotniki panični in živčni zaradi slabega začetka? Bojazen je bila odveč, na veliko olajšanje so bili izjemno hladnokrvni in taki so ostali vse do konca. Res izjemni sopotniki.

Eden od prvih vrhuncev potovanja je bila puščava Namib. Najprej smo se povzpeli na sipino 43, ki je ena od najbolj fotogeničnih. Vsaj tu se je izkazala prednost nočnega deževja, kajti pesek je bil vlažen in manj sipek in zatorej vzpon nanjo lažji. Za nagrado pa osupljiv razgled na oranžnorjave gmote, kamor seže pogled. Še bolj je popoldne navdušil letalski polet nad peščenim kraljestvom, ko smo nekatera dekleta vzdihovala ob misli, da smo vsaj za minuto kot v filmu Angleški pacient, seveda s srečnim koncem. Še pilotka se je čudila nočni nevihti, ki je v teh koncih res izjemno redka.

Vožnja po namibijski pokrajini je, v nasprotju s pozneje v Bocvani ponujala nenehno spremembo pokrajine, gole opustele ravnine so se po uri vožnje spremenile v granitne vzpetine, malo dalj si uzrl visoko gorovje. Sprememba pejsaža je bila dobra popestritev stotin kilometrov vožnje po makadamu. Prve dni smo se dejansko gibali na precejšnji višini, česar temperature niso odsevale. Windhoek, recimo, leži na 1700 metrih nadmorske višine. Mesto na višini Ratitovca, torej.

Namibija je med tremi najredkeje poseljenimi državami na svetu, kar gre pripisati predvsem puščavi Namib. Z 834.000 kvadratnimi kilometri, kar je več kot 40-krat več kot Slovenija, je po velikosti 34. država na svetu, ima pa le 2,55 milijona prebivalcev. Tako voziš kilometre in kilometre po terenu, kjer človeku ni uspelo pustiti vidne sledi, kar je pravi balzam. Če kje, se prav v Namibiji hitro opomniš, kako majhen in nepomemben si. Vsa ta brezmejnost in tišina prav pobožata oko in dušo.

Spitzkoppe, zaradi prepoznavne oblike mu nekateri pravijo tudi namibijski Matterhorn, smo zagledali že dobrih 50 kilometrov, preden smo se pripeljali do tja po precej divji vožnji. Ravno takrat je bila gneča na cesti. Izkazalo se je, da smo ujeli čas, ko so se iz okoliških rudnikov zlata, ki so po večini v kitajski lasti – o tem jasno pričajo v kitajščini napisane table na odsekih zanje – valili številni avtobusi z delavci.

Sredi ravnin med Usakosom in Swakopmundom torej dramatično štrli impresivna gmota plešastih granitnih vrhov ali inselbergov. Granit je star več kot 120 milijonov let, vrh dosega 1728 metrov nadmorske višine, za vzpon nanj z izhodišča bi se morali povzpeti 700 metrov razlike. Čeprav je videti od daleč, da gre za izjemno krušljiv teren, je, kar je normalno, saj gre za granit, ravno nasprotno, zato je to pravi raj za plezalce.

Jutranji vzpon na eno od izboklin in spekter prekrasnih barv vzhoda, ki so se razlile po vrhovih, niso nikogar pustili ravnodušnega, ob od lepote široko razprtih očeh so bile vse besede odveč. Gorovje, če se lahko tako izrazim, za domačine ni sveto v smislu, da bi bil vzpon nanj prepovedan, ima pa pomembno zgodovinsko vlogo, saj so na njem stenske poslikave, ki kažejo, kako so si pripadniki plemena San (bolj znani kot Bušmani), sporočali življenjsko pomembne informacije, kot je, recimo, kdaj in kje so srečali kakšno žival. Instagram preteklosti.

