Pred dnevom duševnega zdravja smo se pogovarjali s starši 22-letnega dekleta, zlate maturantke, ki si je vzela življenje na začetku letošnjega leta, in z moškim, ki je pred tremi leti preživel poskus samomora.

Tadeja in Janez Hudovernik sta se za to, da spregovorita o izgubi svoje 22-letne hčerke Ele, odločila, da bi pomagala drugim. "Ela je bila vesel otrok. Med šestimi otroki je bila edina, ki je vedno povedala, kaj se dogaja, kaj jo teži, znala je tudi ubesediti svoja čustva," pravi Tadeja. Njuna hči Ela je bila v šoli izjemno uspešna. Že v osnovni šoli je zlata priznanja nizala eno za drugim: na tekmovanjih iz matematike, kemije, biologije, fizike, angleščine. Starši so bili na njene izjemne uspehe sprva ponosni. A ko se je začela puberteta, so opazili, da postaja pretirano resna. "Premalo je bilo radosti, veselja, premalo trenutkov, ko bi se sprostila," pripoveduje Tadeja Hudovernik, "a smo to sprva pripisovali začetku pubertete in temu, da je v šoli vse več obveznosti."

Tudi v srednji šoli je bila povprečna ocena Ele Hudovernik 5, na maturi je dobila vseh 34 točk. Zadajala si je nove in nove cilje. Pri 19 in 20 letih je pretekla dva ljubljanska maratona, se izobraževala tudi na področju tehnike dihanja. "Bila je zelo ciljno usmerjena, težila je k popolnosti," pripoveduje Janez Hudovernik. O tem so se veliko pogovarjali, že v srednji šoli so prvič poiskali tudi pomoč psihologa.

Ela je diplomirala iz biokemije in odšla na podiplomski študij v Veliko Britanijo. "Vse si je uredila sama: štipendijo, bivanje, izbrala smer študija, bila je zelo navdušena. A ko smo se pogovarjali prek Skypa, se je videlo, da pogreša dom. Pa težko sva definirala, ali se ne najde, ali je tako velika sprememba okolja, mogoče rezultati niso bili taki, kot jih je pričakovala, čeprav je bila še vedno uspešna," se spominjata starša.

Pred manj kot letom dni je Ela Hudovernik staršema prvič zaupala, da razmišlja o samomoru. Poiskali so zdravniško pomoč. Po kratkotrajni hospitalizaciji pa si je ob prvem izhodu iz bolnišnice vzela življenje. "Delovala je tako, kot da gre na bolje. Jaz sem bila čisto pomirjena. A se je najbrž takrat že odločila," pove Tadeja Hudovernik.

Vita Poštuvan iz Slovenskega centra za raziskovanje samomorov na Univerzi na Primorskem potrdi, da je iz vedenja posameznika pogosto težko razbrati njegove stiske: "Ko se včasih pogovarjam s kakim svojcem, ko mi opisuje življenje teden, dva, tri pred smrtjo, bi tudi jaz, ki se s tem ukvarjam, težko prepoznala, da se z osebo kaj dogaja. Ker so bili znaki tako skriti. Oseba je prikrivala."

V Sloveniji si zadnje desetletje v povprečju vsako leto vzame življenje tudi en otrok, mlajši od 14 let. Lani so samomor storili kar trije mlajši od 14 let. Mednarodne statistike kažejo, da je poskusov samomora še približno 25-krat več kot samomorov. "Nasploh se težave v duševnem zdravju pojavljajo pri vse mlajših otrocih. To je trend, ki ga opazujemo pri nas in tudi v svetu," pove Marija Anderluh iz Službe za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki. Potrdi, da si pri nas življenje skušajo vzeti celo otroci pred puberteto, osnovnošolci. Današnji otroci potrebujejo dodatne spodbude pri uravnavanju svojih čustev, pri strategijah spoprijemanja s stresom in težavami, opozarja Marija Anderluh. Zato z ministrstvoma za zdravje in izobraževanje iščejo rešitve, kako več teh vsebin vnesti tudi v šole.

