Dotiki so izjemno pomembni za človekov razvoj od samega začetka. Foto: Pixabay
Dotiki so izjemno pomembni za človekov razvoj od samega začetka. Foto: Pixabay

Morda smo še pred kratkim mislili, da imata objem in dotik le čustveno vrednost, danes pa vemo, da je tudi ustroj našega živčevja in kože tak, da nam gradi neki poseben občutek in odnos do sočloveka in družbe na zelo temeljni, fiziološki način,” razlaga nevrolog Zvezdan Pirtošek v Možganih na dlani.

Ugodje, ki nas spremlja že od rojstva
Pred kratkim je bilo odkrito posebno živčevje, ki je posvečeno ravno temu toplemu občutju, ko se nas nekdo dotakne,” pripoveduje Pirtošek in spomni na to, da tako ugodje kaže otrok že v prvih urah in dneh svojega življenja, to pomeni, da gre za nekaj, kar je izjemno pomembno za človekov razvoj od samega začetka. Še več, znanstveniki so ugotovili tudi, da je “najbolje, če se dotaknemo kože z določeno hitrostjo, to mora biti 3-4 cm/s”. Še en vidik takšnega telesnega stika, ki vzbudi podobna občutja, je objem: “Vedeti moramo, da nam takšen dotik ali objem v možganih vzbudi cel niz fizioloških dejavnosti, ki jih danes že zelo dobro razumemo.

Ko se združita zunanji in notranji svet
Pestro dogajanje v našem živčevju, ki zaobjema dotike in objeme, je seveda kompleksno. Ti posebni nevroni, ki so povezani z občutkom toplote in ugodja, ko se nas nekdo dotakne, se vzdražijo, signali pa potujejo skozi hrbtenjačo vse do limbičnega sistema v naših možganih. Ta je v prvi vrsti pomemben za čustvovanje: “Potujejo pa tudi do omrežja, ki je pomembno za projekcijo našega notranjega telesa, tistega difuznega občutka ‘notranjega jaza’ – to se dogaja v delu možganov, ki ga imenujemo insula oziroma otok,” pot dotika slikovito oriše prof. dr. Zvezdan Pirtošek: “Ta svet notranjega mene in zunanjega mene nekako pride skupaj v teh dveh sistemih in vzpostavijo se pogoji, da se počutimo dobro, da se počutimo varni, da ubežimo stresu.” Pri tem pa je treba poudariti, da se možgansko procesiranje dotikov in objemov seveda ne ustavi samo v teh dveh omrežjih, ampak je zelo odvisno od konteksta, ki ga pripišemo takšnemu dogodku: “Tak dotik je lahko za nas nekaj zelo prijetnega in potrebnega, kadar to naredi nekdo, ki ga imamo radi, za katerega vemo, da to naredi z dobrimi nameni. Ta isti dotik, namen pa bo v nas vzbudil neki odpor, če bo to v kontekstu, ki ni pričakovan.” Pri tem pa pomembno vlogo igra evolucijsko naprednejši del možganov, čelni reženj, zlasti del, ki ga imenujemo fronto-orbitalni korteks.

Nekaj, kar je globoko biološko zasidrano v nas
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je novozelandski kardiolog John C. P. Williams opisal sindrom, ki je dobil ime po njem – Williamsov sindrom. Gre za bolezen, ki se med drugim kaže tudi z duševno zaostalostjo in tudi po tem, da imajo ljudje s tem sindromom neizmerno potrebo po objemanju: “To so bolniki, ki bodo na ulici takoj prišli k tebi, se te dotaknili, te objeli in podobno. Tudi to je dokaz, da je to občutje povezanosti in topline ter potrebe po sočloveku nekaj, kar je zelo globoko biološko vgrajeno v nas,” je pojasnil prof. dr. Zvezdan Pirtošek, ki aktualne razmere vidi kot čas, ko je treba znova poudariti vrednote humanizma v zdravstvu in širše. Hkrati pa je to priložnost: “Taka izolacija nam lahko omogoči tudi veliko večjo introspekcijo, pogled vase, da odkrijemo drugi, morda počasnejši ali dejavni del sebe. Da odkrijemo nekaj, kar znanost zadnje čase imenuje ‘socialni možgani’, da ob sebičnem genu obstajajo deli naših možganov, ki hrepenijo po dotiku, po pogledu v sočlovekove oči. Ne nazadnje so takšne osame včasih omogočile tudi velika umetniška dela.

Fizična oddaljenost ja, ne pa tudi socialna
Osamljenost je seveda z vidika posameznika in njegove psihofizične dobrobiti zelo problematična, poudarja asistentka sociokulturne psihologije na Univerzi Neuchatel v Švici Hana Hawlina: “Veliko znanstvenikov kritizira izraz socialno distanciranje, saj poudarja izoliranje od družbe. Pri tem pa gre za nujnost fizičnega izoliranja od drugih, s katerimi pa ostajamo socialno povezani.” V digitalnem svetu je seveda priložnosti za te stike kar nekaj: “Mogoče bomo po nekaj mesecih postali izjemno uspešni in mojstrski v novih oblikah spletne komunikacije, kdo ve, kakšne nove jezikovne kode bomo razvili in nove oblike druženja.” Na vprašanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi nenadoma nastopil internetni mrk, pa odgovori, da bi se najbrž naenkrat morali spopasti z zelo drugačnimi razmerami, ki bi bile podobne zgodovinskim, s katerimi primerjajo to pandemijo – od kuge do različnih oblik gripe. Izgubili bi velik del socialne mreže, dostopa do informacij in podatkov, pa tudi do navodil o tem, kako se vesti oziroma delovati.

Socialna okužba in toaletni papir
Če pa še za hip ostanemo pri tako imenovanem ‘sebičnem genu’ v naših možganih, se lahko spomnimo na kopičenje toaletnega papirja, ki smo mu bili priče ob začetku izrednih razmer zaradi novega koronavirusa. Kot pravi Hana Hawlina, je “toaletni papir vse nekoliko presenetil, sploh glede na to, da ni bilo nobenega znaka, da bi šlo na tem področju za nekakšen bistven primanjkljaj. Tukaj gre za tipično socialno okužbo, ki se je preselila na ekonomsko področje. Ljudje smo izjemna socialna bitja in ves čas se zgledujemo po drugih in jih posnemamo. Ko določena masa ljudi začne nekaj kopičiti, so lahko nenadoma v težavah tisti, ki tega ne kopičijo, tako da postane racionalno iti v to sebično vedenje, ki je popolnoma nekonstruktivno.” In doda, da seveda raziskovalce že zaposluje vprašanje, kakšen bo svet po vsem tem: “Vsaka kriza nas vrže v neko nestabilnost, v kateri moramo spet na novo izprašati ustaljene načine delovanja tako na osebni kot tudi na družbeni, profesionalni in politični ravni.

Možgani na dlani, nevron pred mikrofon
Priložnosti in izzivi za socialne možgane v obdobju epidemije

Možgani na dlani so na sporedu vsak četrtek ob 7.35 na Prvem programu Radia Slovenija.