V kraljestvu slonov, žiraf in drugih živali

Naslednja postaja nas je vodila na sever, bližali smo se naslednjemu vrhuncu Namibije, narodnemu parku Etosha. Še prej smo obiskali Himbe, eno od namibijskih staroselskih plemen, ki jih sodobni čas še ni ujel. Najbolj prepoznavne so ženske, in sicer zaradi uporabe otijze, gre za mešanico masla in okre, zaradi česar je njihova koža rdečkasta, namažejo si jo tudi na lase, njena uporaba pa je najvišji izraz lepotnega ideala. So polnomadi, občasno, v primeru naše vasi je bilo to na približno 20 let, se selijo. Običajno je razlog dostop do vode.

Na severu Namibije jih živi še približno 50.000. Ženske in otroci so nas sprejeli v tradicionalnih oblačilih iz živalskih kož, ki pri otrocih komajda pokrijejo najnujnejše, pri odraslih pa ima vsak del svoj pomen, medtem ko so bili moški na paši. Ko smo se premikali po dvorišču, kjer so med gručo otrok lenobno stopicljale koze, si je bilo kar težko predstavljati, da je to, kar je bil, kakor koli obrnemo, za nas skok v neko preteklost, zanje resnični vsakdan. Kot so nam pojasnili, skrbijo tudi za sirote, ki so ostale brez staršev zaradi smrti pri porodu ali drugih tragedij. Prikazali so nam tudi njihov način umivanja: ne uporabljajo namreč vode, temveč se "umijejo" z dimom.

Narodni park Etosha je eden največjih narodnih parkov v Afriki in se razteza na ozemlju, večjem od Slovenije, meri 22.270 kvadratnih kilometrov. Za zaščiteno ozemlje so ga razglasili že leta 1907, status nacionalnega parka pa je dobil leta 1967. V njem domujejo številne živali, tudi najbolj ogrožene. Žalostna statistika kaže, da so v Namibiji lani ubili 61 črnih nosorogov, med njimi jih so jih 46 krivolovci ubili v Etoshi.

Vrata se odprejo ob 7.08, zaprejo ob 18.38

Za obisk parka si je treba vzeti več dni, saj gre res za veliko območje. Pravila so jasna: zjutraj se park odpre ob določeni uri, zvečer ob določeni uri zapre, med vožnjo po parku moraš biti ves čas v vozilu in tiho, blagor živali je na prvem mestu, na stranišče se da iti le v posebej ograjenih mestih.

Počutili smo se kot v dokumentarcu Davida Attenborougha: sloni, nosorogi, žirafe, gnuji, nepregledna množica številnih vrst antilop, zebre, pa tudi kakšna hijena ... Živali se največkrat zberejo na enem od vodnih nahajališč, kamor pridejo po nove moči. In potem sediš in gledaš in se čudiš nad videnim, nad tem, kakšen red velja v naravi, kako gredo živali točno po vrstnem redu do vode, predvsem pa, kako so velike, graciozne, mogočne in ljubke ... vstavi pridevnik po želji. Takšni prizori nikogar ne pustijo ravnodušnega: kakšen razpon lepot ponuja naš planet. In hkrati te žal tudi prešine, kakšne pošasti obstajajo, žal v obliki ljudi, ki služijo z nedolžnimi živalmi.

Dva od prizorov, ki mi bosta iz Etoshe najbolj ostala v spominu, sta povezana s sloni. Prvi je bil jutranji: še malo krmežljavi od zgodnjega vstajanja smo ravno dobro začeli oprezati za živalmi, ko se je v našem vidnem prostoru prikazal slon. Tak velik, sam jo je mahnil čez savano, za njim se je dvigala oranžna kulisa fantastičnega sončnega vzhoda. Kar ostrmeli smo.

Drugič smo ostrmeli popoldne, ko smo se že vračali v kamp. Kar naenkrat je iz grmovja na desni priromal slon. Ni bilo videti dobre volje, saj je mahal z uhlji, kar pomeni, da je vznemirjen. Na cesti pa cela kolona vozila. "Ustavite, čisto mirno," je po voki tokiju zašepetal naš vodnik. Za hip se je svet ustavil. Slon se je počasi kraljevsko sprehodil mimo naših vozil, še po pravem pasu je šel, ošvrknil nas je s pokroviteljskim pogledom, da smo se spogledali, ali bo svojo "šapico" položil na naš avtomobil, potem pa je lenobno odtaval naprej. Uauu, je bilo vse, kar smo zmogli.

