Skupina, ki se v 30 letih delovanja ni nikoli poslovila, ampak delala naprej in povzdignila skladbe, kot so Ja volim samo sebe, Frida in Ramona, v uspešnice po domala vseh državah nekdanje Jugoslavije. In tudi čez njene tedanje meje. Konec koncev so se po izidu prvenca leta 1988 podali na odre po Nizozemski, prebili na MTV, odšli a turnejo po takratni Sovjetski zvezi in tam igrali na 60 razprodanih koncertih.

Vrhunec leta 1990 sta bila nastopa s svetovno znano pankrockovske zasedbo Ramones - na koncertih v Ljubljani in Zagrebu. Istega leta so izdali tudi tretji album Sexy magazine, ki ga je občinstvo razgrabilo, a zaradi začetka vojne ni doživel promocijske turneje.

Vse do danes so ostali ena izmed najbolj prepoznavnih hrvaških skupin. Kljub 30-letnici pa neutrudno ustvarjajo naprej. V izdelavi je namreč nov album, katerega izid je predviden za prihodnje leto. Spoštovanja vredne obletnice ne bodo pometli pod preprogo. Med drugim jo bodo nocoj proslavili v Katedrali Kina Šiške.

Pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

30 let Psihomodo Pop in 30 let stalnosti. Če kaj, potem vam nihče ne more očitati, da ste "dinozavri", ki slonijo na dveh uspešnicah oz. so specializirani za odhode in vrnitve na prizorišče. Kakšna je velika zgodba za 30-letno vztrajnostjo?
30 let je doba, ki jo doživijo redke skupine. Mi nismo načrtovali, da bomo ostali toliko časa skupaj, vse se je preprosto zgodilo. Živiš svoje življenje in ob tem opravljaš svoje delo: naše je očitno, da igramo rokenrol (smeh). To se je enostavno dogajalo samo od sebe. Vmes pa smo doživeli številne prigode, odličnih in težkih trenutkov, toda kaj za to.

Sami doživljate Psihomodo Pop kot službo?
To je naša ljubezen od začetka, ki ga povezuje druženje skupine ljudi, ki se med sabo razumemo. Preigravati smo začeli pred 35 leti, ko smo bili praktično še najstniki. Potem pa se je to spontano pretvorilo v delo. To je dobro. Ne moreš biti celo življenje 'underground' skupina. Tako da zdaj že 30 let praktično živimo od tega. Nimamo drugih služb. Naša glavna zaposlitev je naša skupina. Dobro, jaz sem se sicer še preizkušal kot igralec na televiziji in kot slikar, ampak v glavnem je bila skupina okostje naših življenj. Naučili smo se tako živeti.

30 let nastopov in različnih odrov. Zakaj je oder tako opojno sredstvo za številne glasbenike?
Oder je vedno dobro sredstvo za povezovanje in združevanje. Jaz se po 30 letih bolje počutim na odru, kot sem se kdaj koli prej. Vedno je razburljivo. To je res način življenja, ki omogoča, da je človek lahko ob vseh sistemih današnje družbe, svoboden. Ne moreš iz sistema, ampak vsaj nimamo direktorja nad našimi glavami, ki nas tepe. Mislim, da je naš nastop boljši kot kdaj koli prej. Mislim, da imamo boljši 'goove' - zrelejši. Iz nas govorijo izkušnje. Veš, kaj je najbolj pomembno? Nikoli nam ni bilo dolgčas na odru. Nekateri ljudje igrajo, imajo svojo skupino, se ukvarjajo z glasbo in potem enostavno nehajo in se ne želijo več s tem ukvarjati. Moram reči, da se meni ni to nikoli zgodilo. Imel sem obdobja, ko sem imel čez glavo nastopanja, toda nikoli se mi zagnusilo. Mislim, da so za to izbral pravi poklic (smeh). Dvomim, da bi v čem drugem lahko toliko časa vztrajal.

So ljudje, ki pravijo, da so bile 80. leta najboljša za glasbeno skupnost v nekdanji skupni državi. Koliko se strinjate s to izjavo?
Pa kaj še! Tudi 70. leta so bila najboljša in 60. leta tudi. Ampak danes se v ospredje prebijata le še narodnjaški melos in komercialna glasba. Včasih je bila glasba glasba. Jaz govorim v imenu starejših predstavnikov v glasbi, toda res mislim, da je izginilo nekaj spontanosti v glasbi. Vsi so sproducirani za 500 milijonov dolarjev. Lepo vas prosim. To je tudi težava današnjih filmov: vse je tako drago, moderno, digitalno - a ideja je v k****. Pred tem pa so bile veliko bolj neugodne razmere za ustvarjanje, ampak pesmi so bile pesmi. Na koncu cele produkcije in promocije kje je tu pesem?

