Med prvo svetovno vojno ženske prevzamejo eno ključnih vlog, tudi v gospodarstvu. Možje so odsotni ali se vračajo kot ranjenci, na ženskah je ob skrbi, kaj se z njihovimi svojci dogaja na frontah, tudi vsa teža preživetja otrok, ohranjanja družinske dejavnosti ali kmetije, hkrati pa poskušajo pomagati preživeti tudi državi.

Ljubljanska tobačna tovarna je že pred vojno zaposlovala znaten delež žensk. Imeli so celo organizirano jaslično varstvo za otroke delavk. Leta 1914 je večji del svojih prostorov odstopila vojski. Foto: BoBo
Ljubljanska tobačna tovarna je že pred vojno zaposlovala znaten delež žensk. Imeli so celo organizirano jaslično varstvo za otroke delavk. Leta 1914 je večji del svojih prostorov odstopila vojski. Foto: BoBo

A že takoj po vojni se patriarhalna ureditev znova poskuša vrniti kot nekaj samoumevnega. Čeprav se je sesul Habsburški imperij, to ni pomenilo tudi konca zakoreninjenega miselnega sveta. Kakšen je bil torej položaj žensk v Kraljevini SHS? Novi državni okvir v pogledu modernizacije ni pomenil niti kvalitativnega niti kvantitativnega preskoka naprej, pravi Irena Selišnik, predavateljica za slovensko zgodovino 19. stoletja na ljubljanski filozofski fakulteti. Sobivanje tradicionalnega z modernim je bilo tako glavna značilnost medvojne slovenske družbe.

Pogovor: "Mož je glava rodovine"

Zgodovinarji - dr. Irena Selišnik, dr. Ana Cergol Paradiž, Maja Vehar in dr. Bojan Balkovec - so v sklopu raziskovalne skupine Slovenska zgodovina na Filozofski fakulteti v Ljubljani posneli daljši pogovor Mož je glava rodovine (naslov je povzet po 91. členu ODZ-ja) o položaju žensk v Avstro-Ogrski, Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji med obema vojnama ter v povojnem obdobju v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

Velik delež kmečkih gospodinj

V začetku dvajsetih let 20. stoletja je bil na Slovenskem še vedno visok delež žensk, ki so bile kmečke gospodinje. Irena Selišnik v svojem delu Prihod žensk na oder slovenske politike zapiše podatek, da so kmečke gospodinje predstavljale 43 odstotkov odrasle ženske populacije. Ob njih so kmečka dela opravljale še viničarke, dekle in sezonske delavke. Tovrstno žensko delo je bilo najmanj sporno v tradicionalnih družbah, saj sta delo in družina ostala povezana kot del celote. Ženske so sicer že v predindustrijski dobi imele določeno vlogo v gospodarstvu, ob tem opozori zgodovinar Bojan Balkovec, predavatelj lokalne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ter poudari, da se je ovdoveli kmet običajno hitro poročil, in sicer ne le za to, ker so otroci potrebovali mamo, ampak ker je potreboval dodatno delovno silo na kmetiji.

Domovina, priloga Tedenske slike, 9. 4. 1926. Foto: dLib
Domovina, priloga Tedenske slike, 9. 4. 1926. Foto: dLib

Sicer so se že v času Avstro-Ogrske ženske začele zaposlovati v državni upravi monarhije – predvsem na najnižja delovna mesta, kot strojepiske. Na Kranjskem je bil že tradicionalno zelo visok delež žensk zaposlen in je po tem dežela izstopala v monarhiji. Ko je uvedeno obvezno šolstvo, se pojavijo učiteljice. "Delež učiteljic že pred vojno postane tako velik, da jih je v izobraževanju že več kot polovica, t. i. feminizacija učiteljskega poklica je torej stvar že leta 1910," opiše zgodovinarka Selišnik.

Delež zaposlenih žensk se zvišuje, a v nekatere poklice ne morejo

Še posebej pa zaposlovanje v nekmetijskih dejavnostih naraste v času med vojnama. Delež žensk, zaposlenih v industriji in obrti, je naraščal enakomerno in tega trenda ni zavrla niti gospodarska kriza.