Afriški sloni so veliko večji od azijskih, imajo pa sorazmerno majhne okle, kar je posledica slabše prehranjenosti, predvsem pomanjkanja beljakovin in pomanjkanja vitaminov ter neravnovesja mineralov, je razkrila tabla na enem od počivališč. Eden glavnih ciljev naše opazovalne misije vse tri dni so bili levi, ki pa smo jih videli le prvi dan od daleč. Kraljevska visokost je poležavala pod drevesom, kaj več milosti pa nam ni namenila. Kralj, pač.

Kdo bi si mislil, da lahko dan v narodnem parku mine tako hitro. Vse, kar počneš, je, da se voziš od enega napajališča do drugega, seveda pa imaš oči na pecljih tudi med vožnjo. Zvečer so nas prav bolele oči od buljenja in prav neverjetno je, kako v želji po "zadetku" mimogrede "vidiš" žirafo v nenavadni veji. A dejstvo je, da ni bilo potrebno veliko domišljije, kajti imeli smo res srečo, da smo si lahko dodobra napasli oči ob opazovanju živali v njihovem naravnem okolju.

Zadnja postaja Namibije je bil obisk plemena San, številnim bolj znanega kot Bušmani. Bušmani so eno najstarejših plemen v Afriki, njihova kultura je ena najstarejših na svetu. V Namibiji jih živi približno 27.000, precej več, približno 63.000 pa v Bocvani. Enako kot Himbe so veljali za polnomade. V času krutega kolonializma so jih skoraj izbrisali s sveta, nemški in britanski kolonialisti so jih preganjali, ubijali in jih silili v prisilno delo. Južnoafriška vlada je celo izdajala dovoljenja za lov nanje, zadnjega naj bi izdali leta 1936.

Najpomembnejša postranska stvar na svetu vedno zažge

Ko smo parkirali v eni od vasi, so hitro pot do nas našli otroci. Zvedavo so pogledovali, ali smo jim kaj prinesli. Naša lokalna vodnica, ravno pred mesecem je povila sedmega otroka, nas je najprej peljala krog po vasi. Kar pretreseni smo bili ob videnem: komaj zbita domovanja, v katerih je bilo povsod vse nastlano, uborni šolski prostori, ki so samevali, saj je bil čas počitnic. V skladu z dogovorjenim smo jim prinesli hrano in šolske potrebščine, ob pogledu na razcapana oblačila otrok pa smo si želeli, da bi naše nahrbtnike napolnili raje z oblačili. Prejemajo sicer državno pomoč, toda čas in življenje pri Bušmanih potekata drugače kot drugje po Namibiji. Vse več se jih izobražuje, osnovno šolo imajo v vasi, nadaljevanje šolanja pa pomeni bolečo ločitev od družine in odhod v internat. Kot je pojasnila vodnica, pa je skupnost tako povezana, da se velika večina vrne vanjo.

Čeprav so bili člani plemena San tisočletja predvsem lovci in nabiralci (asociacija na film Bogovi so padli na glavo je neizogibna), kar so nam pokazali v okviru živega muzeja, pa se to danes spreminja, moderni svet z velikimi koraki vstopa tudi v njihovo življenje. Danes se večina ukvarja s poljedelstvom in živinorejo.

Nas je povezala najpomembnejša postranska stvar na svetu: nogomet. Ko je iz nahrbtnika pokukala nogometna žoga, so se fantom in dekletom kar zasvetile oči. Žal se je testiranje žoge, vse naokoli je grmovje in še kaj, končalo s predrto žogo, a hitro se je našla nova in tekma se je lahko začela. Po dnevih vožnje v džipu se je bilo užitek poditi se po neravnih tleh, ob vreščečih gledalcih in gledalkah, ki so, medtem ko smo se eni podili za žogo, sedeli ob strani in se čudili zahodnjaškim lasem, kar so pokazali zelo nazorno z nenehnim dotikanjem teh, in mazilom za ustnice, ki so ga želeli čisto vsi. Čista zabava za vse, ki ne potrebuje prevajanja, saj jasno govori vse drugo.

