Oddajni center NANOS


Nanos je visoka kraška gozdna planota, ki leži 50 km jugozahodno od glavnega mesta Slovenije. Najstarejše kamnine v Sloveniji so stare 300 do 350 milijonov let. Na te plasti so narinjeni kredni apnenci ki so začeli nastajati pred 130 milijoni let in v tem času je začel nastajati masiv Nanosa. O zanimivi geološki zgodovini Nanosa pričajo številni fosilni ostanki rastlin, školjk in živali. Tukaj pa bo predstavljen samo kratek oris zadnjih štirideset let.

Nanoška planota z višino 900 - 1300m predstavlja prvo oviro zahodnim in jugozahodnim vetrovom. Preko pobočja Nanosa piha tudi izredno močan veter iz severovzhodne smeri imenovan burja. Ta pogosto doseže hitrosti preko 150 km/h. Zaradi teh vetrov nastane razmeroma veliko padavin, ki padajo predvsem v hladni polovici leta. Te padavine v obliki snega , ki se preko celega leta zadržujejo v kraških breznih in domačini jim pravijo "ledeniki". Iz teh ledenikov so še do leta 1960 vozili in prodajali led v Vipavo in Trst. Ti ledeniki in brezna (najglobje je 218m ) so sedaj razglašeni za naravno dediščino.

Prav tako je Nanos zanimiv po bližnji Postojnski jami, slovenski planinski transverzali, velikem številu različnih zdravilnih zelišč, prav pa tako so tu našle domovanja še nekatere redke divje živali in tehniki RTV Slovenija

Pobočje Nanosa strmo pada proti jugu, vzhodu in zahodu. Zaradi tega je od tu odličen pregled na velik del Primorske in Notranjske pokrajine. Vrh Pleša je že dolgo znan kot zanimiva razgledna točka in tako tudi predstavlja odlično lokacijo za oddajanje radijskih valov.

Prve meritve slišnosti na UKV področju so bile v letih 1953 - 1954 s 30 W oddajnikom. Ker so bili rezultati ugodni smo začeli leta 1955 začeli oddajati na koti 1248 m UKV radijski program z 250 W oddajnikom Rohde&Schwarz, leta 1957 pa smo začeli oddajati italijanski TV program s 100W RCA oddajnikom. Program smo sprejemali z italijanskega oddajnika Belvedere nad Trstom . Aparature so bile postavljene v majhno hišico 2,5x 3 m. Oddajni stolp je imel višino okoli 20 m, tehniki pa so živeli v bližnji planinski koči. Kasneje smo dobili tudi RCA mikrovalovno zvezo s Krvavcem in začeli smo prenašati tudi program slovenske TV v okviru JRT.



19. julija 1960 je bila v Beogradu na predlog RTV Ljubljana, sprejeta odločitev, da se začne na Nanosu graditi "moderen objekt , v katerem bodo postavljeni oddajniki, agregat, transformatorska postaja, delavnica, garaža in prostor za tehnično osebje". Poleg tega naj bi se še zgradil oddajni stolp višine 50m in postavil podzemski kabel 10 kV dolžine 1300m za napajanje z električno energijo.

15. decembra 1962 je bila svečana otvoritev novega oddajnega centra. Takrat smo oddajali dva radijska programa na UKV področju z madžarskimi BHG oddajniki moči 250W in 1 kW. Za televizijo smo imeli najnovejši Siemensov oddajnik 3. 5 / 0. 8 kW z ERP 24 kW. Mikrovalovna zveza je bila Marconi in je služila za povezavo s Krvavcem in Trstom ( Bellvedere) na 2,5 Ghz. Poleg tega smo imeli tudi dieselski agragat 60 kVA.

Do leta 1969 smo na Nanosu nabavili nove mikrovalovne zveze Marelli na 4 Ghz, precej instrumentov tovarne Rohde&Schwarz, začeli so se delati tudi prenosi direktno s terena, v tem času je JRT postala članica Evrovizije in na Nanosu smo Jugoslavijo povezali preko Italije z Evropo.

Življenje na oddajniku je potekalo v prijateljskem vzdušju, kajti delo daleč od civilizacije zahteva veliko mero strpnosti in prilagajanja. V začetku so morali biti tehniki na oddajniku neprekinjeno do tri tedne in le nekaj dni doma. To delo je bilo predvsem za mlade neporočene in fizično sposobne ljudi. Počasi pa smo prišli na bolj sprejemljiv delovni čas, tako, da so se izmene menjale na en teden, kar pa je še vedno pomenilo, da so ljudje pol leta fizično odsotni od doma. Vendar pa je bilo delo zanimivo in skoraj vsi smo čutili posebno poslanstvo, ki nam je bilo zaupano v mladih letih razvoja radidifuzije pri nas.