Še vedno pa je po besedah Irene Selišnik obstajala kopica poklicev, kamor ženske sploh niso mogle vstopiti. Čeprav je zakon o uradnikih leta 1931 predpisal, da so vsi poklici v državnih službah za ženske odprti, v praksi to ni bilo tako. Niso zaposlene kot sodnice, večinoma tudi v policiji ne. Obstajajo določene kvote – kolik žensk se na primer lahko zaposli v poštni in telegrafski dejavnosti. Med gospodarsko krizo se je pokazalo, da so najbolj zanesljive državne in uradniške službe. Ena od posledic tega je bil povečan pritisk na učiteljice in poštne uradnice. Znova je bil konec 30. let uveden tudi amandma, da učiteljice izgubijo službo, če se poročijo, kar je bilo ukinjeno že leta 1921. Edina izjema je bila poroka z učiteljem.

Plača kot ohranjanje statusa moškega – vzdrževalca družine

Cilj je bil namreč, da se najbolj varne službe v državni upravi namenijo moškim. Ob odpuščanjih so bile torej prve na vrsti ženske. Argumenti so bili ideološki – trditve, da je ženin delokrog družina, da ženska ne more enako dobro služiti družini in delodajalcu, da je porodniški dopust negospodaren, da je treba najprej zaposliti moške.

Diskriminatorni so bili tudi drugi zakoni – paternistični model države, ki je veljal že v času Avstro-Ogrske, se je prenesel v Kraljevino SHS. Zakon predpisuje ženskam manjšo podporo za nezaposlenost kot moškim. Samo delavcu gre dodatek za vzdrževane družinske člane, ženske te možnosti nimajo, saj naj bi zaposlene skrbele le same zase. "Plačilo moškemu tako ni bilo le plačilo dela, ampak je ohranjalo status vzdrževalca družine," pojasnjuje Irena Selišnik.

Domovina, Tedenske slike, 2.4.1926. Foto: dLib
Domovina, Tedenske slike, 2.4.1926. Foto: dLib

Ta zakon je veljal vse do leta 1938 in v še težji položaj spravljal vse nezakonske matere, tudi če so skrbele za otroka, niso zanj prejele nobene državne pomoči. In nezakonskih mater je bilo znatno število – prenaseljenost in pešanje gospodarstva sta prizadela tudi številne male kmetije na slovenskem podeželju in notranje migracije prebivalstva. Slovenska dekleta so se opravljala dela kot služkinje in natakarice po državi. "Slovenske služkinje naj bi bile moralno najbolj ogroženi del prebivalstva – in tega niso trdili le katoliški krogi. Tudi v liberalnih ženskih krogih se je ugotavljalo, da so služkinje v polovici primerov matere nezakonskih otrok in da je prihod v mesto zanje usoden," zapiše v svojem delu Irena Selišnik.

Ker je nova država, v kateri se je znašel večji del Slovencev po veliki vojni, nastala iz tako različnih entitet, jih ni bilo mogoče v hitrem času poenotiti. Zato so še kar nekaj let veljali zakoni, ki so bili na posameznih področjih uveljavljeni še v starih državah – in se je torej presojanje posameznih vprašanj lahko po državi zelo razlikovalo. Primer nezakonskih mater je že tak. Služkinje, samske ženske iz slovenskih krajev, se "znajdejo v nenavadni situaciji, saj jih v Beogradu ne ščitijo več sorazmerno napredni zakoni, temveč so te ženske podvržene srbskemu državljanskemu zakoniku. Pojavi se težava, če postanejo samske matere. V Občem državljanskem zakoniku še iz Avstro-Ogrske je vendarle veljalo, da so za nezakonske otroke vsaj po zakonu bili dolžni skrbeti očetje, kar pa za srbski zakonik ne velja in te ženske so bile zato v težkem položaju," ozadje pravnih neenakosti pojasni Ana Cergol Paradiž, predavateljica obče zgodovine 19. stoletja na filozofski fakulteti v Ljubljani.

