Skoraj polovica anketiranih zdravnikov je že predpisala placebo. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Jež
Skoraj polovica anketiranih zdravnikov je že predpisala placebo. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Jež
Zdravilo
Placebo se lahko bolniku predpiše tudi v obliki tekočine ali celotnega medicinskega postopka. Foto: MMC RTV SLO

V preteklosti so zdravniki placebo predpisovali, kadar niso vedeli, katero zdravilo bi bolniku lahko pomagalo. Študija iz ZDA iz leta 2008 je pokazala, da je skoraj polovica anketiranih zdravnikov že predpisala placebo, najpogosteje kar aspirin ali različne vitamine. Placebo je lahko predpisan v obliki tablet, tekočine ali celo celotnega zdravstvenega postopka. Izdelan je tako, da je videti kot pravo zdravilo, vendar v resnici ne vsebuje zdravilne učinkovine. Običajno človek, ki prejme placebo, ne ve, da ne gre za resnično zdravljenje.

Teorij o tem, kako placebo deluje, je več. Pri tem sodelujejo možganski mehanizmi, povezani s pričakovanjem in nagrado, pomembno vlogo pa ima tudi naučeno vedenje. Nekaj rezultatov raziskav kaže tudi na to, da so za odziv na placebo pomembni tudi geni. Tako znanstveniki že iščejo gen, na osnovi katerega bi lahko napovedali, kateri bolniki se bodo pozitivno odzvali na zdravljenje s placebom in pri katerih ne bo nobenega učinka.

Učenje je eden osrednjih mehanizmov, prek katerih placebo deluje. Tako ljudje, ki trpijo zaradi glavobolov in redno jemljejo npr. aspirin, povezujejo obliko, barvo in okus aspirina z zmanjšanjem bolečine. Po določenem času se bodo enako odzvali na placebo, ki je videti enako in je enakega okusa. Ljudje smo se naučili, da pričakujemo olajšanje, ko vzamemo zdravilo. Pomembni pa so tudi preostali dražljaji – bolnišnično okolje, diagnostična oprema in postopki, medicinsko osebje – vse skupaj predstavlja celovito izkušnjo, ki vpliva na bolnika.

Nekateri strokovnjaki menijo, da placebo povzroča le psihološke učinke – zaradi jemanja zdravila, za katerega verjamemo, da nam bo pomagalo, se počutimo bolje. Vendar pa v zadnjem času raziskave kažejo, da lahko placebo sproža tudi telesni odziv. Več študij je pokazalo, kako se možgani odzovejo na placebo in ublažijo bolečino. V študiji iz leta 2004 z Univerze v Michiganu so ugotovili, da je učinek placeba povezan s sproščanjem endorfinov. Ti so naravni blažilci bolečine. V študijo so vključili zdrave prostovoljce in jih prosili, naj ocenijo bolečino ob injekcijskem vbodu ob uporabi in brez uporabe anestetika. Namesto anestetika so prostovoljci dobili placebo. Med postopkom so opazovali njihovo možgansko dejavnost. Ugotovili so, da pričakovanje delovanja analgetika aktivira možganske sisteme, ki omilijo občutek bolečine (spremenjena dejavnost opioidnih receptorjev, na katere se vežejo endorfini).

Drugi primer delovanja placeba na biokemične procese v telesu je povezan z vedenjsko pogojeno imunosupresijo pri ljudeh. V študiji iz leta 2009 so proučevali vpliv antialergijskega zdravila za blaženje alergije na prah. Bolniki so poleg zdravila uživali še pijačo s posebnim, prej neznanim, okusom. Na drugi stopnji testa so prvi skupini bolnikov dali pijačo skupaj s placebom, druga skupina je dobila placebo skupaj z vodo, tretja pa je dobila vodo skupaj s pravim zdravilom. Skupina, ki je prejemala placebo skupaj s posebno pijačo, je na celični ravni (zaviranje alergije) kazala podoben odziv kot skupina, ki je prejemala pravo zdravilo.

Placebo v kliničnih raziskavah
Placebo zelo pogosto uporabljajo pri študijah testiranja zdravil, in sicer raziskovalci delovanje zdravila v razvoju primerjajo z delovanjem placeba. Novo zdravilo mora biti za zdravljenje učinkovitejše kot placebo. Takšne študije so praviloma dvojno slepe, kar pomeni, da ne bolnik ne zdravnik, ki zdravljenje izvaja, ne vesta, ali bolnik prejema placebo ali pravo zdravilo. Na ta način je študija čim bolj objektivna. Mogoče je namreč, da bi zdravnik izrazil svoj dvom o delovanju placeba, kar bi lahko vplivalo na bolnikov odziv na zdravljenje, ali pa bi bil nezavedno pristranski pri beleženju bolnikovega odziva. Najpogosteje se taka zasnova klinične študije uporablja, kadar gre za testiranje novega zdravila, ki je namenjeno zdravljenju duševnih bolezni. V mnogih drugih primerih se zdravila v razvoju primerjajo z že uveljavljenim zdravljenjem – novo zdravilo mora biti boljše ali vsaj enako dobro.

Omejitve delovanja placeba
Na splošno velja prepričanje, da ima lahko placebo velike pozitivne učinke na zdravje bolnika. Ko pa bolj natančno raziščemo podatke, ki so na voljo, ugotovimo, da večina poročanj o učinkih placeba žal temelji na nezanesljivih podatkih. Leta 2010 so natančno analizirali več kot 200 kliničnih študij, ki so vključevale tudi skupino, ki je prejemala placebo, in skupino, ki ni prejemala nobenega zdravljenja. Ugotovili so, da placebo nima velikega učinka na zdravljenje bolezni, v določenih situacijah pa lahko vpliva na počutje bolnikov – posebno pri bolečini in slabosti. Študije, v katerih bolniki niso vedeli, da prejemajo placebo, so pokazale največji učinek placeba.
Placebo ni zdravilo
Pomembno je, da se zavedamo, da placebo ni zdravilo. Raziskovalci se strinjajo, da placebo ne more ozdraviti ljudi ali podaljšati njihovega življenja. Tudi če se bolnik, potem ko dobi placebo, počuti bolje, to ne pomeni, da se je njegovo zdravstveno stanje dejansko izboljšalo ali da prejšnji bolezenski znaki niso bili resnični, lahko se spremeni le doživljanje simptomov.

Mojca Jež, biotehnologinja