Premik v Bocvano

"Imate kaj sadja v avtomobilu?" je vprašal uradnik na namibijsko-bocvanski meji. Zastrigli smo z ušesi, se spogledali, saj smo imeli pet vreč jabolk, in s stisnjenimi zobmi izustili, da imamo nekaj jabolk. "Ja, veste, njihov uvoz v Bocvano je prepovedan." Na naše začudenje se je le zasmejal, zato nismo vedeli, ali nas preizkuša ali je res. "Ja, jih bomo pa pojedli." In tako smo sedeli na meji in smeje grizljali jabolka, njihove ostanke pa kot kronski dokaz pred uradnikom vrgli v smeti. Kakšen veličasten prihod v državo, smo se smejali.

Prva opazna sprememba zame kot voznico je bila boljša cesta: če je v Namibiji prevladoval makadam, je bil tu kralj asfalt, kar je olajšalo premikanje in omogočilo lažje opazovanje. In tu je druga opazna razlika: vse je bilo ravno, kamor seže pogled, se je razprostirala bocvanska ravnina, nikjer niti hribčka na vidiku, kar je ob misli na 500-kilometrsko vožnjo rahlo ubijalo duha. Opustelo pokrajino v Namibiji so tu občasno nadomestila ogromna polja sončnic in sirka. Še dobro, da so spet svoj šov na cesti imele živali, pri čemer so slone prehitele krave. Smeha ni manjkalo, je pa vožnja zahtevala obilo previdnosti, sploh ker so se od nekod pojavile še orjaške luknje na cesti.

Nov presežek za oči je bila delta Okavanga, natančneje prelet nad njo. V poznopopoldanskem soncu se je reka, ki teče skozi Angolo, kjer izvira kot reka Kubango, potem nadaljuje pot skozi Namibijo in konča v Bocvani, kjer se razlije, bohotila z zelenimi odtenki okolice. Ker je prelet nizek, se je krasno videla množica živali, ki kraljujejo v močvirnati goščavi. Kontrast vode, neba in reke je naslikal imeniten pejsaž za spomin. Afrika v vsej impresivni lepoti.

Naslednje prevozno sredstvo, šalili smo se že, da smo na potovanju, kjer bomo uporabili vsa mogoča prevozna sredstva z izjemo skiroja, je bil drevak, s katerim smo raziskovali Okavangovo delto in se čudili predvsem povodnim konjem, ki so uživali v radostih. Malo manj radostni smo bili, ko smo se na žgočem soncu odpravili na peš safari, a nas je hitro znova prevzelo navdušenje, da opazujemo živali, in to brez kakršne koli ograje vmes. Kot bi bil v naravnem živalskem vrtu brez meja.

Bocvana nas je očarala s svojo toplino, v nasprotju z Namibijo, ki je zaradi svoje velikosti na en način nedostopna, je njena majhnost, vsaj zame, pomenila tudi večjo občutenost videnega. Kot bi bilo vse bližje na vseh ravneh. Spontan postanek ob cesti, da bi si skuhali barcaffe, kava večinoma res ni bila dobra, je prešel v živahno gestikulacijo z otrokoma iz vasi dva metra stran, ob kateri se šopiri napis: To je območje divjine, gibate se na lastno odgovornost! Tovrstni spomini s potovanj, kjer čas res teče drugače, kjer se znova zbudijo neka druga središča dojemanja, ki doma v nenehnem hitenju spijo, me največkrat spremljajo še dolgo. Na drugem koncu sveta, nič posebnega dejansko, a vendar se te svetleče otroške oči dotaknejo drugače.

