Cesta se postavi pokonci že takoj na začetku. Foto: Peter Podbevšek
Cesta se postavi pokonci že takoj na začetku. Foto: Peter Podbevšek
Profil celotnega vzpona. Foto: klanci.muha.cc
Sveti Jošt
Usmerjevalna tabla z napisom Sveti Jošt nad Kranjem na cesti Kranj-Zgornje Bitnje-Škofja Loka. Foto: Peter Podbevšek
Sveti Jošt
Pogled z vrha proti Kranju, Šmarni gori in Ljubljani. Foto: Peter Podbevšek

Ta pa se v zadnjem kilometru in pol kar nekajkrat približa in enkrat preseže celo 20 odstotkov. A napor, ki ga bo za slabe pol ure, je na vrhu poplačan s čudovitim razgledom.

Sveti Jošt nad gorenjsko prestolnico je od daleč vidna vzpetina, ki je visoka 847 metrov. Ime je dobila po cerkvi svetega Jošta, ki dominira na vrhu, s katerega vam pogled seže na eni strani do štajerskega in zasavskega Triglava Boča in Kuma, pa do koroške Uršlje gore in seveda na drugi strani do Kamniških in Julijskih Alp, skoraj dotaknete pa se lahko kranjskega domačega dvatisočaka Storžiča.

Trasa: Stražišče–Pševo–Javornik–Sveti Jošt nad Kranjem
Dolžina: 5 kilometrov
Skupni vzpon: 450 metrov
Povprečni naklon: 9 %
Težavnost: 4/5

Čeprav vzpon na Jošta ne dosega slave kolesarskih legend Vršiča, Krvavca ali Mangarta, ga mora vsaj enkrat prevoziti vsak resen rekreativec. Morda se komu 5 kilometrov, ki se jih nabere od kranjskega predmestja Stražišča do vrha, na prvi pogled ne zdi veliko, ampak strmina je tista, ki vzpon na kranjski hišni klanec naredi velikega in brez sramu, se lahko postavi ob bok Vršiču in druščini.

Peklenskih zadnjih 1.500 metrov
Vzpon do vrha Svetega Jošta začnete v Stražišču oz. na parkirišču na njegovem obrobju. Sledite usmerjevalni tabli z napisom Sveti Jošt nad Kranjem, ki je na cesti Kranj-Zgornje Bitnje-Škofja Loka ne morete zgrešiti. Že takoj na začetku vzpona vas pričaka resna strmina, dobrih 300 metrov z naklonom 10 %. Ta za trenutek za polovico popusti, nato pa naslednja 2 kilometra, ko cesta pelje po pobočju in skozi vas Pševo, povprečno spet doseže 10% strmino, tako da v teh dveh kilometrih, ko ne počivate niti za trenutek, pridelate 200 višinskih metrov in se tako povzpnete že na dobrih 630 metrov nad morjem. Cesta se v naslednjem kilometru izravna, celo rahlo spusti, tako da lahko pred zadnjim asfaltnim peklom mišice malo odpočijete.

V vasi Javornik se cesta zoži in zavije desno. Ko se zapeljete mimo prometnega znaka, ki označuje, da vas čaka 18% naklon, veste, da bo treba do vrha resno delati. V naslednjem kilometru, ko pridelate spoštljivih 130 metrov v višino, se resnično ozka cesta vije skozi gozd, nato pa vas pripelje na travniško planoto pod vrh, kjer se svet za slabih 300 metrov malo poravna. Pred sabo že imate gostišče in cerkev na vrhu, vas pa čaka še eden najbolj napornih odsekov, ki jih boste najbrž kadar koli prevozili. V naslednjih dobrih 400 metrih pridelate še zadnjih skoraj 60 višinskih metrov in se za trenutek spopadete tudi z 22% strmino. Ko se pripeljete pri cerkvi na makadam, ste na vrhu. Vzpon na Svetega Jošta je za vami, zdaj lahko uživate v razgledu in se veselite spusta v dolino.

Slovenski Monte Zoncolan
Dobro pripravljeni rekreativni kolesarji boste za 5-kilometrsko preizkušnjo porabili okoli 25 minut, morda še kakšno manj, rekordni časi se vrtijo celo pod 17 minutami, a se z njimi ne obremenjujte. Vsak, ki se na vrh pripelje v manj kot pol ure, naj bo ponosen nase, posebej če se pripelje še od vznožja, iz Ljubljane vam bo pot vzela uro in pol. Tudi če se boste vmes malo odpočili ali kakšen del prehodili ob kolesu, to storite brez slabe vesti.

Tisti pa, ki vam Jošt ni dovolj in se vam ni težko zapeljati v Italijo ... Slabih 100 kilometrov od meje pri Ratečah se lahko spopadete z vzponom iz Ovara na Monte Zoncolan, za katerega pravijo, da je eden najtežjih v Evropi sploh. Tega je v dolžino za dva Jošta, strmina pa je še malenkost večja, kajti v 10 kilometrih se iz 500 pripeljete na 1.700 metrov nad morjem. Za trening vam bo slovenski Zoncolan nad Kranjem več kot dobro služil.