Gašper in Jaša #zasedata: Dopisniki

Jezik "bruseljskega balončka" se ne more primerjati z vrhunsko poezijo, je pa lahko prav tako abstrakten. "Bruseljski balonček smo vsi mi, ki tukaj delamo in znamo uporabljati čudne kratice, ki nikomur drugemu nič ne pomenijo," ocenjuje Erika.

Naloga novinarjev v Bruslju je razvozlati uganke in delovanje institucij približati ljudem, vendar je to zaradi kompleksnosti izjemno zahtevno. "Stvari je zelo težko prikazati črno-belo, ker niso črno-bele. Če jih preveč poenostavimo, to tudi ni korektno, vendar zato pogosto poročamo na nekoliko preveč birokratski način. Je pa zapletene stvari težko predstaviti zelo preprosto."

Dopisniško delo je stresna služba, njena glavna značilnost je nepredvidljivost. Delovni dan traja najmanj deset ur, pri čemer ni jasno, kdaj se bo dan končal. "Vseh osem let je bila služba vedno na prvem mestu, zaradi česar se mi družina žal mora prilagajati," prizna Erika, ki v osmih letih ni bila niti en dan na bolniškem dopustu.

Igor opiše nič kaj nenavaden delovni dan, ko je zjutraj pridobil akreditacije in se podrobno pripravil na poročanje o dogodku v Evropski komisiji, a je moral tik pred zdajci popolnoma spremeniti načrte in se zaradi streljanja na tramvaju odpeljati v Utrecht, od koder se je vrnil šele zgodaj zjutraj, naslednji dan pa se seveda znova vrniti v službo.

Teme, ki jih bodo pokrivali, dopisniki vsak dan določijo v pogovorih z uredniki iz Ljubljane. Dopisništvo iz Bruslja je večinoma povezano z delovanjem EU-ja in le redko z Belgijo, medtem ko dopisniki iz drugih držav pokrivajo vse dogajanje.

Čeprav sta Erika in Igor predstavnika radijske šole, poročata za oba medija. "Zrasla sem z radiem in se ga učila po korakih. Da sem morala začeti poročati za televizijo, je bil zame velik stres."

Erika Štular se po osmih letih poslavlja z dopisniškega mesta v Bruslju. Foto: Gašper Andrinek

Slovenska ekipa z belgijskim snemalcem

Za snemanje televizijskih prispevkov imata dopisnika na voljo belgijskega snemalca. Evropske institucije so v zadnjih letih sicer poostrile pravila glede snemanja, saj je treba pridobiti različna dovoljenja in akreditacije.

Na eni strani so institucije s tem postale bolj zaprte, na drugi strani pa so se odprle prek Twitterja, ki je zaradi hitrosti postal pomembno orodje institucij in tudi vir informacij novinarjev. Vsak novinar pa si mora zgraditi mrežo virov, ki mu povejo več, kot je neka institucija uradno pripravljena povedati.

"Temo lahko poenostaviš le z dobrim poznavanjem"

Kljub temu je poročanje o zapletenih stvareh še vedno ... zapleteno. "Najbolje je, da temo res dobro obvladaš. Če spremljaš zakonodajni akt, ga moraš spremljati od začetka, ko je bil pripravljen. Spremljaš stališča članic, zakaj so različna, kaj so njihovi pomisleki, zakaj so za ali proti. Spremljaš dogajanje v parlamentu, kakšne so razlike med stališči različnih političnih skupin, različnih ideoloških usmeritev. Če vse to zelo dobro poznaš, lahko temo poenostaviš, ne da bi popačil oziroma predstavljal narobe."

Selfi z dopisnikoma. Foto: Gašper Andrinek

"Seveda moraš poznati tudi procedure: kdaj je odločitev sprejeta tako, da se ne bo več spreminjala. To je zahtevno. Tudi na ravni Slovenije bi lahko rekli, da so institucije oddaljene od ljudi. Tukaj je večji problem, ker sta zakonodajalca dva, tako države članice v Svetu EU kot tudi parlament se morata strinjati s predlogom. Ko poročamo, da je parlament sprejel neko odločitev, ni nujno, da je ta končna – to je ljudem na prvo žogo, če ne poznajo postopkov, težko razumeti. Najprej se parlament opredeli za svoje stališče, nato se morajo države članice pogajati pri večini zakonodajnih aktov. Šele ko se oboji dogovorijo, pride do končne rešitve. Tudi zato je vse nejasno, ker to traja zelo dolgo. Ljudje izgubijo stik s tem, kar je bilo predlagano, kaj se je dogajalo in bilo končno sprejeto. Če gre za direktivo, pa imajo članice nato še dve leti časa, da jo prenesejo v svoj pravni red," poskuša Erika razprostreti bruseljsko kompleksnost.

Krize Evropske unije in evroskepticizem

Obdobje njenih dopisniških osmih let je bilo tudi obdobje največjih kriz ‒ begunske, grške in terorizma, kar je vplivalo na politike, način dela in percepcijo Evropske unije.

Po schengenskem območju se je razprostrl tudi evroskepticizem. "Včasih mi očitajo, da sem preveč proevropska. To je zdaj v Sloveniji in drugod po Evropi zelo popularno – biti kritičen do Evropske unije. Vendar je lažje poročati, če imaš pozitiven odnos do evropskega povezovanja in evropske ideje".

"Če si naklonjen evropskemu povezovanju in sodelovanju med državami, narodi in ljudmi, to ne pomeni, da se moraš strinjati z vsem, kar se tukaj dogaja," zagovarja pravo mero kritike, da "gredo stvari v pravo smer".

#zasedata

Midva se po pogovoru opogumljena podajava v Evropski parlament, kjer bova sama preverila, kako težko se je prebiti in ostati v hramu evropske demokracije. Spremljajte naju tudi na Valu 202 ter na družbenih omrežjih Instagram @caspersek in @najrajsek ter Twitter @Caspersek in @JRajsek pod ključnikom #zasedata.