Rudarska čelada, polna prstnih odtisov, priča o tem, kako umazano in prašno je bilo v jami. Foto: Delavski dom Trbovlje
Rudarska čelada, polna prstnih odtisov, priča o tem, kako umazano in prašno je bilo v jami. Foto: Delavski dom Trbovlje

Zapuščina premnogih rodov, ki so leta in leta hodili v črne luknje globoko pod zemljo, bi kaj kmalu pod zemljo tudi ostala. Za ohranjanje spomina že nekaj let skrbi 4. Dritl oziroma virtualni muzej rudarstva. Najnovejša pridobitev muzeja je Pobeg iz rudnika. Gre za neke vrste sobo pobega, ki svojo zgodbo gradi na rudarski tematiki. Po poteh trboveljskih knapov smo se podali tudi sami.

Človek si bo res lahko predstavljal, kaj je bila rudarska nesreča ter kako se rešiti in priti ven živ, cel, zdrav in skupaj s celotno ekipo.

Jasna Gabrič

Za razliko od pravih rudarjev se nam ni bilo treba spustiti globoko pod zemljo. "Rov" je namreč pod Delavskim domom (DDT) v samem središču mesta, a vseeno v neposredni bližini nekdanjega rudarskega naselja, kolonije po domače. Medtem ko so bili pravi rovi polni mehanskih komponent in težkih strojev, je v rovu pod DDT mogoče najti najrazličnejšo sodobno tehnologijo.

Jamski napis opozarja, da tisti, ki ga je strah, ne more vstopiti v jamo. Foto: Delavski dom Trbovlje
Jamski napis opozarja, da tisti, ki ga je strah, ne more vstopiti v jamo. Foto: Delavski dom Trbovlje

"Kumerati! Hitr, pumuč nucamo!"
V zgodbi Pobega iz rudnika so sodelujoči postavljeni v vlogo rudarjev reševalcev. In res, kaj kmalu po vstopu v sprejemnico se je za nami razlegel klic na pomoč. “Štajger” oziroma jamski nadzornik nam je prek video sporočila sporočil, da je v Črni luknji, najglobljem predelu trboveljskega rudnika, zasulo 30 rudarjev. Ker jim je zmanjkalo elektrike, primanjkuje pa jim tudi zraka, pomoč potrebujejo takoj. V “starih” časih bi ob jamski nesreči zatulile rudniške sirene in polovica doline (predvsem ženske in otroci) bi odhitela k vhodu v rov v upanju, da se bodo rudarji iz globin vrnili živi in nepoškodovani.

Čelado na glavo pa srečno!
Vstopili smo v repliko jamskega dvigala, za "spust" pa je poskrbela virtualna resničnost. Pred nami se je odprl temen in ozek prostor z zelo nizkim stropom. Ko so se naše oči navadile na primanjkljaj svetlobe, je bil občutek utesnjenosti še toliko večji. Po stenah so bili napeljani kabli, vzdolž celotnega prostora je bilo moč opaziti rudarsko opremo in stroje. Lopate, čelade, najrazličnejše aparate … Vse nekoč del resničnih prostorov tam spodaj, ki ne obstajajo več. Na leseni mizi so nas pričakala očala za virtualno resničnost. Tudi z njihovo pomočjo bodo reševalci skušali rešiti ujete rudarje. Ustvarjalci postavitve nam vseh podrobnosti seveda niso smeli razkriti. Bogdan Šteh, kustos virtualnega muzeja, pa je vseeno dodal, da bo reševanje potekalo "s pomočjo digitalnih tehnologij in nekaj fizičnih izzivov. Za reševanje nalog bo treba imeti tudi določeno znanje o rudarstvu v našem kraju, ki ga bodo pridobili s pomočjo razširjene resničnosti med potjo v rudnik". Sogovornik nam je zaupal, da želijo prek reševanja nalog na obiskovalce prenesti nekaj najbolj pristno rudarskega. Rudarsko solidarnost.

Uporabljene so tehnologije virtualne in razširjene resničnosti, digitalni vložki, nekaj je tudi fizičnih ovir.

Bogdan Šteh

Včasih so pot iz jame kazale podgane
Vsaj tako se je glasil napis na eni izmed tabel, ki so visele ob poti proti izhodu. In ker že ravno govorimo o pobegu. Zapis je bil za rudarje še kako resničen. Ko se je v jami zgodila nesreča, so med begom namreč pogosto opazovali, v katero smer tečejo podgane. Znano je namreč bilo, da podgane venomer najdejo pot do izhoda. Čeprav sami rudarjev nismo reševali, smo se naposled le uspeli vrniti “na površje”.

Kustos Bogdan Šteh je obiskovalcem pokazal rudarska oblačila in evidenco z imeni jamskih reševalcev Foto: Katja Podgoršek
Kustos Bogdan Šteh je obiskovalcem pokazal rudarska oblačila in evidenco z imeni jamskih reševalcev Foto: Katja Podgoršek

"Bistvenih omejitev ni, razen mogoče kakšnih zdravstvenih, ker so prehodi malce utesnjeni in temni, drugače pa ne," nam je odgovorila Špela Pavli Perko, v. d. direktorica Delavskega doma Trbovlje, ko smo jo vprašali, kdo vse se bo lahko postavil v vlogo reševalca. Kot rečeno, vstop ljudem s klavstrofobijo mogoče ni najbolj priporočljiv. Pravi rudarji je že niso smeli imeti, če so želeli preživeti svoje družine. V preteklosti je bilo preživetje celotnega mesta namreč odvisno od rudarstva. Čeprav se je rudnik zaprl, v Trbovljah upajo, da bo rudarstvo svojo vlogo odigralo še enkrat, le da tokrat na precej drugačen način. "Vedeti morate, da nedolgo nazaj še nismo imeli kaj dosti. Če pripelješ turista, ni več dovolj, da ga vodiš po zelenih poteh in pelješ v prvo gostilno. Dobro je, da mu zraven ponudiš tudi kaj drugega," nam je za konec zaupala trboveljska županja Jasna Gabrič.

Pobeg iz rudnika – interaktivna igra v Trbovljah