Ena takih je mlada Prekmurka, samostojna podjetnica, Barbara Muhič, ki je v lani odprla prvo in edinstveno igralnico v Murski Soboti. Zasnovala je številne nove igre in delavnice za kakovostno preživljanje prostega časa otrok s starši.

Biti mlad podjetnik prinaša številne izzive. Biti mlad podjetnik v času epidemije pa je že izziv sam po sebi.
Že od nekdaj poskušam iz vsakega položaja povleči največ. Tokrat ni bilo nič drugače. Res je, šok in malo hladne vode, ampak že sem razmišljala, kako naprej. Igralnica je zaprla svoja vrata, obenem pa so otroci pridobili veliko več prostega časa. Zato je bila skupina na FB "Ustvarjalnica" ustvarjena takoj, ko so se te vesele razmere začele. Stiki z otroki so bili čez noč prekinjeni, zato sem ustvarjalne in igrive urice prenesla na splet. Vse storitve sem ponudila brezplačno, saj se mi zdi, da moramo biti v teh časih malo "praznično obarvani" do vseh. Naj ideje najdejo pot do vsakega doma, naj otroci ustvarjajo in se igrajo z Malim Čudom, vedno in povsod.

Letošnje leto je nedvomno eno tistih, ki je prelomno za marsikoga. Kljub temu ste obdržali odprto podjetje, čas pa kakovostno izkoristili za rast in novo znanje.
Mislim, da smo podjetniki navajeni na vse. To stanje je povzročilo, da smo vse tisto, s čimer smo odlašali, bili primorani narediti zdaj. Nekaj stvari sem imela planirane za naslednja tri leta – vse sem naredila v letu 2020. Znova sem se posvetila študiju pedagogike Montessori in sem tik pred zaključkom. Naučila sem se delati s kar nekaj programi, ki se jih prej nikoli nisem imela časa priučiti. Vedno se mi je nekam mudilo. Letos sem prejela ogromno znanja. Če bi se tako učila in raziskovala, kot sem se letos, si sploh ne predstavljam, kaj vse lahko dosežem.

Ustvarjati in izdelovati inovativne pristope za igro za najmlajše – kaj vam je pri tem predstavljajo največji izziv oziroma kje ste pri sebi videli prednost pri snovanju idej?
Zaupam otroku. Moj navdih je Maria Montessori, ki pravi: "Pomagaj mi, da naredim sam." Pogosto želimo otroku pomagati in naredimo nekaj namesto njega. Hitreje pospravimo, lepše namažemo lepilo, izrežemo bolj ravno črto, manj zapackamo mizo … Jaz mu pomagam tako, da mu pustim čas, tako da se sama primem za prste in mu ne pomagam. Pustim mu čas. Steče lepilo po mizi? Seveda, vendar lepilo se obriše. Lepilo se kupi. Lepilo je stvar. Nepomembna. Kaj pa otrokova izkušnja? Če izpulim lepilo, z jezo obrišem lepilo po mizi in naredim namesto otroka, pa naredim nepopravljivo škodo. Seveda, razložim, da sva uporabila preveč lepila. Vprašam, kaj pa zdaj? Obriševa lepilo. Poskusiva znova. Otrok tako počasi začne zaupati sebi in okolju. In lepilo je le kapljica v morju.

Zakaj je pomembno, da otroci svoj prosti čas preživijo kakovostno?
Ker je dolgčas koristna stvar. Šele, ko nimamo ničesar početi, se začne naše razmišljanje o tem, kaj in kako početi. Kreirajo se nove ideje, v možganih se tvorijo nove sinapse … In da otroci ne zaidejo pred televizijo, tablico, računalnik, mobilnik, se morajo včasih starši zelo močno potruditi, da pripravijo dejavnosti za preživljanje prostega časa. Sama vedno priporočam, da je ustvarjanje proces učenja in da naj otroci ustvarjajo sami (seveda, če potrebujejo pomoč odraslega, jo naj prejmejo). Drugi nasvet je, da izdelek ni okrasek, ki ga nato moramo dati na polico in se na njem nabira prah. Izdelek – rezultat ustvarjanja – je vedno namenjen nadaljnji igri. Če ustvarimo pajka, lahko ustvarimo še njegovega prijatelja (otrok tokrat že ve potek in bo ustvarjal veliko bolj samostojneje) in nato sledi igra. Pajki se lahko skrivajo, lahko plešejo in še toliko drugih stvari lahko počnejo. Zato staršem vedno znova priporočam, da ni treba ponuditi deset dejavnosti, le eno, in potem naj to ustvarjajo v več različicah in po ustvarjanju naj se osredotočijo na igro. Šele po igri si lahko pajek odpočije in mu najdemo mesto na polički. Verjetno le do naslednjega jutra. Kajti zdaj pajek ni le pajek ampak pajek, ki omogoča doživetje.

Kako lahko pri tem pomagajo preproste igrače in dejavnosti s starši?
Ni čez igrače, ki ni igrača. Je hkrati tako preprosta, da je sploh ne poimenujemo igrača. Preproste škatle, embalaža, nogavice, se lahko hitro spremenijo v dejavnosti, ki povzročajo sodelovanje, razvoj motorike, izboljšanje orientacije. Le odrasli si moramo vzeti čas, da se posvetimo dejavnostim.

Odpreti podjetje ni lahek zalogaj, še posebej za mlade. Ko ste pred leti odprli podjetje, ste vedeli točno, kaj vse se bo iz poslovne ideje razvilo?
Želela sem si delati z otroki. Najprej sem pomislila na ČUdovite DOgodke, ki bi jih organizirala za družine. Nato je prišla ideja o samostojnem prostoru, ki je poslovno idejo popeljal do tega, da je kar naenkrat postala igralnica. Vendar nisem točno vedela, še zdaj se mi vedno znova odpirajo nove poti in ne vem točno, kam me bo pot zanesla. Morda bo nastal vrtec. Kdo ve?
Prihajate iz prekmurske regije, ki se včasih zdi oddaljena in nedostopna do preostalega dela Slovenije – kako vi kot mlada podjetnica kljubujete tem izzivom premagovanja meja?
Včasih se mi res zdi oddaljena in nedostopna, vendar se na to več ne oziram. Organiziram veliko dejavnosti, s katerimi orjem ledino, in zdaj sem že imuna na odpor in nezaupanje. Če delaš dobro, kakovostno in s srcem, ti ljudje začnejo slediti. In, ko imaš občinstvo, je vsako potovanje zanimivejše, kajne?