V poletnem času so nam precej škode povzročale nevihte s strelami, ki dosegajo jakost več kot 200 kA. Dostop do oddajnika pa je bil in je še, v zimskem času prava avantura, kajti snežni zameti in močna burja so mnogokrat onemogočali prevoz z tehničnimi sredstvi. Takrat smo se pač odpravili na pot peš in potovanje je trajalo tudi po več ur.

Ena od teh zim je tudi v marsičem spremenila življenje na Nanosu. 4. februarja 1969, je orkanska burja z močnim sneženjem porušila antenski stolp. Poznejše meritve in primerjave so pokazale, da je takrat veter pihal s hitrostjo 240 km/h.

Vse akcije, ki so potekale pri postavitvi zasilnega stolpa so zgodbe za sebe. Poskusi, da bi se prebili do Nanosa z vojaško in civilno mehanizacijo, ali pa s helikopterjem so bile neuspešne. Na koncu je zopet zmagal človek, kajti edini način, da so se potrebna tehnična sredstva pripeljala do oddajnika, so bile velike kmečke sani, ki jih je vleklo 20 vojakov.

28. novembra 1969 so se končala dela na novem stolpu, visokem 42 m. V letu 1970 so bili postavljeni novi FM in VHF antenski sistemi in parabole za mikrovalovne zveze. Dobili smo tudi nov UKV oddajnik 3 kW Rohde&Schwarz. Proti koncu leta smo nepričakovano dobili UHF oddajnik Philips z močjo 20 kW s klystronom. Ta oddajnik je bil tiste čase eden najmodernejših v Evropi. Oddajnik je bil večnamenski, eden od teh je bil namenjen italijanski manjšini v Sloveniji. Antenski stolp smo morali povišati za 10 m zaradi montaže UHF anten, ki so imele praktično krožni diagram. Od začetka postavitve oddajnika in antenskega sistema pa do oddajanja je minilo manj kot dva meseca, kar je res uspeh, če pomislimo, da so vsa dela potekala v zimskem času, od novembra do januarja. 11. novembra 1970 smo prvič poskusno oddajali barvni test na starem Siemens oddajniku, po postavitvi Philips oddajnika, pa smo začeli z rednim oddajanjem barvnega testa in poskusnega programa iz studia TV Koper. Začetek je bil 28. decembra 1970 redno pa od 28. junija 1971. V tem času v Italiji še niso imeli rednih TV oddaj v barvni tehniki, ker se Italija še uradno ni odločila med SECAM in PAL sistemom. Gledalci v Italiji, ki so živeli na področju, ki ga je pokrivala TV Koper z oddajnikom na Nanosu, so množično kupovali PAL barvne sprejemnike, kajti program je bil privlačen. V Italiji so začeli postavljati tudi PTV mrežo za program TV Koper, po nekaterih podatkih vse do škornja. Mlada TV je bila zanimiva, ker je bila za razliko od RAI in JRT nekonvencionalna in dinamična. Vse to pa je v kasnejših letih pripeljalo do privatnih TV postaj in Berlusconija.

Kmalu po povišanju antenskega stolpa za 10 m, kar je težo stolpa na samem vrhu povečalu za štiri tone, smo opazili, da stolp pri hitrosti vetra okoli 10m/sek pride v resonanco in začne močno nihati. Ta pojav smo delno odpravili s Scrutonovimi spiralami, ki smo jih "navili " okoli zaščite za UHF antene. Pojav je bil samo delno odpravljen, stolp se je začel torzijsko zvijati. V naslednjih letih smo na stolpu delali vse mogoče ojačitve in razbremenitve, leta 1973 sta takratna najvišja tehnična direktorja obljubila nov stolp, konec leta 1975 je bil stolp sidran, kasneje prebarvan, z ultrazvokom premerjen, večkrat je bilo ugotovljeno kritično stanje, leta 1987 je bil narejen ogled za nov stolp, v vojni 1991 je bil poškodovan, pa še vedno stoji. Strah pred ponovno porušitvijo pa je še vedno prisoten.

Leta 1980 smo odpeljali "na podstrešje" (beri: na smetišče) Siemensov TV oddajnik, s katerim smo redno oddajali od začetka . Zamenjal ga je leta 1976 5 kW oddajnik, ki je nastal s sodelovanjem Siemensa in IMP-ja.

Do tega leta se je razširila mreža na FM področju. Za Radio Koper smo oddajali dva programa in sicer lokalni radio v slovenskem jeziku in program za italijansko manjšino v Sloveniji. Oba programa sta bila prej že prisotna na srednjem valu.

