Jocelyn Bell Burnell je prejela nagrado breakthrough za dosežke v fiziki. Foto: AP/Invision/Peter Barreras
Jocelyn Bell Burnell je prejela nagrado breakthrough za dosežke v fiziki. Foto: AP/Invision/Peter Barreras

Jocelyn Bell Burnell je gostovala v oddaji Frekvenca X.

Britanka Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot petdeset let dela v astronomiji. Njeno ključno odkritje se je zgodilo prav na začetku njene kariere, ko je nepričakovano odkrila pulzarje. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, in to je še danes eno izmed spornih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad.

Leta 1967 je bila Jocelyn Bell štiriindvajsetletna doktorska študentka. Na Univerzi v Cambridgeu je sodelovala pri graditvi velikega radijskega teleskopa, s katerim so nameravali iskati kvazarje, izjemno močna in oddaljena galaktična jedra, ki so viri radijskih valov. Kot se spominja, je ure in ure preživela ob zvitkih in zvitkih podatkov, ki jih je vsak dan izbruhal teleskop. Vsak dan se je zakopala v novih trideset metrov papirja in z grafov na njem razbirala radijske signale iz vesolja. Nekega dne je odkrila nenavadne motnje, ki jim je sprva rekla kar 'nesnaga', toda polagoma je razbrala nekaj njihovih značilnosti: "Signal je prihajal iz iste smeri in trajal točno določen čas," pripoveduje. "Zabrlel je za desetinko sekunde, potem utihnil in se po malo več kot sekundi spet oglasil. Vse to je trajalo približno minuto." V šali je to poimenovala 'Little Green Men', Mali zeleni možje.

Nesojena Nobelovka Jocelyn Bell Burnell

Kaj je oddajalo skrivnostni signal?

Pulzar Kes 75 Foto: NASA/CXC/M. Gonzalez/F. Gavriil/P. Slane
Pulzar Kes 75 Foto: NASA/CXC/M. Gonzalez/F. Gavriil/P. Slane

V mesecih, ki so sledili, je skupaj z mentorjem sistematično pretresla vse dvome in drugo za drugo odpisala vse mogoče razlage, kaj bi ta signal lahko bil in od kod je prihajal. Pokazalo se je, da ni z našega planeta, še več, da pravzaprav prihaja z objekta, ki ga še niso poznali. "Morali smo se popolnoma prepričati, da gre za signal iz vesolja, da ni po sredi kakšna zemeljska motnja. Temu smo namenili razmeroma veliko časa. Znano je namreč, da je pogosto v ozadju stvari, ki na prvi pogled delujejo tuje, nejasno, a obetavno, kakšen čisto enostaven in vsakdanji vzrok, ki še zdaleč ni dramatičen."

Krivke za nenavadne impulze so bile velike nevtronske zvezde, ki so ostanki supernove in so tako goste, kot da bi naše Sonce stisnili na velikost Triglava. Te zvezde so oddajale skrivnostni signal. "Našla sem prve štiri pulzarje. Spočetka sem se ukvarjala z dvema mogočima razlagama zanje: ali je šlo za zvezdo, ki vibrira, ali pa za zvezdo, ki se vrti. Odkritje pulzarja v Rakovi meglici nam je naposled potrdilo, da gre za vrteče se objekte." Te objekte si lahko po njenem predstavljamo kot neke vrste svetilnike, ki se vrtijo ter kdaj pa kdaj od sebe izvržejo snop nabitih delcev. In ko nas ta doseže, to vidimo kot utrip, pulz. Zato jim pravimo pulzarji, ker utripljejo, pulzirajo.

Zvezde, ki pravzaprav živijo svoje 'posmrtno' življenje

Rakova meglica. Foto: NASA, ESA and A. Loll/J. Hester
Rakova meglica. Foto: NASA, ESA and A. Loll/J. Hester

"Zdaj vemo, da je v galaksiji približno tri tisoč tovrstnih zvezd, po naših predvidevanjih pa naj bi jih bilo sto tisoč," pojasni. Kot slikovito pripomni, "gre za stare zvezde; to so kot neke vrste zvezde, ki že živijo svoje posmrtno življenje. V svojem prejšnjem življenju so bile to izjemno velike zvezde, dosti večje, kot je naše Sonce." Take zvezde ob koncu svojega življenja eksplodirajo, njihovo jedro pa se skrči. To jedro postane pulzar, ki se – medtem ko se krči – vrti vedno hitreje in hitreje. Nekateri pulzarji se zavrtijo več stokrat na sekundo, nekateri počasnejši pa "le" enkrat na nekaj deset sekund.

20-kilometrski magnet poganja 141 bilijonov kilometrov velik vesoljski vihar

O obstoju nevtronskih zvezd se je domnevalo že pred odkritjem pulzarjev, vendar pa bi to brez eksperimentalne potrditve Jocelyn Bell ostalo le pri teoriji. "To je odprlo čisto novo področje v astronomiji. Do takrat nismo vedeli, da take stvari obstajajo, vse odtlej pa smo radijski astronomi temu področju namenjali veliko energije in časa." Pulzirajoče zvezde so se po njenem med drugim izkazale za zelo natančne vesoljske ure: "Vrtijo se namreč s skoraj konstanto hitrostjo, zato so pulzarji izjemno zanesljivi. Tipičen pulzar je pri frekvenci svojih vrtljajev izgubil le sekundo časa od obdobja dinozavrov. Gre res za zelo natančne ure. Narava jih je posejala po galaksijah in prav tako lahko zdaj preverjamo točnost Einsteinove teorije."

