Polovica podjetij je izginila z gospodarskega zemljevida, nekatera so se okrepila ali združila v večje sisteme, nastala so nova, predvsem mikropodjetja in mala podjetja. Gospodarstvo je osamosvojitev države uspešno prestalo, čeprav je izgubilo najpomembnejši jugoslovanski trg, kamor je prodalo večino izdelkov. Za Gorenje kot enega največjih gospodarskih sistemov z 12 tisoč zaposlenimi, ki je začel razpadati že v 80. letih prejšnjega stoletja, je bila osamosvojitev Slovenije še dodaten šok, se spominja nekdanji direktor Gorenja - Gospodinjski aparati Jože Stanič. Kot pravi, leta 1991 niso v nekdanji skupni državi skoraj nič več prodali, edina rešitev je bila preusmeritev na zahodne trge, kjer pa so bile cene njihovih izdelkov precej nižje kot na jugoslovanskem trgu. Gorenje si je po treh letih opomoglo in je še danes med največjimi slovenskimi izvozniki.

Stranpoti lastninskega preoblikovanja podjetij
Gospodarsko osamosvojitev je najbolj zaznamoval proces lastninskega preoblikovanja podjetij. Že v času t. i. divje privatizacije od leta 1990 do konca leta 1992, ko je bil sprejet zakon o lastninjenju podjetij, so se dogajale številne zlorabe, vrednost oškodovanja družbenega premoženja je ocenjena na milijardo 238 milijonov evrov. Kot kaže analiza ljubljanske ekonomske fakultete, se je z notranjim odkupom in interno razdelitvijo lastninsko preoblikovalo 1.380 podjetij, 140 so jih prenesli na Sklad za razvoj, do leta 2012 pa je preživela le polovica teh podjetij. Število zaposlenih v njih se je zmanjšalo z 240 tisoč na 100 tisoč. Lastninjenje je bilo najuspešnejše v malih in srednjih podjetjih, 60 odstotkov jih je prešlo v pretežno last zaposlenih. V velikih družbah z več deset tisoč delničarji pa so imeli glavno besedo državni skladi in prek njih politika in interesne skupine. Politično kadrovanje v nadzorne svete in uprave v imenu obrambe "nacionalnega interesa" je po besedah Polone Domadenik z ekonomske fakultete povzročilo za 1,2 milijarde evrov neposredne škode samo v obdobju med letoma 2000 in 2010, državna podjetja pa so imela tudi dvainpolkrat nižjo produktivnost kot primerljiva podjetja, ki niso imela politično nastavljenih kadrov.

Na vrhuncu gospodarske tranzicije so na dan privreli številni menedžerski prevzemi podjetij in tajkunske zgodbe - Pivovarna Laško, Istrabenz, Vegrad, SCT, SGP Primorje, Merkur -, ki so jih omogočile državne banke, sanirali pa davkoplačevalci. Kot pravi Domadenikova, imamo danes le še 13 milijard evrov državnega premoženja in le tri kokoši, ki nesejo zlata jajca - Telekom, Krko in Zavarovalnico Triglav. Alenka Žnidaršič Kranjc, predsednica uprave Prva Group, ugotavlja, da se v zadnji fazi privatizacije z načrtno slabitvijo dobrih podjetij spet ponavljajo stari vzorci plenjenja, krepijo se elite, ki so v 20 letih trikrat nagrabile premoženje, ga trikrat izgubile in zdaj že četrtič posegajo po državni srebrnini.

Kako nam gre po 25 letih?
Statistika pravi, da se je standard prebivalcev znatno popravil. Leta 1991 je bila povprečna neto plača 43 evrov, lani 1.035 evrov. Kot pravi direktorica SURS-a Genovefa Ružič, so se plače v četrt stoletja povečale za več kot 2.000 odstotkov, a ker je bila inflacija več kot 1.300-odstotna, so se plače realno v tem obdobju povečale le za 70 odstotkov. S povprečno plačo smo si leta 1991 lahko kupili 738 litrov mleka ali 409 kilogramov sladkorja, zdaj s povprečno plačo kupimo 1.151 litrov mleka ali 1.045 kilogramov sladkorja. Za nakup avta renault 4 je bilo treba ob povprečni plači pred 25 leti delati 463 dni, danes za nakup novega clia zadostuje že 242 dni dela. Nov televizor smo si s povprečno plačo nekoč lahko privoščili v 42 delovnih dneh, danes si ga lahko nabavimo že v 12 delovnih dneh. Kljub temu je več kot polovica ljudi prepričana, da danes živijo slabše kot pred četrt stoletja.

Več v oddaji Točka preloma na 3. Programu TVS ob 20:30 z voditeljico Janjo Koren in gostoma - ekonomistom Jožetom P. Damijanom in nekdanjo direktorico Fructala in Ljubljanskih mlekarn Cvetano Rijavec.

Andreja Lešnik in Janja Koren, Točka preloma