In v delavnici ostane do večera, tu in tam si vzame odmor in gre za uro, dve na kolo. Za tisti dan, ko smo ga obiskali, je imel v načrtu izdelavo štirih sedežev. Ni veliko v primerjavi z velikimi proizvajalci, pove, ampak njegovi izdelki so ročne izdelave, vsak je tako rekoč unikaten.

Nekdanji kolesar že sedem let snuje in proizvaja izdelke iz karbonskih vlaken, takšne, narejene po meri, butične jim lahko rečemo, in tudi tehnološko najnaprednejše. Pri kolesarskih komponentah, po katerih je najbolj znan, čeprav dela še mnogo drugega, daje največji poudarek teži, zato vseskozi razvija, preizkuša, se izobražuje … Od faksa nimam veliko in niti nisem pričakoval veliko, pravi. Pove, da študira strojništvo, a predavanja ne sledijo razvoju, ostali so tam nekje deset let za časom.

Od raketnih ohišij do kolesarskih komponent
Jure je prišel v stik z ogljikovimi vlakni, karbonom, na koncu osnovne šole, ko sta s prijateljem izdelovala rakete. Prijatelj se je posvečal pogonskim komponentam, Jure je izdeloval ohišja, ki so imela obliko cevi, princip je bil podoben, kot je pri izdelovanju kolesarskega okvirja. Ko sta s prijateljem ugotovila, da so rakete precej nevarna zadeva, se je Jure odločil, da se bo posvetil kolesarskim komponentam, kar za nekoga, ki je več kot deset let aktivno kolesaril, bil je član Radenske, niti ni tako nenavadna izbira.

Na začetku si je pomagal s štipendijo in kolesarsko plačo. Do materiala je prišel težko, nihče ga ni resno jemal in šlo je počasi. Zdaj material kupuje neposredno od največjih proizvajalcev. Pravi pa, da so najbolj dovršeni, najnovejši materiali najprej rezervirani za največje, največ karbona pokupi letalska industrija, šele potem, ko jih največji preizkusijo in se na trgu naredi dovolj zaloge, jih dobijo tudi manjši proizvajalci, med njimi tudi kolesarski.

Jure pri svojem delu uporablja različne vrste karbonskih vlaken. V osnovi gre za suhe tkanine, različno pletena ogljikova vlakna, ki jih je treba napojiti s smolo, obložiti (po navadi) kovinski kalup, odliti in izsesati odvečno smolo ter posušiti. Enake materiale, kot jih uporablja Jure, uporabljajo tudi vsi največji svetovni proizvajalci koles.

Že pri petnajstih je izdelal prvi nosilec za bidon, pa nato sedežno oporo. Zdaj, ko je bolj prepoznaven, njegovi izdelki pa so cenjeni med ljubitelji najlažjih kolesarskih delov, je lažje. Pove, da je že nekaj časa njegov poslovni partner njegov prijatelj in naš srebrni olimpijec Andraž Vehovar, del sredstev pa predstavljajo tudi evropska sredstva, brez njih bi šlo težko.

Tudi zadnji okvir je recimo naredil Andraž, ki ima izkušnje s snovanjem izdelkov iz karbonskih materialov, namreč ... še preden sem sam sploh začel s kompoziti, je Andraž že sodeloval tudi s tujimi podjetji in snoval svoje lastne karbonske čolne, doda Jure. Pri delu mu poleg Vehovarja pomagata še dva sodelavca, upa, da ju bo lahko čim prej zaposlil. Jure pravi, da se preživeti da.

Kolesarski okvirji so narejeni po meri, zato niso poceni
Kam točno se bo pri kolesarskih izdelkih usmeril, še ne ve, zato razvija nove in nove produkte. Najbolj znan je najbrž po svojih ultralahkih kolesarskih sedežih, trenutno pa razvija tudi povsem karbonske kolesarske obroče. Tudi okvirjev na začetku ni načrtoval, a ko se je začelo pojavljati povpraševanje, se je lotil tudi tega. Najprej je naredil šest okvirjev zase, šele nato pa je začel delati za kupce.

Ravno izdeluje okvir za ruskega kupca in pomembno mu je, da lahko kupcu ponudi tisto nekaj več, narejeno po meri. Množična proizvodnja (t. i. monokok, vse v enem kosu) ga ne zanima. Cena okvirja, kot pravi, seveda ni nizka (slabih štiri tisoč evrov), ampak ker je vsak okvir tako rekoč unikaten, se zdi upravičena.

Kar nekaj dela mu dajo tudi kolesarji, ki svoja karbonska kolesa pripeljejo na popravila. V kotu delavnice je kar nekaj zlomljenih karbonskih okvirjev, tudi obročev, ki jih z novimi plastmi karbonskih vlaken popravi, potem pa jih da še pobarvati … mesto, kjer je bil recimo okvir zlomljen, popolnoma sanira.

K sodelovanju ga je vabil tudi Ferrari
A čeprav je Berk najbolj poznan po svojih kolesarskih karbonskih izdelkih, pa pravi, da se mu zdi, da bodo kolesarske komponente ostale na butični ravni, kajti odpirajo se mu vrata tudi za proizvodnjo drugih karbonskih izdelkov, sestavnih delov večjih naprav … a zaradi klavzul, gre za visokotehnološke izdelke proizvajalcev iz tujine, nam kaj več še ni smel izdati.

Se pa lahko brez zadržkov pohvali, da so njegove sedeže z integrirano sedežno oporo (ker so sedeži eni najlažjih na svetu sploh) vozili tudi člani angleške ekipe Sky, ene najboljših svetovnih kolesarskih ekip; ti so njegove sedeže uporabili za enega izmed gorskih kronometrov. Ob tem doda, da so pravila svetovne kolesarske zveze (UCI) silno stroga, se vsako leto spreminjajo, zato je treba biti s stvarmi na tekočem, kar opaža ravno zdaj, ko se posveča razvoju kolesarskih obročev. Bil je tudi v dogovorih s Ferrarijem, a so ga pri ceni tako stisnili, da se mu delo z njimi (šlo je za karbonske plošče za podvozja avtomobilov) finančno ne bi izplačalo.

Pomoč olimpijca Andraža Vehovarja
Razmišljal je tudi o selitvi v tujino, vabila ga je neka ameriška tovarna visokotehnoloških vojaških čelad, trenutno pa ga v svoje vrste za pomoč pri razvoju izdelkov in izobraževanju osebja vabi eden izmed italijanskih proizvajalcev koles, a ker pogovori še niso zaključeni, kaj več še ne sme izdati. A bolj kot o poti v tujino, razmišlja o lastnem razvoju in o tem, da bi njegova proizvodnja ostala v Sloveniji. Tudi zato, ker bi tako lahko dal službo domačemu izobraženemu kadru. Birokratske ovire in tegobe so bile, ampak tu mu je precej pomagal že omenjen poslovni partner Andraž Vehovar.

Četudi v oglaševanje ne vlaga, navdušenci nad butičnimi kolesarskimi izdelki so zanj izvedeli na tujih kolesarskih forumih in družbenih omrežjih, ima dela čez glavo ... pomeni, da dela resnično kakovostno. Reklamacij skorajda ni imel … dober glas iz majhne delavnice v Trzinu (naslednje leto se seli v večje prostore v Radomlje) očitno seže po vsem svetu.

Uroš Bonšek, foto: Marko Šajn in OSM films