Direktiva že od lani sproža burne odzive na različnih straneh, največ slišimo o 11. in 13. členu. Foto: BoBo

Urejanje avtorskega prava se namreč v 21. stoletju ne dotika več le ustvarjalcev, založnikov, producentov in uporabnikov del, temveč tudi uporabnikov interneta. Bo nova zakonodaja pokvarila internet ali pa bo končno uredila avtorsko pravo in ustvarjalcem zagotovila primerno povračilo?

Internet je orodje, ki je omogočilo neskončno kopiranje, deljenje in objavljanje raznovrstnih vsebin. V tem globalnem komunikacijskem prostoru so zrasli spletni giganti, ki s shranjevanjem, razvrščanjem in urejanjem avtorskih del kujejo milijardne dobičke, teh pa ne delijo z lastniki avtorskih pravic. Direktiva o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu želi vzpostaviti ravnotežje med ustvarjalci, založniki, producenti, uporabniki avtorskih del in uporabniki interneta.

Avtorsko pravo je treba pripeljati v 21. stoletje, o tem se strinjajo vsi. Kako pa to narediti? Je direktiva, najnovejšo različico so 13. februarja v trialogu dorekli Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija, prava pot? Ali pa takšna regulacija zahteva spremembe, ki jih zaradi pomanjkanja ustrezne tehnologije ne bomo mogli izvajati? Kakšne utegnejo biti posledice? Mnenja smo predstavili v oddaji Intelekta.
Čigave pravice bo poteptal boj za intelektualno lastnino?

Da so spremembe nujno potrebne, so se strinjali vsi sogovorniki, o tem, kako dobra je najnovejša različica Direktive o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu, pa so mnenja deljena. Vodja Inštituta za intelektualno lastnino doktorica Maja Bogataj Jančič je poudarila, da trialog ni prinesel boljše direktive. "Zelo napačno bi bilo misliti, da je institucijam v trialogu uspelo popraviti direktivo dovolj dobro, da je trenutni predlog, o katerem bodo glasovali poslanci, tako dober, da bi si zaslužil podporo."

Najbolj sporna sta po njenem 11. in 13. člen. Nova sorodna pravica za izdajatelje medijskih publikacij, ki jo predvideva 11. člen, bo po njenem spremenila internet, kakršnega poznamo, v Evropi bomo do znanja dostopali drugače, novinarji od tega člena ne bodo imeli nobenih koristi. 13. člen, ki je po njenem bojno polje med različnimi industrijami, predvideva, da bodo platforme, ki omogočajo uporabnikom objavljanje vsebin, odgovorne za posege v avtorske pravice. Da bi se rešile te odgovornosti, bodo morale preverjati objavljene vsebine. To bo mogoče le s filtri, kar je po mnenju dr. Bogataj Jančičeve škodljivo: "Te tehnologije so danes preveč robustne. Znajo povedati, za katero vsebino gre, ne znajo pa razumeti, ali se vsebina uporablja na način, ki je dovoljen. Zdi se, kot da je imetnikom pravic vseeno, da so številne uporabe njihovih avtorskih pravic z zakonom tudi dovoljene, na primer parodija, kritika, citiranje. Ni popolnoma jasno, čeprav je na papirju zapisano, da se v te uporabniške pravice ne sme posegati, kako se bo to doseglo. Kar pomeni, da se odpirajo vrata za neko tako cenzuro in za hitro odstranjevanje vsebin, ki včasih številnim lahko tudi ustreza. To je zagotovo škodljivo za internet, kakršnega poznamo."

Umetna inteligenca zna zelo dobro ciljano prikazovati oglase uporabnikom ter jim predlagati vsebine, ki jih zanimajo, da se uporabniki na platformah zadržijo čim dlje. Zmogljivo umetno inteligenco imajo tudi obveščevalne službe in vojska. Kaj pa prepoznavanje avtorskih del? Za mnenje o tem, kakšno umetno inteligenco predvideva direktiva in ali smo jo že ustvarili, smo vprašali raziskovalca umetne inteligence in nacionalnega glasnika tehnologije Marka Grobelnika z Instituta Jožefa Stefana. "Po mojem mnenju je tehnologija precej daleč od tega, da bi lahko obravnavala vse primere na zaupanja vreden način. To, kar danes zmore, je detekcija neposrednih kopij medijskih materialov in morda nekoliko zahtevnejših primerov, pri katerih se vsebina nekoliko spremeni, vedno pa gre za kopiranje vsebine. Pri 13. členu direktive gre za še več, namreč za razumevanje konteksta, v katerem se vsebina ali deli vsebine pojavljajo: na tem področju tehnologija avtomatsko ne more storiti kaj dosti. V najboljšem primeru se z uvedbo takega člena uvede nekakšna ovira, ki bo v večini primerov delovala – v robnih primerih, ki so lahko zelo pomembni, pa bo imela težave. Vprašanje uvajanja takih filtrov se meni osebno zdi problematično zaradi zahtevane infrastrukture, ki si jo bodo lahko privoščili samo veliki igralci, na primer YouTube to že ima, mali igralci pa bodo imeli težave in se bodo razlike samo še povečevale."

