Foto: MMC RTV SLO/Ford

V ameriški avtomobilski industriji, ki je proizvedla veliko legend, kot sta Henry Ford ali Walter Chrysler, je Lee Iacocca izstopal kot edini človek, ki je vodil kar dva ameriška giganta. In to je bil vsekakor velik uspeh za sina italijanskega priseljenca. V sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je Detroit še vedno veliko pomenil v avtomobilskem svetu, je bil pojem uspešnega poslovneža in užival tolikšen ugled, da so se leta 1988 celo resno pogovarjali o njegovi kandidaturi za predsednika ZDA.

Sin italijanskega priseljenca

Iacocca se je 15. oktobra 1924 rodil v Allentownu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji očetu, ki je poleg množice drugih poslov vodil tudi eno prvih ameriških podjetij za izposojo avtomobilov, ki je imelo majhno floto fordov. Lee se je zato z očetom pogosto pogovarjal o avtomobilih. Ker je v šolskih letih prebolel hudo revmatično mrzlico, ni mogel tekmovati v športih, prav tako pa je bil med vojno oproščen vojaške službe, zato je vse svoje sile usmeril v študij in leta 1945 diplomiral iz industrijskega inženiringa.

Foto: MMC RTV SLO/Ford

Kot uspešen študent in govornik je navdušil tudi Fordovega rekruterja, ki ga je poslal na Fordov program za vodilne delavce, potem pa je na Princetonu še magistriral iz strojništva. A svojo prihodnost pri Fordu je bolj videl na področju prodaje. Na začetku je tako pomagal trgovcem v rodni Pensilvaniji, se vse do zgodnjih petdesetih let uril v prodaji avtomobilov in ostajal anonimen člen v veliki Fordovi prodajni mreži.

Strategija "56 za 56"

Sprememba se je zgodila leta 1956, ko se je domislil strategije "56 za 56". Modele letnika 1956 je namreč kupcem ponudil z 20-odstotnim popustom in za obroke po 56 dolarjev na mesec s poplačilom v treh letih. Njegova zamisel se je na regionalni ravni obnesla tako dobro, da jo je Ford razširil na vso državo, Iacocca pa je postal korporativni direktor za prodajo tovornjakov. Opazil ga je tudi Robert S. McNamara, tedanji Fordov podpredsednik za prodajo avtomobilov in tovornjakov ter poznejši predsednik Forda in ameriški minister za obrambo, ki ga je vzgojil v uspešnega avtomobilskega menedžerja.

Leta 1960 je McNamaro nasledil kot podpredsednik in generalni direktor Forda in si čez štiri leta s predstavitvijo forda mustanga zagotovil svoje mesto v avtomobilski zgodovini. Ford mustang je postal ena največjih uspešnic v avtomobilski zgodovini Detroita, a ni bil edina uspešnica, ki je na ceste zapeljala pod Iacoccovim vodstvom. Takšna sta bila vsaj še ford maverick in lincoln continental tretje generacije.

A bili so tudi spodrsljaji, kakršen je bil ford pinto, ki se je po trkih v zadek rad vžgal. Iaccocca je vrsto let nasprotoval tudi vgradnji varnostnih vreč, varnostnih pasov in drugih varnostnih pripomočkov, saj je zagotavljal, da ti ne pripomorejo k prodaji avtomobilov, prav tako pa ni resno jemal nevarnosti evropske in japonske konkurence.

Foto: MMC RTV SLO/Chrysler

Odpustitev in odhod h Chryslerju

Leta 1970 je doživel vrhunec kariere pri Fordu in postal podpredsednik uprave, ki je odgovarjal le predsedniku Henryju Fordu II. Na podpredsedniškem mestu se je uspešno spopadel z leti naftne krize in celo imel dobiček, vendar pa se je tudi predal razkošnemu življenju, ki je pri Henryju Fordu II, ki ga ni nikoli zares maral, utrdilo odločitev, da ga julija 1978 brez pravega pojasnila odpusti.

Čez nekaj mesecev se je Iacocca že zaposlil pri Chryslerju in ga s korenito racionalizacijo in državno pomočjo potegnil iz težav, ki so ogrozile njegov obstoj. K rehabilitaciji Chryslerja je poleg racionalizacije pripomogla tudi uvedba platforme K s prednjim pogonom, na kateri je nastala vrsta uspešnih kompaktnih limuzin, med drugim pa tudi pri nas najbolj znani enoprostorec chrysler voyager. Leta 1987 je Chrysler pod Iacoccovim vodstvom kupil tudi podjetje American Motors, ki mu je prineslo predvsem znamko Jeep. In ko je bil leta 1992 predstavljen prvi "Chryslerjev" jeep grand cherokee, se je Lee Iacocca upokojil.

Poskus prevzema Chryslerja

Preselil se je na Bel Air v Kaliforniji, kjer se je med drugim ukvarjal z električnimi kolesi, vzgojo oljk in podporo raziskavam diabetesa. Vendar pa se ni znal povsem umakniti iz avtomobilskega sveta.

S prijateljem Kirkom Karkorianom sta se namreč leta 1995 poskusila s sovražnim prevzemom polastiti Chryslerja, vendar jima ni uspelo. Ko je leta 1998 Chrysler v enem največjih prevzemov v avtomobilski zgodovini prišel v last Daimlerja, je Iacocca pripomnil, da se to, če bi mu leta 1995 uspel prevzem, mogoče ne bi zgodilo. Chrysler je na koncu končal v lasti italijanskega Fiata in danes tvori pomemben del skupine Fiat Chrysler Automobiles.