V tem času je bila zgrajena tudi nova energetska stavba s tremi agregati, močnejšimi transformatorji in novim rezervoarjem za nafto. Razširila se je mikrovalovna mreža in 1983 smo dobili linke delujoče na 3, 6 in 8 GHz. Do leta 1991 so se vzpostavile nove linkovske trase proti Slavniku, Belem Križu, Tinjanu, Kopru, Skalnici, Kaninu in Krimu. Prav tako je PTT zgradila stavbo za mikrovalovne zveze. Leta 1984 je bil narejen del nove trase ceste do oddajnika, ki je prej potekala čez zelo nevaren predel.

Čeprav so drugi program slovenske TV videli že več let praktično povsod po Sloveniji razen na Primorskem smo šele leta maja 1990 "spustili" v zrak drugi TV program. To je bilo s pomočjo popolnoma domačega proizvoda in sicer z IMP oddajnikom na 41 kanalu in močjo 20 kW. Oddajali smo s pomočjo diplexerja na istem antenskem sistemu kot TV Koper na 27. kanalu.

Vendar veselje ni trajalo več kot eno leto. Prišlo je leto prelomnih dogodkov - 1991. V tem letu, ki je prineslo tudi vojno v Slovenijo so bili napadeni tudi naši oddajni centri. Oddajni center Nanos je doživel dva letalska napada in sicer v petek 28. junija in v torek 2. julija 1991 . V obeh letalskih napadih je bil praktično uničen UHF antenski sistem in velik del valovodov za mikrovalovne zveze. Sreča v nesreči je bila, da v teh napadih ni bil nihče ranjen, kajti stavba v kateri so aparature je bila samo delno poškodovana. V tem letu smo začeli graditi samostojen stolp za FM antenski sistem, višine 35m.

Po končani vojni in v samostojni Sloveniji, je bil v letu 1992 zgrajen prizidek k obstoječi stavbi na Nanosu. Dobili smo preko 1000 kvadratnih metrov novih prostorov. ki so namenjeni za klimatske naprave, oddajnike in mikrovalovne zveze. Poleg tega smo prvič dobili tudi primerno delavnico in kontrolni prostor.

V letu 1993 so bili zamenjani praktično vsi UKV oddajniki s sodobnimi popolnoma polprevodniškimi stopnjami. Za II. TV mrežo je bil nabavljen ITELCO 30 kW oddajnik. Ker smo demokratična družba, so se tudi v Sloveniji začeli pojavljati neodvisni TV programi, katerim nudimo tehnične usluge. Na Nanosu imamo za POP TV mikrovalovne zveze proti Trstelju, Tinjanu, Belem Križu in Krimu. Slovenska TV pa je odstopila frekvenco za tretji program na 61. kanalu družbi pod imenom TV3. Oddajnik za TV3 je tudi na Nanosu, ABS 5 kW s svojim antenskim sistemom, na stolpu za FM antenski sistem. Najnovejša pridobitev pa je Harrisov solid state TV oddajnik.

Prav tako kot na ostalih oddajnih centrih gostujejo na Nanosu tudi ostali uporabniki brezžičnih zvez. To so Telekom Slovenije, ELES, slovenska vojska, policija, metereologi, radioamaterji in še kdo. Spekter elektomagnetnih polj vseh frekvenc je zelo pester. Te preplavljajo nas in našo domovino tudi izven naših meja.

Za varnost oddajnega centra skrbi pes, prehrano si organiziramo sami, na način kot v večini slovenskih družin. Jeseni nabavimo ozimnico, v bližini oddajnega centra imamo zelenjavni vrt, ki ga pridno obiskujejo zajci. Za čistočo in red skrbi gospodinja, nad našim delom pa bdi, na srečo v Ljubljani, veliko strokovnjakov. Ti so nam v vsakem trenutku pripravljeni telefonsko svetovati, obiski na oddajnih centrih pa so redki. Zelo dobro sodelujemo z ostalimi oddajnimi centri in delovnimi skupinami, ki so neposredno povezane z našim delom. To so skupine za antene, kovinarji, električarji , šoferji in ostali.

Delo ljudi na kateremkoli oddajnem centru v Sloveniji je izredno specifično. Malokdo se zaveda, da je v vsakem trenutku samo 15 do 20 ljudi v službi na oddajnikih po celi Sloveniji Ti skrbijo zato, da pride do vas program, ki ga pripravlja množica tehničnega osebja, novinarjev in ostalih ljudi v RTV centrih. Zavedajmo se, da je vsak del člena v verigi, v kateremkoli okolju pomemben in prav bi bilo, da se tega zavedo vsi, ki mislijo, da se vse konča za njihovimi vrati.

OC Nanos napaja pretvorniške mreže na Primorskem

Kazalo