Čeprav je avtor večine zapisov na blogu Jure, je nesporna zvezda objav njegova kmalu dveletna hči Višnja. Foto: Ljubki nesmisel
Čeprav je avtor večine zapisov na blogu Jure, je nesporna zvezda objav njegova kmalu dveletna hči Višnja. Foto: Ljubki nesmisel
Družinski portret Maroltovih - pred kratkim se je Juretu in Višnji, v hčerinem imenu seveda (vsaj za zdaj) piše očka, na blogu z ženskim pogledom pridružila še žena oz. mamica Tjaša. Foto: Ljubki nesmisel
Z Višnjo ni nikoli dolgčas ... Foto: Ljubki nesmisel
... včasih pa sebi in staršema vendarle privošči kratek počitek. Foto: Ljubki nesmisel
Pri Maroltovih radi berejo, že od malih nog. Foto: Ljubki nesmisel
Jure Marolt se ne bi branil knjižne ponudbe, predvsem zato, da bi bila hči ponosna nanj. Foto: Ljubki nesmisel
Eden izzivov vsakega mladega starša: navajanje na kahlico. Foto: Ljubki nesmisel
Kritikom objavljanja fotografij Višnje na spletu bloger odgovarja: vsak ima pravico do svojega mnenja. Foto: Ljubki nesmisel
Višnja se 'dela', da je noj. Foto: Ljubki nesmisel

So večne teme, ki vedno vžgejo, če hočeš dober odziv, lahko samo bentiš, to je Slovencem tudi sila všeč. Vendar mi veliko večji izziv predstavlja, da pišem o sreči, ljubezni, izgubljenih prijateljstvih in neverjetnih naključjih, pa to naleti na dober odziv. Ker to osmišlja življenje posameznika. Majhne, a neverjetno pomembne stvari.

Jureta Marolta, novinarja lokalne televizijske postaje na Dolenjskem, so k pisanju bloga pred časom nagovorili zaradi rednega objavljanja zabavnih statusov na Facebooku, ko pa je pred približno dvema letoma v življenje njega in žene Tjaše vstopila mala Višnja, je malodane čez noč postal najbolj priljubljen, če že ne (skoraj) edini "očka bloger" slovenskega koščka svetovnega spleta.

Kljub vse več sponzorskim ponudbam, ki so prišle s prepoznavnostjo tako njega kot predvsem glavne zvezde bloga Ljubki nesmisel, prikupne in navihane Višnje, in dejstvu, da ga na ulici kdaj ogovorijo neznanke, ostaja zvest svojemu spontanemu in sproščenemu slogu - tudi med našim klepetom je vztrajal pri tikanju - in prisega na pristnost in iskrenost, saj, kot pravi, "če je nekaj prisiljeno, potem ne nese vode".


Eno je gotovo: kljub temu, da si avtor večine zapisov na blogu ti, je glavna zvezda tvoja skoraj dveletna hči Višnja. Je do odločitve, da boš levji delež vsebin posvečal starševskim prigodam, prišlo zavestno ali spontano?
Kar po naključju. Redno sem pisal že več let pred malo, vedno pa sem pisal o rečeh, ki so mi najpomembnejše, ostale stvari me ne zanimajo. Ko se je začenjala naša skupna zgodba, se pravi še med Tjašino nosečnostjo, sem začel seveda pisati o tej najpomembnejši etapi naše male družinice. Vse skupaj pa je tudi pri bralcih (beri bralkah) naletelo na zelo lep odziv, tako da je to zmagovalna kombinacija.

Si takrat, ko si začel pisati blog, kdaj pomislil, da boš morda nekoč najbolj bran "očka bloger" v Sloveniji?
O tem nikoli nisem razmišljal. Ko sem začel o tem pisati, pravzaprav nisem niti vedel, da "pišočih" očkov tako rekoč ni. Kar je velika škoda, ker je naš pogled na vzgojo in odraščanje otroka povsem drugačen kot ženski, materinski. Predvsem bolj sproščen in zabaven.

Iz določenih objav je mogoče sklepati, da te je opazilo precej sponzorjev, od velike trgovske verige do knjižne založbe. Najbrž pa z vlogo mnenjskega voditelja pride tudi odgovornost in moraš določene ponudbe zavrniti. Kje potegneš črto?

