Kot je po seji dejal predsednik Slovenskega zdravniškega društva Radko Komadina, so v času epidemije z uporabo različnih komunikacijskih sredstev, elektronskih sporočil ali posveta z zdravnikom po telefonu zasilno reševali največje stiske. Vendar pa ko nekdo, ki je medicinski laik, sam ocenjuje, prepoznava simptome, znake svoje bolezni in jih opisuje nekomu na daljavo, to lahko prinese tudi varnostna tveganja, saj je mogočih veliko napačnih sklepov, opisov stanj in podobno.

Poleg tega se je po njegovih besedah ob telefonskem komuniciranju, "na neki način varnostnem zapiranju dostopa do izbranega osebnega zdravnika", v nekaterih regijah bolj, v drugih manj, ob koncu tretjega vala epidemije razvila nova praksa, "da akutni bolniki vstopajo v zdravstveni sistem kar skozi vrata na sekundarni ravni v urgentnih centrih". To pa povzroča stisko in konflikte med izvajalci.

Koordinacija zdravniških organizacij meni, da je z vidika strokovne varnosti in kakovosti obravnave treba poiskati rešitev. Po njihovem mnenju je sedanja telefonska medicina opravičljiva v času epidemije, ko pa se bodo razmere normalizirale in se bo normalizirala dostopnost do izbranega osebnega zdravnika, je treba to prakso regulirati. Verjetno bo to ena od mogočih komunikacij, a mora biti organizirana, je poudaril Komadina.

Koncept dober, izvedba šepa

Nekatere rešitve Komadina pričakuje tudi glede dela v urgentnih centrih, kjer je po njegovih besedah koncept dober, izvedba pa šepa.

Ob tem, ko so začeli v nekaterih urgentnih centrih ljudje z akutno boleznijo vstopati neposredno na sekundarno raven, se namreč pojavlja vprašanje, kdo in kako bo obvladal to množico bolnikov. Kot je navedel, je v Sloveniji 107 specialistov urgentne medicine, od katerih jih je velika večina, več kot 80, zaposlenih v zdravstvenih domovih, manjšina pa v bolnišnicah.

Druga težava pa je povezana s tem, da bi v enoti za hitre preglede morali delati zdravniki s primarne ravni, ki pa so zaposleni pri drugem delodajalcu, katerega ustanovitelj je lokalna skupnost, ne pa v bolnišnici, katerega ustanovitelj je država. Tako se ti zdravniki lahko znajdejo v situaciji, ko so po nočnem dežurstvu v nujni medicinski pomoči v regijskem urgentnem centru dolžni priti zjutraj k svojemu delodajalcu v zdravstvenem domu.

Komadina je pojasnil, da je na to temo potekal sestanek pri ministrstvu za zdravje in pričakujejo, da bodo v teh dneh dobili podzakonski akt, ki bo reguliral delo zdravnikov s primarne ravni v regijskih urgentnih centrih za zagotavljanje nujne medicinske pomoči.

Tema so bile tudi posledice določbe zakona o zdravstveni dejavnosti, po katerem bo vsak izvajalec zdravstvenih storitev moral za vsako zdravstveno dejavnost imenovati odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti. Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović je opozorila na posledice za mlade zdravnike, ki so diplomirali, opravili strokovni izpit in večinoma dolgotrajno specializacijo, ne morejo pa samostojno postati nosilci programov.

"Na ta način izgubljamo in demotiviramo mlade zdravnike pri opravljanju njihove službe, kar se nam zdi v situaciji, v kateri je Slovenija že daljši čas – gre za pomanjkanje zdravnikov, zlasti na nekaterih področjih –, nesmiselno in tudi zelo nesorazmerno v primerjavi z drugimi poklici," je poudarila in izrazila podporo predlogom mladih zdravnikov.

Čakajoč na predlog novega plačnega sistema

Predsednik zdravniškega sindikata Fides Konrad Kuštrin je pojasnil, da predloga novega plačnega sistema za zdravstvene delavce še niso prejeli. Razumejo, da ima ministrstvo veliko dejavnosti zaradi epidemije, menijo pa, da bi v kratkem morali biti seznanjeni z osnutkom zakona, ki bo omogočil, da se zdravniki in drugi zdravstveni delavci in sodelavci v svojih kolektivnih pogodbah drugače ovrednotijo.

Predsednik Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije Igor Dovnik pa se je dotaknil odločitve ustavnega sodišča, ki je presodilo, da novela zakona o zdravstveni dejavnosti glede podeljevanja koncesij za določen čas ni v neskladju z ustavo.

Ob argumentaciji sodišča je poudaril, da že v samem zakonu obstaja omejitev podeljevanja koncesij in da se ta podeli zgolj, če javni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev.