Slovenska denarna osamosvojitev se je začela po tem, ko je v skladu z brionskim sporazumom pretekel trimesečni moratorij na uveljavljanje osamosvojitvenih sklepov in je tedanja skupščina RS sprejela zakon o denarni enoti RS, s katerim je uvedla lastno valuto, ter zakon o uporabi denarne enote RS, ki je določal, da je tolar edino zakonito plačilno sredstvo v slovenski državi.

"Slovenski tolar se je rodil v neugodnih okoliščinah"
Tolar, ki je med predlogi o imenu valute premagal klas, krono, karant, lipo in še nekatere druge, je tako luč sveta ugledal nekaj čez polnoč 8. oktobra 1991. Delil se je na sto stotinov.

Po besedah prvega in dolgoletnega guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja se je slovenski tolar rodil v zelo neugodnih okoliščinah. Poleg politične negotovosti je namreč v nekdanji skupni jugoslovanski državi vladala visoka inflacija, veliko je bilo tudi nezaupanje med prebivalstvom, saj je bila dejanski hranilec vrednosti tuja valuta - nemška marka.

Bivša skupna država je bila močno zadolžena, bančni sistem pa v nezavidljivem stanju - celoten obseg deviznih rezerv tedanjega slovenskega bančnega sistema je znašal 170 milijonov dolarjev, je za STA dejal Arhar. Med dejstvi, ki so oteževala slovensko denarno osamosvajanje, je bil po njegovih besedah tudi poskus tedanje Narodne banke Jugoslavije (NBJ) preprečiti poslovanje računov slovenskih bank v tujini.

V Sloveniji so se do izdaje tolarskih bankovcev in kovancev kot zakonito plačilno sredstvo uporabljali vrednostni boni, ki jih je izdala RS. S tem so želeli preprečiti morebiten vdor v slovenski monetarni sistem. Zamenjava jugoslovanskih dinarjev za bone se je v vseh finančnih ustanovah po državi začela 9. oktobra 1991 in je trajala tri dni, razmerje med dinarji in boni pa je bilo v tem obdobju 1:1.

Tečaj tolarja je bil v primerjavi z nemško marko v začetku določen pri 32 tolarjih za eno nemško marko. Večina tujih izvedencev se je zavzemala za fiksni tečaj, ki naj bi bil primernejši za države na prehodu.

Prvi bankovci v obtok 30. septembra 1992
Vzrok za končno odločitev za uravnavani drseči tečaj je predvsem pomanjkanje deviznih rezerv v slovenskem bančnem sistemu, možnosti zadolževanja na tujih finančnih trgih in širšega socialnega konsenza. Zadnje se je izkazalo za modro tudi ob izbruhu več finančnih kriz v 90. letih, ki so prizadele nekatere države na prehodu.

Banka Slovenije je prve tolarske bankovce - za 100, 500 in 1000 tolarjev - dala v obtok 30. septembra 1992. Oblikovni avtor slovenskega denarja je bil Miljenko Licul s sodelavci, tiskali pa so jih v britanski družbi Thomas de la Rue. Centralna banka je vrednostne bone po izdaji lastnega denarja postopno izločala iz gotovinskega obtoka.

Sledili so jim še bankovci za 10 (november 1992), 20 (december 1992), 200 (februar 1993), 50 (marec 1993), 5000 (december 1993) in 10.000 tolarjev (marec 1995); januarja 1993 so se bankovcem pridružili še kovanci za 1, 2, 5 tolarjev in 50 stotinov, medtem ko sta kovanca za 10 in 20 stotinov v obtok prišla aprila 1993, aprila 2000 pa še kovanec za 10 tolarjev.

Prva leta samostojnosti so bila za slovensko gospodarstvo in finančni sektor zelo zahtevna. Kot opozarja Arhar, so pozornost centralne banke ob majhnem, odprtem slovenskem gospodarstvu z visokim deležem izvoza zahtevali tudi lastninjenje, denacionalizacija in sanacija bančnega sektorja, ki je bila kot "alternativa prodaje tujcem" uspešno končana leta 1997.

1. januarja 2007 tolar postal preteklost
Pot denarne samostojnosti je zahtevala tudi ureditev dolžniških razmerij nekdanje skupne države s tujimi upniki. Slovenija je bila po Arharjevih besedah na začetku zaradi solidarnostne klavzule, ki jo je vseboval dogovor nekdanje skupne države z Londonskim klubom, odgovorna za celoten dolg v višini 4,5 milijarde dolarjev.

Po triletnih pogajanjih je bil leta 1995 dosežen dogovor, s čimer je Slovenija dobila možnost dostopa na tuje finančne trge, septembra 1995 pa je bila razglašena zunanja konvertibilnost tolarja. Prizadevanja pa so bila usmerjena v vključitev Slovenije v evropski monetarni sistem.

Načrt se je uspešno sklenil 1. januarja 2007, ko je slovenska nacionalna valuta postal evro. V obdobju bivanja v evropskem mehanizmu menjalnih tečajev (ERM II) je namreč Slovenija uspešno zadostila t. i. maastrichtskim merilom.

France Arhar: Tolar mi bo ostal v dobrem spominu kot uspešen projekt
Arhar je sicer v posebnem intervjuju za MMC dejal, da po tolarju nima nostalgije, "saj si človek želi stabilen denar". Kot je dejal, mu bo tolar ostal v dobrem spominu kot uspešen projekt, s katerim je Slovenija dosegla svoje cilje v prehodnem obdobju.

"Samoozdravitev je bila nujna, saj moraš sam premeriti, do kam sežeš. Prepričan sem, da so bili samoocena in vsi napori, ki so bili vanjo vloženi, poplačani s prehodom v evropski monetarni sistem, v članstvo danes najpomembnejših članic evropske monetarne unije, ne glede na težave, ki jih prinaša finančna kriza. Človek bi lahko konča s pregovorom: 'Skupaj so nas ujeli, skupaj bomo viseli.' Želja je, da bi bil evro bil čim uspešnejši, saj sem prepričan, da Evropa ima gospodarstvo, vsebino, ki se lahko kosa z drugimi tekmeci na svetovnem trgu," je poudaril.