Če mi sodelovanje ne odgovarja, ga preprosto ne sprejmem. Če določene zgodbe ne morem upravičiti pri samem sebi, je zagotovo ne bom niti pri svojih bralcih. Vedno stojim za tem, da tudi v primerih, ko gre za sponzorirano objavo, to vedno jasno označim in vse skupaj zapletem v neko zgodbo. To je včasih kar precejšen izziv, a kaj je življenje brez preizkušenj - dolgočasna in prašna stranpot. Pri naročnikih že na začetku povem, da želim proste roke pri pisanju. V veliki večini primerov to sprejmejo, če ne, pa sodelovanje pač odpade.

Pred kratkim si v nekem intervjuju povedal, da ne bi želel, da blog postane tvoja služba, pa vseeno: ali je Ljubki nesmisel že prišel do točke, ko ti omogoča preživetje oziroma zadosten zaslužek, da bi lahko pravo službo obesil na klin?
Ni. Tudi nisem prepričan, da bi želel živeti od tega. Če pišeš le za dobiček, potem to postane obrt. Tukaj ne vidim smisla. Je trenutno lep dodatek stalnemu prihodku, do kdaj bo ta zgodba trajala, je pa povsem drugo vprašanje. Vedno puščam odprto možnost, da se me bodo trg in/ali bralci naveličali. Takrat bom pisal dalje in le zase, tako kot na začetku, svoje zgodbe in svoja preprosta razmišljanja.

Veliko ljudi nasprotuje objavam fotografij otrok na družbenih omrežjih, češ da kot eden najranljivejših delov družbe sami nimajo možnosti odločanja o razkrivanju svoje zasebnosti. Si se sam kdaj spopadal s to dilemo, se kdaj vprašaš, ali bo Višnja čez nekaj let zadovoljna s tem, da je njeno odraščanje spremljalo več tisoč ljudi?
Odločitev vsakega posameznika. Ne obsojam ali podpiram ne enih ne drugih, še posebej zato, ker sem na začetku, ko sem imel desetino sledilcev od tega, kolikor jih je sedaj, prav tako objavljal fotke z mojo malo, ker želim dokazni material, koliko časa sem se med njenim odraščanjem ukvarjal z njo. Potem bo na moja stara leta večkrat premislila, preden se bo odločila, da spadam v dom za upokojence. Danes to opazi več ljudi, sicer ni pa nič drugače. Ne verjamem, da take stvari bistveno vplivajo na kakovost življenja posameznika. Ampak to je odločitev vsakogar posebej. Nekateri imajo tatuje, drugi jih ne prenesejo. Spet dva povsem različna pogleda na isto stvar. Pomembno je, da ne obsojamo drugih samo zato, ker razmišljajo drugače.

Tudi sicer je recept za uspeh blogov prav ta, da se bralci z avtorjem poistovetijo in dobijo občutek, da ga poznajo. Se ti dogaja, da te kdo ustavi na ulici ali se ti izpovejo tujci, ki se jim zdi, da so prek bloga dobili občutek o tem, kdo si, pa čeprav na njem seveda ne razkrivaš vseh koščkov svojega življenja?
Včasih me kdo že ustavi, še posebej v tistih redkih trenutkih, ko zapustim svoje rodno Novo mesto. Tukaj so me iz teh in onih razlogov in zaradi majhnosti kraja poznali že prej. Hrvatice me ustavljajo. To je kul. So bolj sproščene in takoj povejo, da spremljajo to in ono. V teh primerih mi je na začetku kar malo nerodno, ampak se jezik hitro razveže.

Poklicno pot si začel kot novinar lokalne televizije, pravzaprav pa se je tvoj blog rodil iz duhovitih zapisov na Facebooku. Na omenjenem družbenem omrežju in na Instagramu te spremlja okrog 7.000 ljudi. Najbrž je za vsakega blogerja izjemno pomembno tudi obvladovanje teh kanalov, pa dobra fotografija ...
Spet, to se je zgodilo nekako samo po sebi, spontano. Nikoli nisem obiskoval kakšnih tečajev, ne poznam polovice terminologije, ki soustvarja obvladovanje teh kanalov, ampak se preprosto prepustim toku. In to je ena tistih stvari, ki je drugim tudi všeč. Ker je vse naravno. Če je nekaj prisiljeno, potem ne nese vode.

