Azulik Uh May iz zraka. Foto: Azulik
Azulik Uh May iz zraka. Foto: Azulik

V Argentini rojeni precej premožni konceptualni umetnik s pravim imenom Eduardo Neira, ki je svojo karierno pot začel kot slikar, je svoj pečat v Tulumu, letovišču na Jukatanu, ki je postalo znano kot žurerska meka premožnih Američanov, pustil že pri hotelu Azulik na tulumski plaži (na fotografiji v vdelanem Instagramu desno, op. a.).

Ekohotel brez pravih kotov, poln okrasnih elementov iz makrameja in dih jemajočih oblikovalskih rešitev, je hitro postal instagramska atrakcija, zmagoviti koncept pa je Roth dve leti pozneje ponovil še pri svojem multidisciplinarnem kulturnem kompleksu sredi džungle, ki velja za Rothovo življenjsko delo.

Verjetno največja posebnost Azulik Uh Maya, umeščenega v gozd majevske vasice Francisco Uh May, pol ure vožnje od kaotičnega Tuluma, je njegova organska integriranost v bujno naravo, ki ga obdaja, in prepletenost z njo.

Messnerjev gorski muzej, vkopan v goro in del gore hkrati

Narava vtkana v konstrukcijo

16 metrov visoka kupola, spletena iz lesenih ovijalk, osrednje umetniške galerije SFER IK skupaj z belimi betonskimi antropomorfnimi prirastki res štrli iz zelenja, kot da bi sredi jukatanske džungle pristal NLP, a zgolj na prvi pogled.

Osrednja stavba s polžasto stezo in leseno spleteno kupolo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Osrednja stavba s polžasto stezo in leseno spleteno kupolo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Kupola je namreč polna lukenj in odprtih svedrastih odprtin, skozi katere premišljeno prihaja v notranjost kompleksa tako dnevna svetloba kot tudi deževnica, ki tako zaliva drevesa in ovijalke, ki rastejo iz odprtin na zloščenih betonskih tleh.

Za gradnjo Azulik Uh Maya namreč niso posekali niti enega drevesa, ampak so rastje vkomponirali v konstrukcijo, da je vse skupaj videti kot fantastičen tropski botanični vrt, umeščen v umetniško galerijo.

"Azulik Uh May ujema duh lokacije in je bil skrbno zasnovan, da bi ohranil lokalne ekosisteme in se stopil z njimi," je pojasnil Roth.

Rothov cilj je bil namreč prav ta – zgraditi kontemplativni prostor, kjer se umetnost sreča in preplete z naravo.

Celotna parcela se razteza na kar štirih hektarjih in zajema še Rothov zasebni dom (zato je varovanje območja nadpovprečno okrepljeno), rezidence gostujočih umetnikov ter restavracijo, zgrajeno v enakem slogu, s prepletom slapov, naravnih materialov, tolmunčkov in zelenega svoda tropskega rastja.

Sanjski sprehod

Eden od prostorov, kjer osrednje delo predstavlja makrame z vrečami proda. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Eden od prostorov, kjer osrednje delo predstavlja makrame z vrečami proda. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Za gradnjo so kot bazni material res uporabili PVC-cevi, oblečene v beton, a služijo bolj kot nosilni element, na katerega vpnejo tla in viseče mostove iz pletenega bejuca (lokalna tropska ovijalka, dovolj trdna, da lahko služi kot nosilni element), ki se ponovi tudi na stenah in mizah.

Tudi tu ni niti enega pravega kota, obiskovalci vstopajo v poslopje brez čevljev, da lahko občutijo pod seboj tla.

V nasprotju s preostalimi galerijami in muzeji tukaj ni pregrad med obiskovalcem in umetniškimi deli, ampak se skulpture in druga dela, ki so bodisi stalna bodisi del aktualne razstave gostujočih umetnikov, organsko stopijo v prostor.

Čar Azulik Uh Maya je tudi, da dejansko ne veste, kje se en prostor konča in drugi začne, na malce psihedeličen način te vse skupaj hipnotizira in dezorientira, ko se sprehajaš po polžasto speljanih labirintih, vrtoglavih previsnih mostovih in pod slapovi bujnega rastja.

V enem od prostorov te pričaka makrame v obliki orjaške pajkove mreže, ki se na tleh konča z vrečami zglajenega proda iz bližnjega potoka.

Improvizacija je ključna

Čeprav je vse skupaj videti skrajno premišljeno, Roth pri ustvarjanju prisega na improvizacijo, tako da je z ekipo včasih z danes na jutri dodajal elemente, višal ali nižal višine in premikal PVC-cevi levo ali desno.

Včasih se mu je ideja porodila v sanjah in je naslednje jutro načrte postavil popolnoma na glavo.

"Gre za alkimistični postopek, ne pa za akademski. Spoj vrste elementov – človeških, drevesnih, celo živalskih," je razložil za Architectural Digest ob gradnji, ki je bila, skoraj neverjetno, končana v približno pol leta.

Eden od ključnih elementov je tudi tamkajšnja kultura in angažma delavcev in obrtnikov iz okoliških staroselskih majevskih pueblov (vasi), ki jih izjemno občuduje – tako zaradi njihovih ročnih spretnosti, predvsem ko gre za tkanje, kot tudi zaradi njihovega poznavanja ekosistema, v katerega posega.

Z Rothom sta delala tudi dva šolana arhitekta iz prestolnice, Fernando Artigas in Jorge Berea, ki sta se posebej za to preselila v Tulum in pod Rothovim vplivom hitro opustila vcepljene formalne metode arhitekture.

"Ko sem prišel sem, sem doživel pravo razodetje. Tukaj lahko raziskuješ nove stvari, brez strahu, da ti bo kdo rekel, da to ni mogoče," pravi Berea.