Kotiček pod Uršljo goro je poimenovan po domnevni postojanki starih Rimljanov. Foto: Zala Čas
Kotiček pod Uršljo goro je poimenovan po domnevni postojanki starih Rimljanov. Foto: Zala Čas
Naslednja točka na Prežihovi poti, naprej od Rimskega vrelca, je Kotnikova bajta, kjer se je rodil Prežihov Voranc. Foto: Zala Čas
Naslednja točka na Prežihovi poti, naprej od Rimskega vrelca, je Kotnikova bajta, kjer se je rodil Prežihov Voranc. Foto: Zala Čas

Kotiček pod Uršljo goro so poimenovali Rimski vrelec po domnevni postojanki Rimljanov ob cesti med Celeio, področjem današnjega Celja, in Virunumom, glavnim mestom rimske province Norik. "Za poznavalce našega kraja in naših ljudi je bilo že ves čas verjetno, da so morali ta studenec, posebno pa še zdravilni učinek te vode, odkriti precej pozno. Nihče namreč tu ob takih moštih ne pije vode rad in je že to kazalo, da je moral biti pri odkritju zraven nekdo bolj pametnih," je o odkritju Rimljanov leta 1954 v Koroškem fužinarju zapisal Avgust Kuhar, urednik glasila ravenske železarne, ki je velikokrat pisal o domači Koroški. Pisateljsko žilico si je delil z bratom Lovrom Kuharjem, bolje znanim pod psevdonimom Prežihov Voranc. Oba sta spomine, vezane na domači kraj, rada delila z drugimi, tovrstni zapisi iz Fužinarja pa danes obujajo zgodovino turističnega bisera Rimski vrelec.

Vojvodske kopeli pod Uršljo goro
Da je prostor pod Uršljo goro v svoje neokrnjeno osrčje vabil že Rimljane, poleg Kuharja pričajo izkopanine, ki so jih odkrili ob gradnji letoviškega poslopja leta 1877. Kot piše Kuhar, je takrat Josef Steinhäubel prepoznal potencial kotička pod Uršljo goro, ki je skrival "čudežni" izvir vode in ob njem začel razvijati zdraviliški turizem. Steklenice zdravilne vode, ki se je pretakala v Rimskem vrelcu, pa so našle svoj prostor tako v domačem kot tudi v tujem okolju in na mizah visokih gostov, kot je bil avstrijski cesar Franc Jožef. Njegovo visoko starost, umrl je pri 86 letih, namreč pripisujejo prav tej čudežni vodi, ki so jo poimenovali Kärtner Romer Quelle (Koroški Rimski vrelec). Kopališče v izvirski vodi, ki ima zaradi visoke vsebnosti železa poseben vonj in okus, je Steinhäubel poimenoval vojvodske kopeli, domnevno zaradi dobavljanja kisle vode dunajskemu dvoru, predstavljale pa naj bi simbol prestiža v Rimskem vrelcu.

V Rimski vrelec na oddih, na zdravljenje bolezni ali kozarec blagodejne vode
Po štirih letih lastništva je Steinhaubel letovišče prodal novemu lastniku. Tako je leta 1881 Rimski vrelec prevzel Kozmos Schütz, ki je koroškemu biseru omogočil nadaljnji razvoj in mednarodno prepoznavnost. "Takrat je dobila naša Kisla voda naziv in glas pravega zdravilišča in letovišča. Urejene so bile tudi tople kopeli v zdravilni vodi. Kot posebnost omenjajo tudi naravno potočno kopel v sobi — torej kabina, skozi katero je tekla potočna voda, kakor zunaj v naravi," je o zlati dobi Rimskega vrelca zapisal Kuhar.