Po nekaj letih imaš gotovo že vnaprej občutek, katera od objav bo naletela na velik odziv in se bo kot žerjavica širila po spletu, kot denimo tiste o partnerstvu. Se določenih tem lotevaš po tehtnem premisleku ali še vedno prisegaš na spontanost?
So večne teme, ki vedno vžgejo, če hočeš dober odziv, lahko samo bentiš, to je Slovencem tudi sila všeč. Vendar mi veliko večji izziv predstavlja, da pišem o sreči, ljubezni, izgubljenih prijateljstvih in neverjetnih naključjih, pa to naleti na dober odziv. Ker to osmišlja življenje posameznika. Majhne, a neverjetno pomembne stvari.

Kako se spopadeš s spletnimi komentatorji, ki tebi in tvoji družini ne namenjajo ravno lepih besed? Ti uspe zgolj zamahniti z roko ali te kljub temu kdaj prizadenejo?
Slabe in grde besede si tisočkrat bolj zapomniš kot lepe, čeprav je slednjih v zadnjem obdobju tisočkrat več. Res pa je, da "spletnim križarjem" v zadnjih nekaj letih ne dajem kosti za glodanje, pa se me kar ogibajo. Kaj pa lahko bentijo čez to, da pišem, da imam svojo malo tako rad, da me nič drugega sploh ne zanima, pa naj gre za dober avto, lepo bejbo ali zmago Interja. Čeprav mi za slednje še vedno ni vseeno. Forza, Inter!

Pred kratkim se ti je na blogu s svojimi zapisi pridružila še žena, Višnjina mama Tjaša. Se posvetujeta glede tem, ki se jim posvečata, ali si ji kot urednik bloga pustil dokaj proste roke?
Večkrat me ona vpraša, o čem naj piše, pa vedno počakam, da sama pride do ideje. Ne morem ji vsiljevati svojih zamisli, ker tudi ona ni meni nikoli svojih. Povsem ji zaupam, da bo naredila dobro reč. Še vedno pa rada vidi, da vse, kar napiše, jaz prvi preberem. Dam ji kak nasvet, kaj lahko popravi, in to je to.

Si edini moški član skupine Mami blogerke. Kako se znajdeš v njihovi družbi?
Blažen med ženami je ena največjih laži, ki jih je človek izustil. Vendar je med mami blogerkami lepo. Vse lovijo svoje otroke levo in desno, se med petimi minutami odmora trudijo malo napudrati, ves čas pa veselo klepetajo. So kot vsaka skupina mamic, samo da one o tem še pišejo. Najprej je v skupino "romala" Tjaša, potem so pa povabile še mene, naivnega starša, ki misli, da ve, kaj je vzgoja, v večini brca v temo in včasih zadene gol. Jaz sem tu zato, da je vzdušje bolj sproščeno.

V tujini je "očkov blogerjev" kar nekaj. Ali spremljaš katerega od njih?
Ne spremljam drugih blogerjev, in to samo zato, da podzavestno ne bi začel krasti njihovih idej. Prebereš nekaj, kar je nekdo napisal, in si misliš, kako bi ti lahko to naredil nekoliko bolje. To se mi ne zdi pošteno do avtorja izvirnika in niti do mojih bralcev. Berem pa veliko knjig. Vedno pravim, da lahko vsak od nas odnese veliko več, če bere Tolstoja v trdi vezavi kot Marolta na pametnem telefonu.

Kakšni so načrti za bližnjo in daljno prihodnost? Bo tudi tvoj blog nekoč dobil knjižno obliko?
Nimam načrtov. Gre, dokler gre. Jaham tega konja, dokler me ne vrže s svojega hrbta. Izkoristil ga bom tako, da me bo peljal v najbolj čudovite kotičke sveta in lastne domišljije. Če bo kdo kdaj ocenil, da so ta moja razmišljanja in zapisi vredni svoje knjige, bom zelo vesel. Ker bom potem ta mali pokazal zadnjo stran knjige, kjer bo moja mala črno bela fotografija, in jo bom vprašal: "Kdo je to?" "Očka," bo veselo odgovorila. In to je vse, kar potrebujem.

So večne teme, ki vedno vžgejo, če hočeš dober odziv, lahko samo bentiš, to je Slovencem tudi sila všeč. Vendar mi veliko večji izziv predstavlja, da pišem o sreči, ljubezni, izgubljenih prijateljstvih in neverjetnih naključjih, pa to naleti na dober odziv. Ker to osmišlja življenje posameznika. Majhne, a neverjetno pomembne stvari.