Molitev je ena od t. i. – lahko jih tako imenujemo – kontemplativnih praks, torej tistih praks in strategij, ko se človek ustavi, ko se sreča s tem, kaj sploh doživlja in v kakšni situaciji je ter česa si želi v življenju. Pri tem se obrne na nekaj presežnega, na nekaj izven sebe, na nekaj onkraj, kakor koli to že pojmuje in si predstavlja. Foto: Robert Kralj

Ali lahko krščanska duhovnost ponudi psihoterapiji spoznanja in uvide, kjer je ta šibkejša, na primer takrat, ko gre za iskanje ustvarjalnih vzvodov in sil v človeku?

Več v intervjuju s psihiatrom Borutom Škodlarjem in radijski oddaji Sledi večnosti.


Pri svojem strokovnem delu povezujete psihoterapijo in duhovne prakse, ki jih imenujete tudi kontemplativne psihoterapije. Kdaj ste se začeli ukvarjati s tem? Kaj vas je pritegnilo?
Rekel bi, da tega posebej ne uporabljam, ampak da prisluhnem tem temam, ko ljudje, ko pridejo k meni v stiski zaradi različnih razlogov na pogovor, na psihoterapijo, da jih slišim, da se o tem tudi pogovorim z njimi, kaj jih vleče v te prakse, kaj iščejo v življenju; za kaj si prizadevajo in da skupaj tudi pogledamo, na kakšen način prakticirajo, kar prakticirajo in do kakšnih stanj jih to pripelje ter kaj jim odpira. Ker je to lahko vir velikega upanja in tudi vir moči za boj z drugimi stiskami, simptomi, s situacijo, v kateri so. Je pa lahko na drugi strani tudi vir zapletov ali pa nekih pripisovanj, pričakovanj, razočaranj, ki pa jih potem lahko pripelje tudi v stiske, depresivna in anksiozna stanja. Mislim, da je velikega pomena, da se psihiatri, psihoterapevti srečamo tudi s temi vidiki psihičnega življenja posameznika in jim prisluhnemo.

Komu so kontemplativne prakse namenjene in v katerih primerih svetujete rabo teh praks?
Celo bolj, kot jih svetujem, pravzaprav spremljam človeka, ki jih že prakticira, do katerih je sam prišel. Res je, da obstaja nekaj metod in pristopov, ki sodijo v širši sklop kontemplativnih praks, kot je čuječnost. Tudi nekatere vaje sproščanja, ki so bile že kar nekaj časa prisotne, so takšne vrste. In res katere izmed teh metod ljudem, ki iščejo, ki se zanimajo za stvari, tudi svetujem. Potem je pa zelo odvisno od posameznika v kolikšni meri, tudi potem je res prepuščeno njemu ali njej, da sam izbere, kako bo s tem naprej: koliko časa, v kakšni obliki, s kakšnimi stremljenji in zanimanji se bo tega lotil. Tako da je paleta zelo široka in mislim, da je prav, da si človek, ko išče poti iz stiske, pomaga res na načine, ki so njemu najbližji, hkrati pa je naloga strokovnjaka, da seznanja ali pa razširi ta pogled na možnosti takšnega izhoda in strategij.

Pred leti sem se pogovarjal z nekim avstrijskim psihiatrom, ki mi je povedal, da za svoje paciente tudi moli. Kaj je za vas molitev?
Molitev je ena od t. i. – lahko jih tako imenujemo – kontemplativnih praks, torej tistih praks in strategij, ko se človek ustavi, ko se sreča s tem, kaj sploh doživlja, in v kakšni situaciji je ter česa si želi v življenju. Pri tem se obrne na nekaj presežnega, na nekaj izven sebe, na nekaj onkraj, kakor koli to že pojmuje in si predstavlja. Seveda se o vsem tem lahko pogovorimo. In so seveda še ljudje, ki so bolj usposobljeni za to, kot so duhovniki in duhovni učitelji itn. Mislim, da je molitev ena izmed dobrih in možnih strategij, praks, za nekatere ljudi tudi izjemno pomembnih, ki jim pomaga prebroditi stiske, ki se jim pomaga znajti v njih, da najdejo eno orientacijo. Nekateri, ki mogoče izgubljajo stik, pa so ga prej imeli, tudi iščejo poti nazaj do tega. Tukaj je posebej pomembno, da so ljudje, ki znajo temu prisluhniti in jih znajo pospremiti skozi pragozd simptomov, težav in stisk, da najdejo spet pot do tistih praks, ki jih pomirjajo, ki jim omogočajo bolj polno, bolj osmišljeno življenje.