Nobelova nagrada za "njene" zvezde, a ne njej

Jocelyn Bell je pulzarje odkrila leta 1967. Sedem let pozneje so za to odkritje podelili Nobelovo nagrado v fiziki. Ni je dobila ona, ampak njen mentor Anthony Hewish za – kot piše v obrazložitvi – odločilno vlogo pri odkritju pulzarjev, Jocelyn Bell v obrazložitvi ni bila omenjena niti z besedo. Jo je to kaj prizadelo? "Ne, tega se ne spominjam, vsekakor nisem bila jezna, nasprotno, vesela sem bila …" pojasni, in to dopolni z razlago, da jo je navdajal ponos, ker so bile prav "njene" zvezde povod za podelitev sploh prve Nobelove nagrade za astrofiziko. "To je bil prvovrsten precedens, ki je vodil v vedno nove in nove nagrade s tega področje, med drugim tudi letos … Pravzaprav sem bila ponosna, da je to sprožilo prav moje odkritje."

Pulzarji so odtlej postali reden del njenih predavanj, kot predavateljica je delovala v številnih delih Velike Britanije in Irske, od vsega najraje pa ima predavanja, kjer lahko študentom predstavlja, da smo vsi narejeni iz zvezd. Dobesedno iz zvezd … in orjaške zvezde, iz katerih nastanejo pulzarji, imajo pri tem odločilno vlogo. Elementi, ki nas sestavljajo, so namreč prišli prav od tam. "Recimo, nam bližnja zvezda orjakinja, kakršna je Betelgeza, bo ob koncu svojega življenja doživela dramatično eksplozijo, spremenila se bo v pulzar, pri tem se bodo sprožile silne jedrske reakcije, vodik se bo preobražal v ogljik, kisik, dušik … Zvezda bo potem te nove elemente zalučala v prostrano vesolje …" Tako je na primer nastalo naše Osončje, iz elementov, ki so se tedaj zadrževali tu: "Ogljik v našem telesu ali pa kisik v naših pljučih sta bila torej ustvarjena med veliko eksplozijo ob smrti davne stare zvezde … zdaj pa nadaljujeta svojo pot tu, v nas, ljudeh, skalah, po katerih hodimo, in tako naprej."

Fantje k pouku znanosti, dekleta h gospodinjstvu

Jocelyn Bell Burnell, ki danes deluje na Univerzi v Oxfordu, se je rodila v kraju Lurgan na Severnem Irskem napredno usmerjenim staršem, a v okolju, ki ni bilo naklonjeno izobraženim ženskam. To, da je zase izbrala poklicno pot fizičarke, da je pravzaprav zase sploh izbrala poklic, je bilo za žensko njenega časa in okolja zelo netipično. Od deklet se je kvečjemu pričakovalo, da se poročijo, dobijo otroke in skrbijo za dom. "Naj vam dam primer iz začetnih let gimnazije, ko smo dobili na urniku tudi znanost. Smeli so se je učiti le fantje, dekleta smo imela ob istem času gospodinjstvo. Brez izgovorov, brez kakršne koli izbire."

Univerza v Cambridgeu. Foto: Osebni arhiv
Univerza v Cambridgeu. Foto: Osebni arhiv

Naučila se je hliniti svoje znanje in to, kako se v ustanovah znanja narediti čim bolj nevidno. Čeprav je pravzaprav izstopala, saj se je na študij fizike vpisala kot edina ženska. Nespodbudno šolsko okolje ji je pustilo posledice. "Ko sem začela študirati na Univerzi v Cambridgeu, se tam nisem dobro počutila. Vsi so delovali tako zelo pametno. Bilo me je strah, da so me tja sprejeli po pomoti in da je le še vprašanje časa, kdaj me bodo odkrili in vrgli ven." Danes imamo za to ime, temu pravimo kompleks psihološkega prevaranta, angleško 'impostor syndrome'. "Tega kompleksa včasih niso znali prepoznati. Kljub temu sem se odločila, da bom delala po svojih najboljših močeh vse dotlej, dokler me ne odkrijejo, tako vsaj ne bom imela slabe vesti. Seveda me niso odkrili, šlo je le za moj kompleks, rezultat vsega tega pa je bilo odkritje pulzarjev."

Ko je pod mentorstvom Anthonyja Hewisha odkrila pulzarje, bi iz današnjega konteksta pričakovali, da se ji bodo druga za drugim odpirala vrata najboljših ustanov na področju astrofizike, a se je namesto karieri raje koreniteje posvečala družini. "Ni šlo za to, da bi se sama tako odločila, tako je bilo določeno zame. Takrat poročene ženske niso delale. To je bilo sramotno, saj je pomenilo, da moški ne zmore zaslužiti dovolj, da bi lahko preživljal svojo družino. Narediti kariero kot ženska je bilo torej zelo težko."

Prestižno nagrado v celoti namenila deprivilegiranim študentom

Zaradi vsega tega ne preseneča njeno lansko dejanje. V Silicijevi dolini so ji glavni tehnološki velikani lani podelilo tako imenovano nagrado 'breakthrough' za dosežke v elementarni fiziki, a je celoten znesek treh milijonov dolarjev namenila za spodbujanje večje enakosti med študenti. Ta denar naj bo po njenem namenjen ženskam, beguncem in predstavnikom manjšin, ki si želijo na Otoku študirati fiziko. "Želela bi si, da v fiziki ne bi prevladovali le beli moški, to bi zelo prevetrilo samo disciplino." Britanski Inštitut za fiziko je prosila, naj odpre poseben sklad za študentke in študente iz vrst beguncev in manjšin ter ljudi s posebnimi potrebami. "Upam, da bomo s tem jedro fizike v Veliki Britaniji naredili malo bolj pisano in heterogeno."

Avdio: Izvirni pogovor

Jocelyn Bell Burnell