Vodoravni nanosi v Indiji, ki so nastali skozi milijon let neprestanega magmatskega toka. Foto: Courtney Sprain
Vodoravni nanosi v Indiji, ki so nastali skozi milijon let neprestanega magmatskega toka. Foto: Courtney Sprain

V Indiji leži Dekanska planota, znana po prostranih nanosih bazalta. Tam naj bi se pred približno 66 milijoni let odprla zemeljska skorja in pot odprla ogromnim količinam magme, ki so se razlezle čez vsaj 500 kilometrov in ustvarile dvokilometrsko preplastitev. Kdaj točno je razbeljena kamnina prodrla na plano in koliko časa je izlivanje trajalo, z gotovostjo ne ve nihče, je pa podatek pomemben za razumevanje zgodovine Zemlje.

Desetine milijonov let so kraljevali Zemlji. Če ne bi pred 66 milijoni let prišlo do katastrofe, bi morda danes po planetu hodili
Desetine milijonov let so kraljevali Zemlji. Če ne bi pred 66 milijoni let prišlo do katastrofe, bi morda danes po planetu hodili "pametni" dinozavri namesto pametnih sesalcev. Morda. Foto: Reuters

Takšni obsežni izlivi namreč ne zgolj preoblikujejo bližnje površje, temveč imajo vpliv na celoten planet. Ob tem se v ozračje sprostijo ogromne količine plinov, tudi toplogrednih, in spreminjajo podnebje. Znanstveniki se ukvarjajo z vprašanjem, koliko so prispevali k množičnemu izumrtju pred 66 milijoni let.

Dozdajšnje raziskave so nakazovale, da se je dekansko odprtje zgodilo precej pred udarom asteroida ali kometa in da je do tedaj izbruhalo kar 80 odstotkov magme, le petina kasneje. Po tej hipotezi je dekanska razpoka povzročila obdobje globalnega segrevanja, ki je trajalo zadnjih 400.000 let krede in povprečne temperature zvišalo kar za osem stopinj Celzija. V tem času so se življenske vrste evolucijsko prilagodile na vročino. Nakar jih je zadela še ena nesreča: udar velikega nebesnega telesa je v atmosfero dvignil ogromne količine prahu, ki so dolgo zastirale Sonce in Zemljo hitro ohladile, kar je bil šok za vročinsko prilagojeni živelj. Šok, od katerega si večina ni opomogla.

Med izbruhom v ozračje uidejo tako toplogredni plini kot tudi prašni delci, ki ustavljajo sončno svetlobo in prispevajo k hlajenju. Učinek konkretnega dogodka ni enoznačen. Foto: EPA
Med izbruhom v ozračje uidejo tako toplogredni plini kot tudi prašni delci, ki ustavljajo sončno svetlobo in prispevajo k hlajenju. Učinek konkretnega dogodka ni enoznačen. Foto: EPA

Geološko datiranje premeša zaporedje
A to je le ena od hipotez, ne potrjeno dejstvo. Njeno trdnost je zdaj zamajala nova raziskava, ki so jo opravili na ameriški univerzi Berkeley in je objavljena v reviji Science. Izvedli so geološka datiranja Dekanske planote na številnih lokacijah in dosegli "najnatančnejše rezultate do zdaj", piše v sporočilu za javnost.

Potrdili so, da je tok iz razpoke trajal približno milijon let. "Imamo pa tudi presenečenje. Tri četrtine lave je bilo izbruhane po udaru [meteorita]," so zapisali.

Meritve so pokazale, da so se najobsežnejši vulkanski izbruhi zgodili med 50.000 in 30.000 leti pred udarom, kar je znotraj statistične napake in bi torej lahko sovpadali z njim. Sklepali bi lahko, da je udar asteroida/kometa sprožil superpotrese, ki so zbudili indijske vulkane in sprožili najobsežnejše izlive lave. Lokacija udara, danes podmorski krater Chicxulub, je na nasprotni strani planeta.

Izbruhi lahko grejejo in hladijo. Kaj se je dejansko zgodilo?
Odgovor na vprašanje, kaj je pogubilo dinozavre, je postal še bolj zapleten. "Ali izbruhi Dekanske planote niso igrali nikakršne vloge, kar je po našem manj verjetno, ali pa je večina podnebje spreminjajočih plinov ušla v obdobju nizke ognjeniške aktivnosti," je izide komentirala prva avtorica, Courtney Spring. Slednjo hipotezo podpirajo meritve, zbrane na sodobnih ognjenikih, kjer je magma oddajala pline v ozračje, ne da bi vulkani bruhali.

Lava je magma, ki je iztekla na površje. Fotografija je nastala med nedavnim izbruhom na Havajih. Foto: Reuters
Lava je magma, ki je iztekla na površje. Fotografija je nastala med nedavnim izbruhom na Havajih. Foto: Reuters

Zgodba se še bolj zaplete, ker je učinek vulkanov lahko dvojen. Plini delujejo toplogredno, prah pa hladilno. Zaporedje dogodkov in količina oddane snovi sta torej ključna za razumevanje in znanstveniki poudarjajo, da se nikakor niso dokopali do celotne slike, le dodali košček sestavljanke.

