Dolgi delavniki so za delo v gostinstvu značilni. Foto: MMC RTV SLO

To je le nekaj značilnosti poklicev v turizmu in gostinstvu, ki jih vsako leto izpostavljajo v sindikatu. Da se stvari ne izboljšujejo in gredo samo na slabše, so potrdili različni ljudje iz te panoge – večina pod pogojem, da jim zagotovimo anonimnost.

Z inšpektorata za delo so nam odgovorili, da so letos do petka, 12. julija, opravili 775 nadzorov, izdali 560 ukrepov in ugotovili več kot 130 kršitev – od tega 350 kršitev glede plačila za delo, 190 pa izplačila regresa. Že v programskih umeritvah za leto 2019 so si na inšpektoratu zadali poostren nadzor v dejavnosti turizma in gostinstva, ki se bo izvajal v drugi polovici avgusta.

Skupne točke različnih poklicnih profilov – kuharja, sobarice, natakarja, receptorja – v turizmu so gotovo: fluktuacija ("Nekateri dajejo odpovedi, drugi grejo v stalež. Nekateri, ki so prišli, ko so videli, kakšni so pogoji, plača, so rekli: raje gremo nekam drugam delat ... To je moja 12. zaposlitev v 13 letih," pravi sogovornik.), dolgi delavniki ("Zdaj ko je povečano število gostov, se dela tudi 10 ur in več. Po 10 dni brez prostega dne. Sicer podpišemo 40 ur, oddelamo pa jih lahko tudi 60, 70, dejansko smo postali številke," pove zgodbo drugi sogovornik.), slaba plača: ("Ta bruto, za katerega natakarji zdaj delajo, mislim, da je 890. Glede na sam obseg dela je prenizka plača.") in večja obremenjenost ("Nadrejeni zahtevajo od nas vedno več, mi tega ne zmoremo, dobesedno izgorevamo. Prideš do določene točke, ko veš sam pri sebi, da ne moreš več tega delati.")

"Nekoč sem delal 49 dni zapored, nisem vedel ne, kdaj je noč, kdaj dan"

Z vse večjim obsegom dela se srečuje tudi naša sogovornica, ki dela kot hotelska sobarica:
"V samem hotelu niso samo sobe, ampak so tudi drugi prostori, ki jih je treba očistiti. V hotelu so restavracije, konferenčne dvorane, WC-ji, bazeni, savne, masažni saloni. Tako da sem sprva, ko pridem v službo, čistilka, ko se vse te stvari očistijo, nadaljujemo delo v sobah," pove svojo izkušnjo. Sob, ki jih je treba očistiti, je veliko, sobaric pa premalo, kar vpliva tudi na to, kdaj lahko končajo delo. "Prideš v službo in ti rečejo: toliko in toliko sob imaš za pospraviti, za počistiti. Dokler ne narediš, ne greš domov."

Nove ljudi, ki bi jim bili v pomoč pri razbremenitvi, dobivajo redno, a ti kmalu tudi odidejo, saj pravijo, da ne zmorejo tempa. "Že takoj, ko pridejo prvi dan, nam nadrejeni rečejo: poslušajte, ne jih strašiti, koliko sob imate, ne jim povedati tega in onega, da je tempo ... Čeprav ima ena sobarica na dan za očistiti 20–30 sob v osmih urah. Videti je tako: pride nov zaposleni in ti mu moraš neposredno v obraz lagati: glej, tu je odlično, moraš ga nasmejati, da ostane, da je tebi lažje," opiše začaran krog, ko dobijo novega zaposlenega. Nadrejeni jim naroči, da mora pospraviti toliko več sob, saj računa, da bosta skupaj delala dva človeka. "Se pravi: novi delavec je prišel in ti bo pomagal. Namesto 15 sob jih dobiš 30. Novi, ki pride, niti ne ve, kako je videti soba, pač prvič se sooča s tem, do njega moraš biti prijazen, moraš mu pokazati. Ta dan vložiš toliko truda, da mu vse pokažeš, vse mora biti popolno, naslednji dan pa te pomoči ni več, ker je pač obupal in reče: poslušaj, to je zame težko, tega ne bom delal. Iz dneva v dan je tako: na razporedu piše, da pride ta oseba, naslednji dan je ni, kar pomeni, da nanj ne računaš, a ker ga ni, je treba delo razdeliti na sobarice, ki ta dan delajo. To pomeni, da lahko dobiš 10 ali 15 dodatnih sob."

