Motnje, povezane z ADHD, se najbolj izrazito kažejo pri otrocih med tretjim in sedmim letom starosti. Foto: BoBo
Motnje, povezane z ADHD, se najbolj izrazito kažejo pri otrocih med tretjim in sedmim letom starosti. Foto: BoBo
Otroci
Pohvala je zelo učinkovita pri otrocih s sindromom ADHD. Foto: Pixabay
Zdravila
Zdravila so uspešna pri ublažitvi simptomov. Foto: Reuters
Otroci
Spodbujanje otrokovih talentov je ključnega pomena pri spopadanju s simptomi ADHD. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič

Sindrom ADHD oziroma motnja pozornosti in aktivnosti predstavlja nezmožnost ohranjanja pozornosti in nezmožnost nadzorovanja določenega vedenja, ki se najbolj izrazito kaže pri otrocih, starih med tretjim in sedmim letom starosti. Motnjo ima med 3 in 5 odstotkov otrok, poudarja Jerneja Maček iz službe za otroško psihiatrijo pri ljubljanski pediatrični kliniki in obenem dodaja, da so razlike med podatki iz ZDA ter Evrope, saj se v Evropi uporablja klasifikacija, ki upošteva vse tri simptome: hiperaktivnost, zaletavost in nepozornost.

Do same diagnoze pride pri približno polovici otrok, med njimi se v približno polovici primerov simptomi nadaljujejo tudi pri odraslih. Simptomi se sicer različno izražajo, zato pri nekaterih, kjer se motnja pozornosti ne izkazuje na za okolico moteč način, do diagnoze nikoli ne pride. Pri drugih otrocih pa je vedenje za okolico tako moteče, da se pojavijo številni zapleti v življenju.

Izključili so me iz šole
Podobno je doživel 14-letni Maks, ki je v šoli težko sedel pri miru, z vedenjem pa je tudi pogosto motil pouk. Njegovo vedenje, ga je večkrat spravilo v težave z učitelji, prekipelo pa jim je, ko je med poukom na hodniku dobro uro z glasnim žvižganjem motil pouk. "Nisem mogel nehati, tako dobro se mi je zdelo," se spominja te izkušnje.

"Takrat so mi za dva dni prepovedali vstop v šolo, ampak že drugi dan mi je bilo doma tako dolgčas, da sem kar prišel na uro angleščine. Učiteljica me je takrat pohvalila, kar se mi je zdelo zelo dobro, a že pri naslednji uri so me opomnili, da ne bi smel biti v šoli. Imel pa sem v rokah tudi škarje in so mislili, da jih bom napadel, čeprav nikomur nisem hotel nič. Potem pa je nastal kraval, v katerem sem zaloputnil vrata in preščipnil prste učiteljici, čeprav tega sploh nisem hotel storiti," pripoveduje Maks o dogodkih, zaradi katerih si je moral poiskati drugo šolo.

Vsak potrebuje drugačen pristop
Maksovi mami so po številnih zavrnitvah razumevanje zanj pokazali pri drugi osnovni šoli in ga sprejeli, a tudi tam ni bilo nič bolje, tako se je znova zapletel v nesporazume in moral zapustiti še drugo osnovno šolo, preden je na koncu pristal v Vzgojno izobraževalnem zavodu Smlednik, kjer se počuti dobro in že razmišlja o nadaljnjem izobraževanju.

Zdravljenje ADHD-ja je multimodalno, kar pomeni, da ne bo vsak pristop enako uspešen pri vsakem otroku. Med pristopi, ki jih stroka predlaga, pa je spodbujanje dobrega vedenja, svetovanje staršem za ustrezno razumevanje ADHD-ja, v nekaterih primerih so uspešne tudi družinske terapije. Šele na koncu pa obstaja tudi možnost zdravil.

Zdravila le blažijo simtome
Zdravniki lahko za simptome ADHD-ja predpišejo metilfenidat, ki je derivat amfetamina in poznan pod imenom, ritalin in Concerta ali pa atomoksetin, poznan pod imenom Strattera. Vendar Mačkova ob tem opozarja, da ta zdravila predstavljajo le možnost pomoči za določen del otrok z ADHD sindromom, saj delujejo zgolj na simptome in se morajo uporabljati v kombinaciji z drugimi oblikami zdravljenja. Tako so namenjena zgolj pomiritvi simptomov, kar daje možnost, da se otroka začne spodbujati k samonadzorovanju vedenja in čustev.