Veliko vprašanje ostaja, kateri plini se sploh sprostijo ob velikih bazaltnih tokovih, saj teh dogodkov v zgodovini človeštva ni bilo, posledično tudi ne meritev. Zadnji znani se je končal pred 15 milijoni let v bližini reke Columbia na območju današnje ZDA.

Kako so merili
Raziskovalci so za oceno starosti kamnin uporabili metodo argon-argon. Gre za radiometrično datiranje, določanje starosti na podlagi koncentracije izotopov. Ko poznamo hitrost razpada jeder določenega elementa ali njegovega izotopa, lahko sklepamo, kako dolgo je razpad potekal in potemtakem starost objekta.

Vzorce so zbrali širom sveta, od ameriške Montane do številnih lokacij Dekanske planote.
Čas udara asteroida/kometa so izračunali na 66.052.000 let nazaj z razponom napake 8.000 let; vrhunec dekanskih izbruhov pa na 50.000 let predtem, kar je z geološkega zornega kota "tako rekoč sočasno".

Ko slavček žvrgoli tiranozavrovo pesem
Dinozavri sicer niso povsem izginili z obličja Zemlje. Na Zemlji so še živi njihovi potomci, in ni jih malo. Pravzaprav jih lahko vidimo skoraj vsak dan, in nas številčno prekašajo. Sodobni "dinozavri" so - ptice.

Največje izumrtje v zgodovini
Prav razpoka v zemeljski skorji naj bi povzročila največje izumrtje v zgodovini. Pred 250 milijoni let je prišlo do ogromnega izteka lave na območju današnje Sibirije, trajalo je okoli 2 milijona let. V tem času naj bi izumrlo kar 95 odstotkov vseh tedanjih vrst. Več o izumrtjih v spodnji tabeli:

Ordovicij-silur (od 440 do 450 milijonov let nazaj)
Več dogodkov je pokončalo kar 85 odstotkov vseh vrst morskih živali, navaja angleška Wikipedija. Krivo ni bilo povečanje, temveč zmanjšanje ogljikovega dioksida. Sprožil naj bi ga dvig novih gorovij, ki je iz atmosfere posrkal večje količine toplogrednega plina. Zemlja se je ohladila, lep del je prekril ledeni oklep, gladine morij so se znižale. Življenje, prilagojeno na prejšnje razmere, ni sledilo dovolj hitro.
Pozni devon (364 milijonov let nazaj)
Niz dogodkov je skozi obdobje do 20 milijonov let pobil 70 odstotkov vrst. Razlage so precej različne, vse pa so povezane z večjimi podnebnimi spremembami. V oceanih se je pojavilo večje pomanjkanje kisika, izbruhi ognjenikov naj bi s pepelom zastrli nebo in sprožili ohlajanje. Hiter razvoj kopnih rastlin, ki so z nekajcentimetrskih postajale večdesetmetrske, pa tudi njih širjenje na nova področja naj bi iz ozračja posrkalo veliko CO2-ja in dodalo svoje pri ohlajanju. Domnevnih vzrokov in dogodkov je še veliko. WordAtlas navaja, da je v biotskem nemiru svojo pot končal tudi prvi kopni vretenčar, ribja dvoživka, s čimer je bil prihod vretenčarjev na trdna tla zamaknjen za 10 milijonov let. Takrat so prišli ihtiostegi, izvor vseh kopnih vretenčarjev ‒ in s tem tudi nas. Tako pravijo, da brez pokola v poznem devonu tudi človeštvo danes ne bi obstajalo.
Perm-trias (252 milijonov let nazaj)
Največje množično izumrtje vseh časov. Krive so t. i. sibirske stopnje oziroma trapi. Na področju današnje Sibirije se je odprla zemeljska skorja, nepredstavljivo ogromno polje magme, ki je bruhala ogromne količine ogljikovega dioksida in strupenih plinov. Zemlja je bila polna strupov in močno segreta, saj so oceani v tropih dosegali tudi 40 stopinj Celzija. V odziv so se razvile metanogene vodne bakterije, ki so oddajale metan in oceani so se zakisali. Okoli 95 odstotkov vrst je za vekomaj izginilo, med drugim trdoživi trilobiti, nekoč vladarji Zemlje. Vse dandanes živo na Zemlji izhaja iz preživelih nekaj odstotkov vrst.
Trias-jura (200 milijonov let nazaj)
Najskrivnostnejše množično izumrtje, saj znanstveniki do zdaj niso našli nobenega jasnega vzroka. Poginile so velike dvoživke, arhozavri in zverozobci, predhodniki sesalcev. S tem so dinozavri ostali praktično brez prave konkurence in Zemlji vladali naslednjih 150 milijonov let.
Kreda-paleogen
Konec dinozavrov, začetek ere sesalcev. Kriv naj bi bil udarec asteroida na območje današnjega Mehiškega zaliva. Pomrlo je 76 odstotkov vsega življenja na Zemlji.