Razglednica Rimskega vrelca iz leta 1898. Schützevi so njegovo ponudbo dobro oglaševali in vabili številne goste. Foto: Arhiv NUK
Razglednica Rimskega vrelca iz leta 1898. Schützevi so njegovo ponudbo dobro oglaševali in vabili številne goste. Foto: Arhiv NUK

Lastnik je letovišče in izvir obnovil, leta 1896 pa dodal novo poslopje – hotel, ki stoji še danes. S tem so povečali prenočitvene zmogljivosti. Prvo letoviško poslopje, vilo nad izvirom, so poimenovali Brunnen-villa (Vila nad izvirom), novi hotel pa Herrenhaus (Gosposka hiša). V hotelu so skrbeli za zdravo prehrano gostov in posebne diete tistih, ki so v zdravilišče prišli po priporočilu zdravnika, hkrati pa omogočali obisk zdraviliškega zdravnika. Mnogi oglasi, dostopni v arhivu Koroškega fužinarja, goste v Rimski vrelec vabijo na oddih, okrevanje po boleznih ali na zdravljenje raznih katarnih, mehurnih, želodčnih in ledvičnih bolezni, slabokrvnosti in diabetesa, še posebej pa naj bi voda zdravilno vplivala na otroke. S Prevalj in Guštanja (današnje Ravne na Koroškem) so prevoz do letovišča nudili s kočijami. Za bivanje v zdravilišču pa so gostje odšteli od 5 do 7 florintov na teden za enoposteljno sobo.

Schütz, ki je znal ponudbo Rimskega vrelca dobro tržiti in vabiti goste, je kaj kmalu potreboval pomoč. Kot so še poročali v Koroškem fužinarju, je zato zaposlil upravnika letovišča Ernesta Osianderja, ki je skupaj s Schützevo hčerko uspešno vodil letovišče tudi po lastnikovi smrti.

Legende in pripovedke o čudežnem kotičku

Koroška slatina je veljala za najboljšo namizno vodo. Foto: Arhiv družine Marchiotti
Koroška slatina je veljala za najboljšo namizno vodo. Foto: Arhiv družine Marchiotti

Da je Rimski vrelec dragocenega pomena za prihodnost Koroške, se je Schütz dobro zavedal, zato je besedo o njem ponesel v tujino, steklenicam posebne vode pa pridobil naziv najboljše namizne vode po vseh restavracijah v Celovcu, Gradcu in na Dunaju. Oglaševal je tudi s pomočjo pripovedk in legend, ki krožijo okrog Rimskega vrelca.

Nekaj pripovedk o kotičku pod Uršljo goro in "čudežnem" izviru so povzeli v dnevniku Jutro, ki je izhajal med letoma 1920 in 1945. Ena izmed njih pravi, da je bilo nekoč v pradavnih časih na Uršlji gori globoko temno zeleno jezero, ob njem pa je večkrat stala sveta Uršula, saj so ji prijale kopeli v zdravilni vodi. Legenda pravi, da je Uršula na neki skali pustila odtis svoje noge, v katerega pa lahko še danes popotniki, ki prihajajo na Uršljo goro, položijo stopalo, saj jim bo tako na mah izginila vsa telesna utrujenost. Med drugim naj bi čudežna voda skrbela tudi za lepoto rimske boginje Juno. "Za ohranitev telesnega zdravja in očuvanja mične lepote so bile v njenem dvorcu kopeli v vodi Rimskega vrelca na dnevnem redu. Njene služabnice so dnevno nosile vodo iz Rimskega vrelca na njen dvor," pravi še ena legenda o kotičku, ki mu je dnevnik Jutro leta 1932 spisal prvi hvalospev. "Med samim visokim, senčnatim smrečjem je skrit ta mirni, prijazni kotiček naše svete domače zemlje. Tik ob žuborečem potočku brez najmanjšega prahu in vetra je res pravcati biser …"

"Zlata dvajseta" v Rimskem vrelcu: lastna elektrarna in cvetoči turizem
V 20. letih prejšnjega stoletja je za ugled Rimskega vrelca skrbela nova lastnica Ana Marchiotti-Nesič, ki se je prvih nekaj let borila z negotovimi povojnimi razmerami, a je vanj dokaj hitro vnesla novitete, ki so pripomogle k razvoju letovišča. Med drugim so leta 1929 v bližini hotela zgradili lastno elektrarno. Urejeno letovišče je ponujalo mnogo aktivnosti za preživljanje prostega časa, ali so ga gostje izkoristili za zdravljenje različnih bolezni, za sproščanje v blagodejnih kopelih ali pa so raziskali ponudbo športnih aktivnosti.