Kot ob tem poudarja, se je treba zavedati, da Evropa pri toku informacij globalne narave ni izolirana in da je precej verjetno, da se bomo s takimi ukrepi "ustrelili v koleno". Ali bo torej direktiva ogrozila internet in vodila v cenzuro? "To, kar bo najverjetneje posledica takih ukrepov, ne bo cenzura, kakršno poznamo, ampak se bo pojavila nekakšna težava, ovira za vse sodelujoče. Ustvarjalci, ki naj bi jih taki ukrepi varovali, bodo morda kratkoročno nekaj pridobili, dolgoročno pa najverjetneje ne. Zato sem že večkrat rekel, da se mi ti ukrepi zdijo taki, kot da bi ustvarjalci žagali vejo, na kateri sedijo. Imam pa vtis, da nikogar zares ne zanima celovit pogled na problematiko in je preveč optimiziranja lokalnih interesov," pravi Grobelnik.

Internet omogoča svobodno deljenje informacij, kar naj bi nova avtorska direktiva v Evropi spremenila. Kako bo to vplivalo na deljenje in akumulacijo skupnega znanja? S tem vprašanjem smo se obrnili na Wikipedijo. Predstavnik Wikimedie v Bruslju Dimi Dimitrov nam je povedal: "Najbolj problematičen del te direktive je 13. člen, ki uvaja filtre, saj spreminja temelje deljenja znanja. Uporabniki ali ponudniki vsebin zdaj lahko delijo znanje prek spleta in šele če nekdo dokaže, da gre za avtorsko zaščitene vsebine, jih morajo umakniti s spleta. Ta člen torej spreminja to osnovno načelo, saj določa, da mora uporabnik ali ponudnik vsebin najprej dokazati, da z informacijo, ki jo namerava deliti, ne krši avtorskih pravic. Šele po tem informacijo lahko objavi na spletu. Na internetu bomo tako uvedli sistem množičnega filtriranja. Wikipedija je kot izjema izvzeta, zato ta člen za nas ne bo imel direktnega vpliva. Vendar Wikipedija ne obstaja sama zase, odvisna je od raznovrstnosti informacij na spletu. Če se pestrost in poglobljenost znanja na spletu v splošnem zmanjšata zaradi filtriranja, potem se bo po našem mnenju tudi kakovost naše ponudbe vsebin zmanjšala. Absolutno perverzna stvar 13. člena pa je, da nalaga državam članicam in filtrom, naj uporabnikom omogočijo izražanje pravice do parodije, kritike in citata. Noben stroj na svetu še ni sposoben prepoznati parodije, kritike in citata. Zato se bojimo, da bi uvedba množičnega filtriranja na internetu, ki še pred objavo preveri vse vsebine in ne prepozna kritike ali norčevanja iz politika, povzročila izbris številnih vsebin, ki so popolnoma zakonite in imamo uporabniki pravico, da jih delimo."

Diego Naranjo je višji svetovalec pri organizaciji EDRi (Evropske digitalne pravice), pri kateri se ukvarja z varovanjem podatkov, zasebnostjo in avtorskim pravom. Najbolj je kritičen do 11. in 13. člena. Ob tem poudarja, da so bili v procesu boljši predlogi obeh členov, vendar so bili izločeni. Tako imamo zdaj najslabši verziji. Kako torej spletne gigante prisiliti, naj avtorjem plačujejo nadomestilo? Ali je avtorsko pravo sploh pravo orodje za reševanje problema, ki ga imamo z modelom brezplačne ekonomije na spletu? Ali pa moramo morda poiskati druge modele, ki bodo omogočili direktno plačevanje avtorjem, kar tehnologija že omogoča? "V devetdesetih, preden so zaprli prve velike ponudnike povezav P2P, so se ustvarjale neposredne povezave med uporabniki in ustvarjalci. Danes bi take povezave lahko uporabljali za plačila, ki bi jih uporabniki nakazovali neposredno ustvarjalcem, ali pa bi šlo za naročnine – tako dela recimo Netflix. Ampak kot vidimo, se poslovni model, pri katerem bi lahko uporabniki plačevali neposredno ustvarjalcem, ne uveljavi. Ne gre za boj ustvarjalcev proti tehnologiji, ampak za mednarodni boj med multinacionalnimi družbami, ki so lastnice avtorskih pravic številnih umetnikov, in spletnimi giganti. Posameznik, uporabnik se je znašel sredi tega boja za dobiček."

