Vseeno pa se da v tej afriški državi, ki iz leta v leto privabi več turistov, najti tudi mirne in tihe kotičke. Tak je, denimo, nacionalni park Etosha. No, tišina je relativna - škljocanju kamer, brenčanju žuželk in občasno preglasnim turistom se je težko ogniti. Še v temi sedijo okoli mlak in upajo, da bodo uzrli divje živali. Iz grmovja pokuka šest nosorogov. Dejavnost fotoaparatov doseže vrhunec.
Park Etosha je bil ustanovljen leta 1907 in je bil takrat največji živalski rezervat na svetu, a so ga zaradi političnih pritiskov morali v 60. letih zmanjšati na manj kot četrtino prvotne velikosti. Z 22.000 kvadratnimi kilometri površine je še vedno orjaški. Kot na vseh afriških safarijih tudi na tem obiskovalci kar tekmujejo, kdo bo prvi opazil slona, žirafo in druge eksotične živali. Čez čas postanejo taka videnja običajna.
Najboljše obdobje za opazovanje živali v Etoshi je med majem in septembrom. V parku so tri koče, vsaka med njimi je zavarovana z visoko ograjo, ki zadrži živali na varni razdalji stran od turistov.
Zebra za večerjo
Mlake so raztresene po vsem parku in privabijo vsakodnevno pisano vrsto živali in ptic. Turiste do mlakuž pripeljejo džipi brez streh, ki omogočajo prvovrstni razgled na slone, ki si tešijo žejo, noje, antilope, zebre in - če imate res srečo - leve.
Seveda se vedno najdejo turisti, ki tudi po plodnem dnevu živalskih videnj niso srečni in zanje dan ni popoln, če na svojem seznamu (ja, na safarijih boste videli mnoge, ki se med vožnjo z džipi oklepajo seznama živali v parku) ne obkljukajo še, denimo, zmuzljivega leoparda. Zebre so po drugi strani tako pogoste, da se zaradi njih kmalu ne ustavlja nihče več - ni čudnega, da se zato pogosto znajdejo na mizi. V Etoshi vam tako za večerjo postrežejo s kudujem, oriksom, elanom (vsi so vrste antilop) in zebro.

S faktorjem 50 pod puščavskim soncem
Etosha je nedvomno eden od vrhuncev Namibije, a tudi peščene sipine v Sossusvleiu v osrednji puščavi Namib niso nič manj impresivne. Visoke sipine rdeče mivke, za katere nekateri trdijo, da so najvišje na svetu, vladajo pokrajini. Če hočete splezati na eno od sipin, je najbolje priti zgodaj zjutraj, ko je nebo briljantne modre barve, svetloba ranega jutra pa ustvarja ostre sence na mehko zaobljenih gričih peska, ki se zdijo neskončni.
Puščavska vročina kmalu zajame to surrealistično sanjsko pokrajino. Slamniki in zaščitni faktor 50 so obvezni za treking po Dead Vlei. Slikovita slana ravnica, obdana s 300 metrov visokimi sipinami, le redko dočaka kapljo dežja. Drevesa, nekatera so stara tudi do 900 let, so črno ožgana od sonca in štrlijo z zbitih ilovnatih tal kot elegantne skulpture. Drevesa so mrtva, a presuha, da bi se razkrojila. Učinek je hipnotičen.
Živijo za turizem
Mesto Swakopmund so v preteklosti že uporabili za filmsko kuliso - nič čudnega. Nenavadne, večbarvne kolonialne stavbe spominjajo na pravljično mesto. Z oceana veje prijeten osvežujoč hlad - kljub neposredni bližini Namiba. Tu lahko najamete ATV-vozila za adrenalinsko vožnjo po sipinah.
Ko stojite na brezkončni Obali okostnjakov, se počutite, kot da bi bili lahko edini človek na svetu. Namibija je štirikrat večja od Velike Britanije, a ima le 2 milijona prebivalcev. Tukajšnja turistična industrija je izjemno dobro organizirana in ljudje so neverjetno prijazni. To je dežela, ki si očitno želi deliti svojo bogato pokrajino in živalstvo. Človek in žival si prideta tu bližje, kot si lahko zamislite, narava pa se zdi večja od človeštva.