In zagledali smo še leva

Park Chobe je eden glavnih parkov v Bocvani, in če zdaj pogledam nazaj, še lepši kot Etosha. Vodna kulisa, ki, kot je večkrat opomnila sopotnica, je močno spominjala na Cerkniško jezero, no, doma pač manjkajo sloni, antilope in še kdo, je filmsko dopolnjevala živalsko kraljestvo, ki se je odločilo, da se pokaže nadležnim obiskovalcem. Naslajali smo se ob žirafah, ki so se sprehajale komaj meter od nas, se čudili krokodilu, ki se je sončil na zelenem obronku ob vodi, upočasnili utrip ob pogledu na leno govedo ... A ko smo ustavili enega od nasproti vozečih džipov in so nam povedali, da so videli leve, smo se takoj zbudili. Načeloma velja, da v bližini leva ni živali. Ko smo torej vozili in prišli na predel, kjer se niso pasle antilope in druge živali, smo takoj pozorneje pogledovali naokoli. A zaman. Gospoda so se odločili za le nekaj jokerjev tisti dan – in mi ga pač nismo dobili.

Po precej spektakularni vrnitvi v civilizacijo, beri vožnji skozi goščavo, ki je med drugim zahtevala odmikanje zataknjenih veja in grmovja, je sledil še ogled parka z ladjico. In tu je sledil preobrat, če se lahko tako izrazim. Po desetinah slonov, tisti dan jih dejansko še nismo videli, ki so bili kot na igrah brez meja, smo naenkrat ostrmeli. Ali vidim prav? Ob robu vode sta se sprehajali levinji. Pomela sem si oči, v nejeveri pogledala sopotnico, potem pa, ko bi najraje zarjula od veselja, le stisnila ustnice in zadušila krik. Kdo bi si mislil, da bosta sredi popoldneva ležali v grmovju tik ob vodi, šli vmes pit in potem lenobno, ob spremstvu slonov, nadaljevali pot v notranjost parka. Videti te izjemne zveri v njihovem naravnem okolju je bila res pika na i na seznamu želenih živali.

Ko imajo bankovci po 10 ničel

Zadnja postaja našega popotovanja, no, izkazalo se bo, da ni bila čisto zadnja :), je bil Zimbabve. Znova stara rutina prečkanja meje peš, izpolnjevanja obrazcev in iskanja prostora za nov žig v potnem listu. Zrak v Victoria Fallsu je bil težji, vlažnejši, kar je bilo seveda pričakovano. Takoj smo se odpravili do Viktorijinih slapov, ki so res pravo čudo narave, vpisano tudi na seznam Unescove svetovne naravne dediščine. Dvojna mavrica, ki se je bohotila nad meglico nad hrumečo vodno pravljico, nas je kar začarala. Domačini so slapove na reki Zambezi, ki se razprostirajo na območju, širokem približno 1,7 kilometra, in z najvišjo višino 128 metrov, poimenovali Mosi-oa-Tunya oz. "dim, ki grmi". Res je nad vodo nenehna meglica. V času našega obiska je bila nizko, da se je vodno kraljestvo dodobra pokazalo. Škotski raziskovalec in misijonar David Livingstone, po njem nosi ime mesto v Zambiji tik za mejo, je slapove obiskal leta 1855 in jih poimenoval po britanski kraljici Viktoriji.

V parku so uredili več razglednih točk, s katerih se da z različnih razgledišč občudovati eno glavnih turističnih znamenitosti v tem delu sveta. Pri tem igra pomembno vlogo tudi veter, v našem primeru je na eni točki v minuti poskrbel, da nas je zalila vodna zavesa slapov in poskrbela za prijetno osvežitev.

V nasprotju z Namibijo in Bocvano so nas tukaj presenetile cene v lokalni trgovini. Naš nakup osnovnih živil se je sprevrgel v precejšnje začudenje, ko smo ugotovili, da je liter mleka osem evrov in sir v lističih kakšen evro manj. Ni nam bilo jasno, kako je to vzdržno za domačine. Kot so nam pojasnili, že leta veselo cveti črni trg, država se že od leta 2007 spopada s hudo inflacijo, julija 2020 je bila na letni ravni kar 737-odstotna, junija lani pa 191-odstotna. Kar čudili smo se bankovcem, ki so se šibili od ničel. Če smo v obeh državah predtem menjali denar v lokalne valute, smo tudi plačevali le z dolarji, menjava za evro je bila izjemno slaba.