"Kar tretjina 15-letnikov je že imela samomorilne misli," dodaja Vita Poštuvan iz Centra za raziskovanje samomorov na Univerzi na Primorskem. S sodelavci že desetletje obiskuje slovenske osnovne in srednje šole ter dijaške domove. Pripravljajo delavnice na temo samomorilnega vedenja, v sodelovanju s šolskimi svetovalnimi službami opravljajo psihološka testiranja, na katerih zaznajo otroke in mladostnike s samomorilnimi mislimi in večjim tveganjem za poskus samomora. "Dejavnikov tveganja je veliko, a pri mladostnikih gre največkrat za težave pri medosebnih odnosih, odnosih s prijatelji, v šolskem okolju, družini," pravi. Pogosto jih šole na pomoč pokličejo tudi ob poskusih samomora ali samomorih učencev ali dijakov. Največ takih dogodkov je v pomladnih mesecih. "Včasih smo bili v enem mesecu trikrat ali štirikrat na šolah, kolegice so že isti dan šle z ene šole na drugo," dodaja Vita Poštuvan.

Čeprav se je v Sloveniji v zadnjih 15 letih število samomorov znižalo za skoraj tretjino, še vedno sodimo med najbolj ogrožene države na svetu. Življenje si vzame skoraj štirikrat več moških kot žensk: lani je zaradi samomora umrlo 274 moških in 79 žensk.

O samomoru se še vedno preredko odkrito pogovarjamo, poudarjajo strokovnjaki. A vendarle niso več tak tabu kot so bili pred desetletji, pravi Janez Hudovernik. Pred 33 leti je zaradi samomora izgubil tudi brata. "Takrat sta prišla samo dva njegova najboljša prijatelja, tri mesece je bila naša družina povsem sama," se spominja. Ob izgubi Ele je bilo popolnoma drugače, imeli so podporo okolice, hiša je bila polna prijateljev. "Takrat ko si v tej žalosti in izgubi sam, je dobro, da imaš nekoga, ki te zamoti, stoji ob strani," poudarja Janez Hudovernik.
Vita Poštuvan poudarja, da se z bližnjimi ne smemo bati odkrito spregovoriti: "Lahko uporabimo besedo samomor. Lahko vprašamo, ali je tako hudo, da bi si kaj naredil, ali razmišljaš o samomoru. In tisti ljudje, ki ne bodo razmišljali, bodo rekli, ne, ampak hvala, da si si drznil tudi to vprašati. Tisti pa, ki mogoče razmišljajo o tem, bodo videli priložnost, da spregovorijo. Kdo, ki je zelo odločen umreti, nam mogoče ne bo povedal, ampak smo vsaj dali priložnost."

Žal pa Slovenija nima društva svojcev umrlih zaradi samomora, kakršna imajo v večini zahodnih držav, opozarja Vita Poštuvan s Centra za raziskovanje samomora. Kot pravi, namreč mnogi svojci povedo, da so jim pomagale prav izkušnje drugih, vedenje, da je nekdo drug tako bolečino preživel.

Glede samomorov še vedno vladajo številni stereotipi, ki ne držijo. Med njimi je tudi zmotno prepričanje, da kdor govori o tem, da bi si vzel življenje, ne misli resno. "Ko sva se pozneje pogovarjala s prijateljicami, je Ela z večimi načela to tem," poudarja Elina mama. "Vsak tak signal je treba vzeti resno," dodaja Elin oče.

Stiske, ki človeka poženejo v samomor, so tako hude, da jih človek sam ne more obvladati, opozarja tudi Smiljan Kramberger, ki je pred tremi leti preživel poskus samomora. Prepričan je, da je pomoč poiskal nekaj let prepozno. "Ponoči sem se zbujal prepoten. A nisem vedel, kaj se z mano dogaja. Po pomoč sem se obrnil šele, ko nisem mogel več ničesar, niti delati," pove. Diagnosticirali so mu anksioznost in depresijo. Pri poskusu samomora je dobil hude, 82-odstotne opekline. Življenje so mu rešili sosed in zdravniki ljubljanskega kliničnega centra. Danes pravi, da je hvaležen, da je preživel. Jemlje zdravila in se, kot pravi, počuti popolnoma drugače.

Po mnenju strokovnjakov je samomor v več kot 90 odstotkih povezan z duševno motnjo. Kar pa pomeni, da ga je mogoče preprečiti, če človek v duševni stiski ali ob samomorilnih mislih poišče oporo in pomoč. Poleg bližnjih je prva in za večino najhitreje dostopna pomoč osebni zdravnik. Pomoč lahko poiščemo tudi na spletni postaji Živ živ, spletni strani za mlade To sem jaz ali na telefonih za pomoč v stiski.

"Bolečina, ki jo je občutil posameznik, s samomorom ne izgine. Razlije se na njegove bližnje," opozarja Vita Poštuvan.