Avstro-ogrski Obči državljanski zakonik v veljavi vse do leta 1945

Obči državljanski zakonik (ODZ), ki je za slovenski prostor ostal kontinuiteta iz časov habsburške monarhije vse do leta 1945, je bil v bistvu najmodernejši del zakonodaje na področju civilnega prava v Kraljevini SHS, kjer je bilo na določenem delu v uporabi na primer tudi še šeriatsko pravo. In kaj še lahko najdemo zapisano v ODZ-ju? Mož ostaja glava družine, pove Irena Selišnik, in mož ima pravico svojo ženo zastopati na sodišču, je skrbnik in upravitelj ženinega premoženja, določa tudi njeno državljanstvo. "Tako so primeri, ko so vdove po možu, padlem v vojni, češke državljanke, čeprav so rojene na Kranjskem." Ženska v stari Jugoslaviji še vedno nima pravice do potnega lista brez privoljenja moža.

Kraljevina SHS je bila pronatalistično usmerjena. Ker so bila to leta po množičnih smrtih v vojni, je tudi jugoslovanske politike skrbelo, kam pelje padec rodnosti. "Krožile so bizarne teorije zarote, da se ženske ne bodo mogle poročati zaradi pomanjkanja moških, saj naj bi jih preveč umrlo v vojni. Nekatere naj bi ostale samske po izbiri ali pa so se odločanje za manjše število otrok," stanje duha opiše zgodovinarka Cergol Paradiž.

Ilustrirani Slovenec, 7. 12. 1930. Foto: dLib
Ilustrirani Slovenec, 7. 12. 1930. Foto: dLib

Socialne pravice pogosto le na papirju

Tako je tudi v Kraljevini SHS v okviru splošne javnozdravstvene propagande nastalo propagiranje visoke rodnosti. Kraljevina SHS v svoji ustavi iz leta 1921 izrecno zapiše, da država skrbi za zaščito mater in otrok. Že leta 1919 ustanovijo prvi državni oddelek za "zaščito dece", razvijajo pa se tudi druge ustanove institucionalnega varstva – zavodi, ki skrbijo za zaščito mater in otrok.

Je pa bil po besedah Irene Selišnik velik pritisk na ženske, ki so postale mame, da so zapustile svoje delovno mesto, predvsem v državni upravi. Oblasti se je namreč zdelo, da ženska vloge matere in delavke ne more opravljati enako kakovostno. Kljub temu pa se uvede tudi porodniški dopust – delavki je pripadala finančna pomoč dva meseca pred in po porodu, v tem obdobju ji tudi niso smeli vročiti odpovedi.

Kraljevina SHS je namreč sebe razumela kot socialno državo in po besedah zgodovinarke Selišnik so ogromno sredstev vlagali v to, da bi izboljšala socialni sistem in zdravstveni sistem. Čeprav se je na začetku zdelo, da bo Kraljevina Jugoslavija postala sodobna in demokratična država, pa so na koncu socialne pravice, zapisane v ustavi, ostajale na papirju. Mnogo načrtov je zaustavila gospodarska kriza, ki je nastopila ob koncu dvajsetih let.

Absolutna prepoved splava

V Avstro-Ogrski je splav absolutno prepovedan, a bolj kot gremo proti 1. svetovni vojni, bolj liberalna postaja zakonodaja, izpostavlja Irena Selišnik. Prepovedana je tudi kontracepcija in oglasi zanjo. A kljub temu se prikrito oglaševanje kontracepcije najde - prezervative so lahko naročili po pošti. Slovenski narod, 7. 3. 1908. Foto: www.dlib.si
V Avstro-Ogrski je splav absolutno prepovedan, a bolj kot gremo proti 1. svetovni vojni, bolj liberalna postaja zakonodaja, izpostavlja Irena Selišnik. Prepovedana je tudi kontracepcija in oglasi zanjo. A kljub temu se prikrito oglaševanje kontracepcije najde - prezervative so lahko naročili po pošti. Slovenski narod, 7. 3. 1908. Foto: www.dlib.si