"Gostje so večinoma prihajali poleti, ko je bila sezona v zdravilišču na vrhuncu. Pozimi pa jih je bilo manj, saj ni bilo toliko stvari za početi," spomine svojih prednikov obuja Ivan Marchiotti – nečak Nesičeve in sin Stanka Marchiottija, poznejšega upravnika letovišča –, ki je otroštvo preživel na Rimskem vrelcu. Delovna vnema družine Marchiotti je v obdobju med obema vojnama rastla, med drugim so začeli razvijati zimski turizem; Stanko je nudil smučarske tečaje, na zaledenelem ribniku ob hotelu pa so se gostje lahko drsali.

Prostor strahu in groze počasi tonil v samotnost
Neljubi dogodki so kmalu spremenili življenja družine Marchiotti in zarisali drugačno prihodnost turističnega bisera, ki je postal prostor strahu in groze. "Med drugo svetovno vojno so bili člani družine Marchiotti kot zavedni Slovenci izgnani iz Slovenije," o obdobju, ki je bilo temačno tudi za Rimski vrelec, saj je postal nemška vojaška postojanka in hkrati zloglasna mučilnica, razlaga Ivan Marchiotti. Po vojni se je lastnica Nesičeva trudila oživiti nekdanji turizem, a je hotel, ki je pred nemško okupacijo veljal za ugledno turistično središče, prevzela država.

Med drugo svetovno vojno so bili lastniki Marchiotti izgnani, hotel pa je naselilo poveljstvo gestapa. Tam so imeli zloglasno mučilnico. Foto: Zala Čas
Med drugo svetovno vojno so bili lastniki Marchiotti izgnani, hotel pa je naselilo poveljstvo gestapa. Tam so imeli zloglasno mučilnico. Foto: Zala Čas

Med fotografiranjem stavbe, katere z barvnimi grafiti prekrito pročelje opominja na dolgoletno samotnost, preslišim, kaj pripoveduje. Lahko namreč ujameš njeno mogočnost, morda zaradi mnogih zapisov, ki ohranjajo njeno podobo, ali drobcev ostankov na stavbi, ki puščajo sled bogate zgodovine. Lahko pa prisluhneš tistim, katerim pogled na Rimski vrelec govori mnogotere zgodbe. "Zelo lepo je bilo včasih. Tukaj so gorele lučke, na klopcah so sedeli pari, ljudje so se sprehajali mimo, od glave do pet urejeni hodili na večerje … Res je bilo prijetno vzdušje. Rada sem hodila sem," marsikomu neznane podobe Rimskega vrelca razkriva domačinka Mirjana Prole. Sprehodimo se za vogal stavbe, kjer me krajanki vodita po kotičkih, ki jima v spomin prikličejo njegovo veličastnost, urejenost in prepoznavnost, hkrati pa postopoma sestavljajo časovnico propada nekdaj priljubljenega Rimskega vrelca.

Namesto hvalospevov in legend so se pisali razpisi

Rimski vrelec že več desetletij propada. Foto: Zala Čas
Rimski vrelec že več desetletij propada. Foto: Zala Čas

Do denacionalizacije v letu 1996 se je zamenjalo več lastnikov kompleksa, katerega celotno zemljišče znaša kar 17.000 kvadratnih metrov, ki pokrivajo hotel, parkirišče, vrtino z izvirom vode in druge pomožne objekte. Med letoma 1947 in 1953 je bil v stavbi internat za dijake ravenske metalurške šole, potem pa ga je v upravljanje dobila ladjedelnica Uljanik iz Pulja. Nazadnje so ga obnovili v devetdesetih, ko je obratoval predvsem gostilniški del, takrat so v hotelu uredili 52 sob in jedilnico za 200 gostov. Po končani denacionalizaciji je leta 2008 hotel kupila občina Ravne na Koroškem. Od takrat se je zvrstilo šest razpisov, s katerimi so želeli na Ravnah na Koroškem poiskati ustreznega kupca. Po prvem neuspešnem razpisu so krepili promocijo, tako doma kot v tujini, in šli v lov na investitorje. Zazdelo se je, da jim je že uspelo – leta 2012 je za skoraj pol milijona evrov objekte prevzel ruski zdravnik Musa T. Abidov.