Kakšno pa je poleg pravnih, tehnoloških in uporabnikovih pogledov na problematiko mnenje, ki ga imajo o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu založniki, producenti in ustvarjalci. Gregor Štibernik, direktor Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije AIPA, pravi, da direktiva ni dobra, da bi lahko bila boljša, vendar po njegovem to ne pomeni, da je slaba, in še manj, da ni nujno potrebna. "Čakati, da bomo imeli najboljši filter, je argument velikih korporacij, ki želijo preprečiti sprejetje direktive. Vmes, ko bomo mi izumljali "najboljši možni filter", ki bo znal vse ločiti, se bo uveljavila čisto nova tehnologija, vmes bo šel pa vlak naprej. Opažam, da so nam pravniki ukradli oder, zatikamo se v detajle pravnih debat. Gre pa v bistvu za ekonomsko in ne za pravno vprašanje. Dejstvo je, da se obračajo milijoni in milijarde na področju izkoriščanja avtorskih del. Do imetnikov pravic pride ta denar v omejenem obsegu. Gre v prvi vrsti za ekonomsko vprašanje."

Urša Menart, predsednica Društva slovenskih režiserjev, pravi, da si slovenski filmarji želijo, da bi bila direktiva sprejeta. Po njihovem mnenju bo končno prisilila nekatere države članice k ureditvi tega področja. Slovenija ima na tem področju v Evropi najbolj neurejeno in najbolj zastarelo zakonodajo: "Avdiovizualnim avtorjem v teoriji nekatere pravice pripadajo, v praksi tako rekoč nobene ne moremo uveljavljati. Država sploh še ni začela razmišljati o vseh možnih novih uporabah, ki so se pojavile zadnjih deset let. Zelo nas veseli, da direktiva predvideva pravična in primerna nadomestila za uporabo na internetu, za uporabo avdiovizualnih del na novih platformah. Ta direktiva bo internetne gigante prisilila, naj ustvarjalcem vsaj dajo informacijo o tem, kako in koliko so njihova dela sploh uporabljena, in jih za njihovo uporabo tudi plača."

Ob tem poudarja, da avdiovizualna dela že zdaj niso zastonj, nekdo od tega zelo veliko služi, ustvarjalci pa od tega nimajo nič. Filmska industrija je z razširjenostjo interneta izgubila velik del prihodkov, saj internet, kot rečeno, omogoča neomejeno kopiranje in deljenje vsebin. To je omogočilo internetno piratstvo, problem, ki ga države rešujejo na različne načine. O internetnem piratstvu direktiva ne govori, saj, kot rečeno, je avtorska zakonodaja lokalna, ta direktiva pa bo določala pravila v vseh članicah Evropske unije. Urša Menart meni, da piratstvo z izboljšanjem in povečevanjem zakonite ponudbe izginja samo. Sicer pa tudi zaradi piratstva naročamo velike in drage internetne pakete prenosa podatkov: "Ti paketi so se v največji meri povečali prav zaradi priljubljenosti videa na internetu, ki je ena ogromna industrija, od katere imajo še najmanj avtorji. Mislim, da smo bili avtorji kar precej razočarani nad slabim odzivom nekaterih naših poslancev, nad neznanjem in nedejavnostjo v povezavi z direktivo. Sicer pa si nasploh želimo, da bi nam država prisluhnila in omogočila, da lahko od svojega ustvarjanja tudi živimo. To bi moral biti tudi cilj Evropske unije."

Evropske poslanke in poslanci bodo po napovedih še ta mesec odločali o direktivi o avtorskih pravicah na digitalnem notranjem trgu. Poslanca Igor Šoltes in Franc Bogovič sta za Radio Slovenija povedala, kako bosta glasovala: Igor Šoltes direktive ne bo podprl, ker po njegovem mnenju ne ureja dobro problematike avtorskih pravic. Čeprav je za to, da se to področje uredi in da bodo avtorji prišli do pravičnih nadomestil za predvajanje svojih del, to s tako direktivo ni izvedljivo, saj je preveč ohlapna in splošna. Z njo po njegovem mnenju velikih platform, kot sta Google in Facebook, ne omejujemo preveč, temveč vse ostale – velika podjetja imajo dovolj denarja, da bodo plačala določene zneske, drugi bodo imeli s tem večje težave. Franc Bogovič pa bo direktivo podprl in stopil na stran ustvarjalcev intelektualne lastnine. Velike platforme, pravi, ustvarjajo milijardne dobičke, zato je nastal problem poštene razdelitve tega prihodka na eni strani in grožnje padca kakovosti na drugi, saj se brez sredstev težko ustvarja. Najnovejša različica je dovolj ohlapna in vključuje izjeme, brez spornih 11. in 13. člena pa po njegovem ni te direktive.