V tistem času se spremeni tudi jugoslovanski kazenski zakonik in nadomesti avstrijskega. Če je gospodarska kriza stisnila državo, je zagotovo še večje stiske povzročala ženskam, še posebej ob nenačrtovani ali neželeni nosečnosti. Avstrijski kazenski zakonik iz leta 1852, ki je v Sloveniji veljal do uvedbe jugoslovanskega kazenskega zakonika leta 1930, je določal, da so žensko, ki je splavila, in osebe, ki so ji pri tem pomagale, lahko obsodili od enega do pet let zapora. Deset let zapora je bilo predpisanih za tiste, ki so splav povzročili brez vednosti noseče ženske. Tudi po uvedbi jugoslovanskega kazenskega zakonika se je splav štel kot kaznivo dejanje. Kazni za ženske so se sicer nekoliko omilile, strožje pa so preganjali izvajalce abortusov, pojasni zgodovinarka Cergol Paradiž.

Foto: Ana Cergol Paradiž
Foto: Ana Cergol Paradiž

V praksi so bili tajni splavi na Slovenskem med obema vojnama po njenih besedah zelo razširjeni, tako v mestu kot na podeželju. V časopisih so o tajnih splavih pisali kot o težavi t. i. bele kuge. Javnost je po navadi izvedela le za primere revnih žensk, ne pa tudi za primere premožnejših poročenih. "Manj premožne ženske so prej pritegnile pozornost oblasti in pristale na sodišču, saj so jim pomagali mazači za manj denarja ter posledično je šlo pogosto kaj narobe in so morali poklicati zdravnika ali so celo umrle. Tako so se znašle tudi v črni kroniki časopisa." Medtem ko so premožnejše ženske postopek opravile varno pod pretvezo pri šolanih babicah ali celo pri ginekologih. V večini primerov pa so splave nezakonito opravljale ženske, to so bile delavke, žene rudarjev. "Znanje o prekinitvah nosečnosti je bilo vpeto v ljudsko tradicijo, prenašalo se je iz roda v rod. Na sodiščih so se tako lahko znašle cele družine," preučevanje sodnih spisov tega časa povzame Ana Cergol Paradiž.

Tragičnost kriminalizacije splava se je kazala v groznih težavah, s katerimi so se ženske spopadale, ker so rešitev morale iskati v ilegali – goljufije izvajalcev abortusov, slabe higienske razmere, v katerih so jih opravljali, strah pred iskanjem pomoči zdravnika ob zapletih. "Da bi se zmanjšala težava tajnih splavov, so katoliški zdravniki začeli promovirati metodo, ki je bila oblika periodične abstinence – da se pari vzdržijo spolnih odnosov, ko je ženska najbolj plodna. To je bila ena vrsta spolne vzgoje," dodaja zgodovinarka.

Foto: MMC RTV SLO/ Ana Svenšek/Iz razstave
Foto: MMC RTV SLO/ Ana Svenšek/Iz razstave
"Dve leti smo čakali te volitve. Važne so, kakor nobene druge"

Leta 1920 so ženske v Kraljevini SHS dokončno izgubile volilno pravico

Ženske so bile torej v medvojnem obdobju še vedno večinoma v podrejenih vlogah – tako na trgu delovne sile, samostojnosti v javnem življenju, načrtovanju družine, predvsem pa se je podrejenost kazala na političnem področju. Če je po 1. svetovni vojni vse več držav sprejelo volilno pravico tudi za ženske – med vojno so jo že sprejele Danska, Norveška, Islandija, Nizozemska, Sovjetska zveza. Avstrija, Češkoslovaška, Poljska, Litva, Latvija, Estonija, Ukrajina, Belorusija in Nemčija so jo sprejele v letih 1918-1919, v dvajsetih letih jo sprejmejo še Švedska, Velika Britanija, Irska, v tridesetih letih pa Španija in Turčija – pa Kraljevine SHS ni bilo med njimi. Obstajale so pobude, razprave, zborovanja, manifestacije, zahteve, a zakon iz leta 1920 je zakoličil splošno volilno pravico le za moške in tudi vsa poznejša prizadevanja za njegovo spremembo so bila neuspešna.