Grafiti na stavbi opominjajo na dolgoletno samotnost kompleksa. Foto: Zala Čas
Grafiti na stavbi opominjajo na dolgoletno samotnost kompleksa. Foto: Zala Čas

Ta je Rimski vrelec prepustil zobu časa in pri tem posledično kršil pogodbeni rok obnove. Sledila je sodna poravnava, ki je občini naložila račun v vrednosti 400.000 evrov za ponovno pridobitev kompleksa. Župan Tomaž Rožen je tako spet iskal investitorje, med drugim tudi na Kitajskem in z izdajo kataloga o Rimskem vrelcu. Občani pa so jih iskali v občini sami – župana so pozvali, naj začne obnovo s pridobljenim deležem od loto dobitka, ki je v občino pritekel leta 2018 –, a so njihov predlog zavrnili, ker bi bila obnova predraga. Oktobra leta 2019 je občina objavila četrti javni razpis za prodajo nepremičnin kompleksa Rimski vrelec in morebitnim kupcem določili pogoje, med drugim, da se mora kompleks obnoviti v roku štirih let in prebivalcem občine še naprej omogočati brezplačen dostop do mineralne vode za osebno rabo ter vzdrževati njen izvir. Zaradi možnosti sodnih zapletov so se odločili razpis ponoviti. Propadel je tudi naslednji razpis, objavljen v začetku letošnjega januarja.

"Žalostno je gledati, kako naše lepote propadajo. Podobno se dogaja z gradom na Javorniku in z Ivarčkim jezerom, vse je zaraščeno in propada," pripomni Mirjana, ki je ob našem srečanju na Rimskem vrelcu opazila, da je njegova okolica tokrat nekoliko drugačna. "Nazadnje, ko sva se sprehajali tukaj, je bilo po tleh ogromno stekla, danes ga ni. Očitno se nekaj dogaja, upam, da ga prenavljajo. Najboljše bi bilo, da bi se naredilo tako, kot je bilo včasih. Da bi oddajali sobe in odprli restavracijo."

S šestim razpisom je Rimski vrelec res dobil lastnike, ki mu nameravajo povrniti sloves, ki ga je užival pred desetletji. Kupilo ga je podjetje Rimski vrelec, katerega ustanovitelja sta Ravenčanka Marjana Kaker, uspešna podjetnica, ki se v Avstraliji ukvarja z izdelavo eksplozivov za rudnike, in njen partner Branko Dervodel. Načrt podjetja, dostopen na spletni strani rimskivrelec.si, vključuje prenovo obstoječega hotelskega objekta, gradnjo glampinga, otvoritev dnevnega lokala in rekreacijsko-športnega kompleksa. V ponudbo pa bodo zagotovo vključili tudi blagodejno kotuljsko vodo.

Cvet planike je zaščitni znak kisle vode. Natisnjen je tudi na steklenicah zdravilne vode. Foto: Zala Čas
Cvet planike je zaščitni znak kisle vode. Natisnjen je tudi na steklenicah zdravilne vode. Foto: Zala Čas

Kislo vodo, ki so jo v času lastnika Schütza izkoriščali in izvažali na veliko, so prenehali prodajati leta 1954, a njen izvir ostaja dostopen okoliškim prebivalcem. Oglase za zdravilno vodo, katere zaščitni znak je znamenit cvet planike, in vabila v letovišče so Schützevi delili po večjih mestih, v nemškem, francoskem in italijanskem jeziku. Zapisi Avgusta Kuharja pa med drugim poročajo tudi o tem, da naj bi Kotuljska slatina tik pred prvo svetovno vojno potovala v Ameriko.

"Ko so hodili sem na večerje, parkirišča so bila polna in b'la je 'gauda'"
"Veliko smo je spili včasih. Predvsem zaradi železa, ki ga vsebuje," razlaga domačinka Mirjana. Ob vprašanju, ali je "kiseva voda", kot ji pravijo domačini, dobrega okusa, njena prijateljica odkima, menda je ta "preveč po kovini", Mirjana pa svetuje, da je pomembna priprava zdravilne vode: "Moraš ji dodati limono. Ne samo zaradi okusa, ampak če dodaš limono, voda ne potemni."

Ob pogledu na propadajoči Rimski vrelec krajanki nadaljujeta pripoved o ugledu, ki ga je vse do leta 2002 užival gostilniški del kompleksa – "ko so hodili sem na večerje, parkirišča so bila polna in b'la je 'gauda'". Nostalgijo pa sprehodita naprej po Vorančevi poti, ob kotičkih, h katerim se vedno vračata "po spomine in 'kisevo vodo'".