Bela nosoroginja bo letos skotila mladička

Ker je zaradi visoke gladine Zambezija odpadel rafting, se nam je ponudila možnost, da obiščemo še Zambijo, in seveda smo jo izkoristili. Najprej smo se odpravili v narodni park, da bi si ogledali bele nosoroge. In kakšen prizor je bil to! Še čuvaji (24 ur na dan nosoroge varuje 15 čuvajev), so dejali, da jih le redko vidijo, kako se tako pasejo v travi. V Zambiji živi 10 belih nosorogov, pred nami, le nekaj deset metrov proč, pa se jih je sprehajalo pet. Kot so nam pojasnili, konec leta prihaja podmladek, kar je izjemno dobra novica. Beli nosorogi so ena najbolj ogroženih živalskih vrst. Namig: o zadnjih dveh severnih belih nosoroginjah Najin in Fatu v svoji knjigi Zadnji dve pretresljivo pišeta Boštjan Videmšek in Maja Prijatelj Videmšek, spremljajo jo izvrstne fotografije Matjaža Krivica. V naravi ni več možnosti, da bi se naravno nadaljevala vrsta severnih belih nosorogov, ker je pred leti umrl zadnji samec. Ker ne Fatu ne Najin ne moreta imeti več potomcev, znanstveniki zdaj delajo pri projektu umetne oploditve, ko bi zarodek kot nadomestna mati donosila samica južnih belih nosorogov. Toplo priporočam v branje.

Sprehod po Livingstonu je ponudil vpogled v zambijski vsakdan. Dejansko predtem skorajda nismo obiskali mest, zato sta bila ogled tržnice in obisk frizerja dobrodošlo doživetje. Tu so bile cene spominkov veliko nižje kot v preostalih državah, prodajalci pa izjemno naklonjeni za vsako barantanje. Kar stisnilo me je pri srcu, ko je prodajalec predlagal, da mojo, čisto običajno gumico za lase, zamenjam za spominek po izbiri. Kot smo razbrali iz pogovora, vsi so namreč želeli klepetati, se med drugim še vedno pobirajo po covidni krizi, ki jih je močno stisnila, saj je odnesla turizem.

Kaj mi je tega treba bilo?
"Prvo varovalo, drugo varovalo, tretje varovalo, četrto, peto ..." Le stežka sem dojemala, kaj mi govorita fanta, ki sta me držala za roke, eden mi je ravnokar potlačil držalo z GoProjem v levo roko. Stala sem, s hrbtom obrnjena nazaj, na robu odskočišča za bungee. 118 metrov visoko nad reko Zambezi. Srce je bilo kot noro, čutila sem pritisk adrenalina. "Dobro, če so vsi skočili, bom pa še jaz," sem si rekla, v tistem hipu pa sta me že porinila. Aaaaaaa, odmikala sem se od modrine neba, presekane s črtami redkih oblakov. Nor občutek padanja v prazno me je otrpnil, a že čez nekaj sekund me je dvignilo v zrak in me obrnilo, da sem se zazrla v deroč Zambezi, nad katerim je bila znova čarobna mavrica. Potem pa skoraj najlepši del vsega: gor in dol s sproščenim telesom, kot prhutanje kril ptic. Noge so se mi malo zašibile šele, ko so me z vrvjo potegnili gor in sem se po navpičnih stopnicah povzpela na most. Ko sem gledala globoko dol reko, se mi je zdelo skoraj neresnično, da sem le malo prej skočila. Še ena kljukica na seznamu želja.

Ko smo naslednji dan sedeli na klopci pred letališčem in že z majhnim cmokom v grlu premlevali vtise tritedenskega raziskovanja, je priplavala do nas afriška pesem nastopajoče lokalne skupine. Nekaj v melodiji je pritisnilo na tisti zadnji notranji zid, po licu so spolzele solze. Take lepe, od vzhičenosti nad vsem, kar smo doživeli. Do naslednjič, magična Afrika!