Izkušnjo z ritalinom in Concerto je imel Maks pri enajstih letih, ko je prejel diagnozo ADHD, ampak na zdravila nima dobrega spomina: "Meni to ni nič pomagalo. Saj sem bil miren dve uri, ampak se je samo v meni vse nabiralo, nato pa se mi je znova odpeljalo." Terapijo z Ritalinom so predpisali tudi sinu Novakove, a je niso uporabljali, temveč sta oba starša ves svoj čas posvetila pomoči svojemu sinu pri šolskih obveznostih in nadzorovanju vedenja. "Pri nas je imel izjemen terapevtski vpliv naš kuža, ki je postal sinov prijatelj in zaupnik."

ADHD pusti pečat na celotni družini
Raziskave, ki jih je v zadnjih letih na področju ADHD-ja razmeroma veliko, opozarjajo tudi na družinski vidik, saj ADHD vpliva tudi na družinsko življenje. Tako je Janja Rebolj, absolventka zdravstvene fakultete, poudarila, da raziskave kažejo, da se otroci lažje spopadajo s samonadzorom, kadar izhajajo iz družin, kjer so vsi med seboj povezani. Nerazumevanje staršev pa bistveno poslabša vedenje otroka.

Na simptome ADHD-ja ima vpliv tudi, kot kažejo raziskave, prehrana. Tako je Ruža Pandel Mikuš – specialistka klinične dietetike in predavateljica na zdravstveni fakulteti poudarila, da sladkor in umetna sladila lahko tudi povzročajo zasvojenost pri ljudeh z ADHD. Raziskave pa kažejo, da so simptomi bolj izraziti tudi po zaužitju določenih kombinacij barvil in konzervansov. Na simptome pa vpliva tudi neustrezno presnavljanje glutena in kazeina, pri čemer pa Mikuševa opozarja, da je vsako načrtovano ukinitev določenih živil z jedilnika treba uvajati postopno, starši pa morajo biti pri tem zadovoljni že z najmanjšim napredkom.

Ključno je povezovanje znanj
Prav zaradi raznolikosti pristopov potrebnih za spopoadanje s simptomi ADHD-ja v zavodu Mavrični bojevniki vsako leto organizirajo konferenco o ADHD-ju, "da povežemo ta znanja in da spodbudimo sodelovanje med vsemi, ki se s tem ukvarjamo," pove Dejan Sotirov iz zavoda Mavrični bojevniki. Sotirov, ki se tudi sam spopada z ADHD simptomi, ima tudi pestre izkušnje z otroci, saj zavod vsako leto organizira poletne tabore za otroke.

"Ti otroci zelo dobro, celo odlično funkcionirajo, ko se prepozna njihove kvalitete. Tako smo na taboru imeli fanta z izrazitimi vedenjskimi težavami, tudi samomorilnimi težnjami, pa smo ugotovili, da ga zelo veseli gobarjenje. Takoj, ko smo ga k temu spodbudili, je potem vsak dan prinašal polne košare gob," pripoveduje Sotirov in dodaja, da prav zato skušajo na taboru poiskati področje, kjer se vsak otrok najbolje počuti in ga tako prilagojeno nagrajujejo.

Sotirov poudarja, da se starši pogosto obremenjujejo z vzgojo in v njej iščejo razloge za simptome, a meni, da je to nepotrebno, saj si tudi raziskave niso enotne glede vzrokov za razvoj ADHD. Slednji je opredeljen kot razvojna nevrološka motnja s pomembnim dednim vplivom, a nekatere raziskave kažejo, da lahko tudi poškodbe povzročajo poznejši razvoj motnje. Mačkova je ob tem poudarila, da gre pri razvoju te motnje za vpliv številnih genov in njihovega prepletanja, okolje pa potem vpliva na razkritev simptomov. Sotirov ob tem dodaja, da raziskave kažejo tudi na vpliv travm, pri čemer ne gre prezreti tudi podatka, da je odstotek ločitev v družinah z otroki, ki imajo ADHD nesorazmerno visok.

Najboljši pristop je pohvala
Sicer pa otroci z ADHD pogosto zelo čustveno odreagirajo na krivico, "če ga recimo nekdo po krivem obdolži za neko dejanje, je to lahko povod za čustven izbruh," poudarja Sotirov in dodaja, da je komunikacija prav zato ključna, tako pri iskanju rešitev kot tudi spodbudi k samonadzoru takih otrok. "Ti otroci so nenehno podvrženi kritikam zaradi svojega vedenja, zato se na vsako pohvalo tudi odzovejo zelo čustveno."

Maks je tako recimo svoj talent začel razvijati z zlivanjem svojih čustev v besedila pesmi, poleg tega pa ga je stara mama navdušila za pletenje in klekljanje. Ko pride do odkritja določenega talenta, pa ti otroci pokažejo tudi neverjeten napredek. Mama otroka z ADHD-jem Diana Novak je prav zato dejala, da ima "občutek, da so prav ti otroci gibalo napredka in da bi brez njih živeli v jamah".