Kljub temu pa sami vztrajate pri snemanju novega materiala in izdajanju albumov.
Moraš snemati. Skupina mora za sabo puščati sled. Tako koncertne kot studijski. Moraš snemati.

Kako to, da ne sledite modernemu "trendu" izdajanja singla za singlom?
Zdaj delamo novo skladbo in bomo ubrali tovrstno pot izdajanja singlov. Na koncu pa potem ljudje slišijo dve skladbi iz novega albuma. Drugo pa slišijo le najbolj zvesti oboževalci.

In na koncu na koncertih večina čaka in prepeva najmočneje ob Fridi in Ja volim samo sebe.
Ja, to je prekletstvo vsake skupine. Imaš neke uspešnice. A toliko kot je prokletstvo, toliko te definirajo. Podobno je kot pri Rolling Stonesih, ko je rekel Keith Richards, da je Angie bil tako velika uspešnica, da je uničila cel album (smeh).

Katere skladbe so bile vaše "Angie"?
Naša največja hita za najbolj širše množice so bile Frida, Ja volim samo sebe in Ramona.

Ste se jih v katerem izmed obdobij nastopanja prav naveličali izvajati?
Ne. To je postala že avtomatika. Po tridesetih letih je že občutek avtomatiziran, ne samo glasba (smeh).

Kam se pomikate z novo ploščo?
To bo skupek vsega. Imamo šest, sedem novih skladb. Tri skladbe smo povlekli iz naftalina. Vedno so nam bile pri srcu, toda nikoli jih nismo posneli. Posneli smo tudi eno izmed skladb, ki jo je priredil pokojni Dino Dvornik, toda v izvirniku sva jo napisala jaz in moj dober prijatelj Davor Slamnik. Predvsem smo se za ta korak odločili, da bi Dina malo vključili v praznovanje naše 30. obletnico. Res bo raznovrstni album - še priredbo Beatlov Rain boste lahko našli na njem. Stara stvar iz leta 1965, ki mi zveni kot alternativna skladba iz 80. let prejšnjega stoletja (smeh). Duh šestdesetih je seveda ujet v njej. Mislim, da bi moralo pol "indiejevske" scene izhajati iz skladbe Rain. Še vedno pa se poigravamo z idejami. Bomo še videli. Za zdaj imamo kakšnih petnajst skladb. Želel bi, da bi posneli še pet ali šest skladb, in če bo dobre, bomo na album dali vse.

Ostajate v svojem svetu, kar se tiče besedil, ali se boste podredili pravladujoči temačnosti, ki prevladuje v glasbi ta hip?
Pesmi so vesele. Nismo trendovsko temačni, kot je popularno danes na celem Zahodu. Vsi morajo biti temačni, toda naša besedila so "zaje****", skoraj infantilna. Jaz tu in tam napišem kakšno pesem, toda ne maram jih pisati. To napišeš, če iskreno čutiš potrebo. Toda mi nikoli nismo bili socialni bend, vedno smo se ukvarjali bolj s seksualnimi temami.

Koliko je skladb, ki jih - podobno kot tri, ki jih zdaj pripravljate za nov album - niste nikoli izdali?
Ni jih preveč, ampak te tri, ki smo jih izbrali, so nastale v precej zgodnjem obdobju skupine. Hajde je nastala pred prvo ploščo. Dono so igrali, ko še mene ni bilo v skupini - še malo meji na duh Ramonsov. Predvsem pa te skladbe delujejo močno. Dodali pa smo še eno, ki smo jo ustvarili pred drugim albumom in vsebuje malo iggyjevskega karakterja. Meni je zelo pri srcu. Močna ljubezenska skladba, čeprav besedilo ves čas namiguje na droge, govori o ljubezni, kar se razkrije na koncu. Vse pa bomo videli leta 2013.

Vas bomo po mejniku 30. let še lahko videli kje na kakšnem odru v ženskem krilu in z lasuljo na glavi?
To me vsi sprašujejo (smeh). Toda to ni več tako, kot je bilo v mladih letih, ko smo se iskreno "zajebavali" s tem, zdaj bi pripravili prej zrežirano točko, a le če bi bila dobra produkcija za tem.