Foto: MMC RTV SLO/Ford

V začetku šestdesetih let je sin Henryja Forda Henry Ford II. ugotavljal, da v svetovnem avtomobilskem športu prevladujejo Evropejci, in si zaželel, da bi tudi Američani kdaj zmagali. Vodstvo Forda je sprva sodelovanje ponudilo Enzu Ferrariju, ki pa je med drugim zahteval, naj prekinejo sodelovanje s "povzpetnikom" Carrollom Shelbyjem, ki je tedaj zmagoval s cobrami. Po razhodu s Ferrarijem so ustanovili sekcijo Ford Advanced Vehicles in jo leta 1963 poslali v Le Mans, kjer si je ogledala dirko in morebitne tekmece.

Hiter, a muhast

Za novi avtomobil so morali najprej poiskati karoserijo. Anglež Eric Broadley je januarja 1963 predstavil lolo GT s Fordovim motorjem in aerodinamično karoserijo, ki je bila kot samonosna za dirkalnike tistega časa popolnoma nenavadna. Ker mu je zmanjkalo denarja, je bil pripravljen na sodelovanje s Fordom. Čez deset mesecev je bil razvit ford GT 40, ki je bil daljši, širši in trdnejši od izvirnika lole GT, z izredno trdnim osrednjim delom ter oplatami iz umetnih vlaken. Sredinsko vgrajeni 4,2-litrski aluminijasti motor V8 s štirimi Webrovimi uplinjači je razvil več kot 250 kilovatov moči, ki se je na kolesa prenašala preko štiristopenjskega menjalnika.

Foto: MMC RTV SLO/Ford

Na dirko 24 ur Le Mansa 1964 so poslali tri forde GT 40, ki so se izkazali za zelo hitre, a niso pripeljali do cilja. Ker je v sezoni sledilo še deset odstopov, je obupani Broadley na koncu svoje mesto prepustil Shelbyju. Ta je razvil GT 40 mark II in vanj vgradil bolj zanesljiv 7-litrski motor. Čeprav v Le Mansu 1965 spet ni blestel, se je na drugih dirkah že izkazal za resnega tekmeca.

Foto: MMC RTV SLO/Ford

GT 40 prevzame pobudo

Leta 1966 je končno prevzel pobudo na vztrajnostnih dirkah. Uspešna sta bila že nastopa na štiriindvajseturni dirki v Daytoni ter dvanajsturni dirki v Sebringu. V Le Mansu so si fordi GT 40 do nedeljskega jutra pridobili takšno prednost, da so jim iz boksov ukazali, naj se s počasnejšo vožnjo izogibajo nepotrebnim okvaram. Na koncu dirke so ostali trije od trinajstih fordov osvojili vsa tri prva mesta.

Da bi dokazal, da zmaga v Le Mansu ni bila naključna in se izognil kritikam glede dirkanja z angleškimi avtomobili, je Ford na dirki leta 1967 nastopil in zmagal s popolnoma novim fordom GT 40 mark IV, ki so ga v celoti razvili v Dearbornu. Na dirki je nastopilo sedem avtomobilov, vendar so trije odstopili že zaradi nočnih nezgod. Edini preostali GT 40 je nazadnje za štiri kroge prehitel dva ferrarija, osvojil pa je tudi priznanje za najbolj gospodarni avtomobil na dirki. Po tej dirki je FIA prostornino motorjev na dirki omejila na 5 litrov, zato četrta generacija forda GT 40 na njej ni več mogla sodelovati. Ford se je zato po dveh uspešnih letih uradno umaknil z dirk.

Foto: MMC RTV SLO/Ford

Vrnitev odpisanega

Kar pa ni pomenilo, da se je umaknil tudi GT 40. V letih 1968 in 1969 so se namreč pod okriljem družbe Gulf Oil na dirko uspešno vrnili "stari" GT 40 mark I s 4,2-litrskim motorjem. Zaključek zadnje dirke v Le Mansu, na kateri so nastopili, je bil posebno dramatičen, saj je zmagoviti GT 40 svojega tekmeca po štiriindvajsetih urah dirke premagal le za dobri dve sekundi.