Krščansko mistično izročilo vam predstavlja pomemben vir za vašo psihoterapevtsko dejavnost. Omenimo samo cerkvene očete, kot so Evagrij Pontski, Dionizij Areopagit in Janez Klimak. Njihov cilj je bil doseči brezstrastje ali apatheo; stanje torej, kjer se strasti umirijo in ne obvladujejo več človekove notranjosti. V kolikšni meri človek sploh lahko doseže takšno izpraznjenost?
To je seveda veliko vprašanje in izziv za vsakega posameznika. Avtorje, ki ste jih omenili in ki so del bogate duhovne krščanske tradicije, ki je pomembno vplivala in je prisotna tudi v našem prostoru. Zato je tudi za nas posebej pomembna. Skratka to je bogata tradicija z veliko uvidi, spoznanji, z znanji, kako se sploh spopadati z življenjskimi situacijami, kako se prebijati skozi stiske. Zato se mi zdi pomembno, da tem avtorjem tudi prisluhnemo, da jim omogočimo tudi danes neki glas, četudi so iz prejšnjih stoletij in tisočletij. Ampak ravno zato, ker tvorijo bogato tradicijo, ki mnogim ljudem v našem prostoru veliko pomeni, in je prisotna v več generacijah. Zato je to nekaj, čemur poskušamo slediti, poskušamo najti mostove s sodobno psihoterapijo itn. Koliko pa je mogoče seveda doseči stanje, ki ga priporočajo ti avtorji, ki so bili menihi in so velikokrat za menihe pisali in jim svetovali, kako naj se na svoji poti očistijo strasti, tistih delov, vzgibov in mehanizmov v sebi, ki jih ovirajo na duhovni poti, na poti približevanja Bogu. To pa je vprašanje, ki je tako, kot sem prej omenil, izziv za vsakega posameznika. Ne bi rekel, da to posebej uporabljam kot strategijo, bolj znanja in uvide teh avtorjev, ki jih po tem, če slišim podobne zgodbe, iskanja, prevpraševanja pacientov, ljudi, ki pridejo v stiski do mene, da jim takrat lahko z neko povezavo, tudi z neko možnostjo spremljanja skozi ta njihova iskanja in skozi optiko te tradicije. Gre za zanimivo situacijo in dogajanje v psihoterapiji v zadnjih dvajsetih letih, pa posebej v zadnjih nekaj letih pri nas, je to, da je t. i. čuječnost (ang. mindfulness, sati v jeziku pali) iz budistične kontemplativne meditativne prakse prišla v medicino, v psihoterapijo. Uporablja se za vrsto motenj in težav. In tudi tu so vzeti elementi iz bogate duhovne tradicije, ki so zdaj prišli do nas preko Amerike v "paketih". Lahko bi tudi te in smiselno je tudi te študirati v izvornem izročilu, ampak tukaj imamo pri nas prej omenjeno bogato mistično-krščansko tradicijo, ki ima prav tako bogata spoznanja in svoje psihološke uvide ter znanja. In to je tisto, kar se mi zdi vredno, da poznamo in da ljudem tudi skozi to pomagamo.

Foto: KUD Logos

Puščavski očetje molitve v prvi vrsti niso dojemali kot sredstvo za ozdravitev, temveč kot živ odnos z Bogom. Telesna ali duhovna ozdravitev sicer molitev lahko spremlja. Ali ne zgrešimo bistva molitve, če jo uporabljamo zgolj kot sredstvo za ozdravljenje?
Menim, da je to pomembno vprašanje, ki ga je pomembno nasloviti – sploh ko se pogovarjamo o tem, kakšni so cilji psihoterapije, kakšni so lahko cilji globljega vzgiba k samospoznanju, k temu, da bi človek vedel in čutil in razumel več o sebi, pa vse do bolj duhovnih ciljev. Prav zaradi tega je pomembno poznati izvorna izročila in avtorje, da vemo, v kakšnem smislu in s kakšnimi cilji pred sabo so prakticirali določene stvari in se usmerjali. Zato je to pomembno tudi pri posamezniku, ki se spopada s svojimi stiskami in težavami, da si tukaj razjasni, da si jasno postavi cilje. Vsaka dobra psihoterapija se začne s tem, da se najprej opredeli problem, potem pa se postavi cilje in se o tem spregovori. In tukaj je zelo pomemben vidik. Seveda pa imate prav: samo uporabiti neko metodo, ki jo vzameš iz konteksta za to, da boš izboljšal neki simptom, da ti bo malce lažje, je sicer možno, ampak to je popolnoma nekaj drugega, kot je duhovna praksa, na primer molitev, ki je del večje in v tem tudi globlje življenjske usmeritve posameznika. Tam pa seveda ne igra [posebne vloge], niti ni pokazatelj, da je uspešno to, če se človek bolje počuti ali pa če ima kakšen simptom manj. Včasih se lahko prehodno celo kaj poveča, poslabša, razburka, ampak ravno zato, da bi videl več, da bi razumel več. In potem preideš naprej k večjim ciljem pri svoji praksi. In seveda, avtorji, ki smo jih prej omenili, Evagrij Pontski, Janez Klimak itn., ki pišejo za menihe, pišejo s tem globljimi ambicijami in jih je seveda tako tudi treba razumeti.

Koliko je takšen način terapije, ki ga vi uporabljate, uveljavljen v današnji psihoterapevtski znanosti?
Mislim, da je posluh za te vsebine, razumevanje in prostor zanje večji, kot je bil – in to je razveseljivo. Še vedno pa je manjši, kot bi lahko bil in kot bi bilo po mojem mnenju dobro, da je. To pomeni, da je na tem področju še veliko za storiti in si prizadevati prav za to, da se ta znanja generacij ljudi – psihoterapija, kot jo poznamo danes, je stara dobrih sto let. Ljudje, ki pa so se na različne načine ukvarjali z življenjskimi situacijami, ki so se borili z raznimi strahovi, demoni, grožnjami, ki so jih doživljali v sebi itn., pa so že dolga stoletja in tisočletja. In zdaj mislim, da je tukaj naša naloga in velik potencial, da tem znanjem prisluhnemo in jih povežemo z današnjo znanostjo in stroko.

Ali se po vašem mnenju krščanska molitev oziroma duhovnost in psihoterapija izključujeta ali dopolnjujeta? V psihoterapiji je namreč človek osredinjen nase, medtem ko se v molitvi obrača na Drugega, na Presežno?
Ne bi rekel, da se izključujeta, ampak dopolnjujeta. Če vzamemo zdrav, zrel občutek za doživljanje sebe, ni takšen, da je usmerjen samo nase, in se ozira samo na svoje cilje in pričakovanja in se ukvarja samo s tem, kar ni bilo doseženo in ni zmogel in doživel. Zrel odnos do sebe je precej odprt, lahkoten, če tako rečemo, ne vzame, ne popade stvari, ki se mu zgodijo z veliko strastjo, niti tega ne, kaj moram še doseči in kam me vse žene in tudi obratno ne – da me to potisne v ogroženost. Če psihoterapevtski proces dobro teče, teče v to smer, da se človek k drugemu/Drugemu.

Ali lahko krščanska duhovnost ponudi psihoterapiji spoznanja in uvide, do katerih bi sama težko prišla oziroma sploh ne more priti?
Rekel bi, da ena in druga raziskujeta različna področja in se lahko v tem dopolnjujeta. Imata pa veliko prekrivajočih stvari in zagotovo so uvidi in spoznanja, ki jih lahko krščanska duhovnost nauči psihoterapijo, so pa tudi spoznanja, ki jih obratno lahko psihoterapija prinese nekomu, ki se ukvarja s krščansko duhovnostjo.

V radijski oddaji Sledi večnosti lahko prisluhnete celotnemu pogovoru s psihiatrom dr. Borutom Škodlarjem.