Meje med visoko in nizko sezono sploh ni, saj se vse leto vrstijo različni dogodki – banketi, seminarji, poroke. Kuhinja dela nenehno. Foto: freedigitalphotos.net

Ni časa niti za malico
Meje med visoko in nizko sezono sploh ni, saj se vse leto vrstijo različni dogodki – banketi, seminarji, poroke. Dela tako ne zmanjka, nam pove zaposleni v kuhinji. A zdaj delo treh kuharjev opravlja le eden. "Včasih, kar se sliši smešno, grem tudi lačen domov, ker raje vidim, da grem domov, kot da še pol ure ostanem tam. Vsako leto je slabše."

Če si utrujen, je logično, da to vpliva na kakovost, o dolgih urah razlaga še drugi kuhar:
"Ne vem, zakaj imamo osemurni delavnik, če moramo včasih delati po 12, 15 ur, 20 ur. Delavnik je nestabilen. Kadar ni dela, te vsakdo domov pošlje, kadar pa je delo, pa hoče, da delam 20 ur."

Podobno kot v primeru sobarice tudi tu eden izmed kuharjev poudarja fluktuacijo kadra in pomanjkljivosti, ki spadajo zraven. "Težava je to, ker nekatere naučiš, zna delati, potem pa pravi 'ne bom več' in gre. In pride nekdo nov in ga moraš na novo učiti. Imamo (op.) ljudi iz Srbije, so večinoma študenti brez delovne dobe in jih moramo učiti. Nadrejeni nas enačijo z njimi glede plačila, glede vsega. Zanje smo samo številke. Potem rečejo, saj imate pet kuharjev. Že, a od tega eden zna, druge moraš učiti, nadzorovati."

Gospa, ki dela kot sobarica, pove, da se uvajanje novega kadra, tudi tujega, preloži nanje:
"Nam to veliko časa vzame, razumem, da človek želi delati, a meni je to bolj v breme kot v pomoč, pa nimam nič proti nikomur. Pa res ne znam jezika, trudiš se nekako sporazumevati, a žal ... dobesedno ga moraš prijeti za roko, pa rečeš: poslušaj, pojdi z mano, da ti pokažem. Nadrejeni zahtevajo od nas vedno več, mi tega ne zmoremo. Veliko nas je takih, ki smo še precej zboleli, a se ne damo. Še se trudimo, borimo, a je iz dneva v dan težje. Po pravici povedano, na bolniški dopust sem šla, ker imam velike težave z zdravjem, ampak glede na to, da imam majhne otroke in želim iti na dopust, na tisti dopust, ki ga tako težko čakam, sem morala prekiniti bolniški dopust."

Da bo Slovenija ponujala dobre delovne razmere in plače, je bil prepričan tudi sogovornik iz Bosne, ki je v našo državo prišel v iskanju novih priložnosti. Strinja se, da je v Sloveniji boljše življenje, boljša je varnost.

Žal prevečkrat slišimo zgodbe o izkoriščanju tuje delovne sile, tudi naš sogovornik je postal del te statistike. Zdaj ima sicer boljšo službo, prejšnje – v gostinstvu v hotelu – se nerad spominja: delali so po 300, kdaj celo 440 ur na mesec, minimalno plačo so dobili izplačano, preostali del pa na roke. Ko je sogovornik prišel delat v hotel v Slovenijo, se je vprašal: ali je to sploh Evropska unija? Nenehno je delal, razlaga. Enkrat celo 49 dni zapored ni imel prosto, ni niti vedel, kdaj je noč, kdaj dan.

Naš poklic je razvrednoten, pove sogovornik, ki kot natakar dela že štiri desetletja. "Prav tu je srž problema. Bom karikiral: včasih so rekli: če se ne boš učil, boš šel za cestarja, danes pa rečejo: če ne boš priden in se ne boš učil, boš pa natakar." Navede primer, kako je delo razdeljeno čez dan. "Natakar v restavraciji, kjer je restavracijski način dela, dela deljeno. To je nekako samoumevno, da pride ob 7.00, dela do 11.00, če je morebiti kakšno kosilo, moraš potegniti do 14.00, zvečer prideš nazaj. Ko prideš ob 18.30, delaš do 22.00, ko so pa seminarji, poroke, banketi, se pa to lahko podaljša do 1.00, 2.00 zjutraj. In prav tako moraš priti zjutraj na zajtrk."

Urniki oziroma razpored dela se pogosto načrtujejo samo za teden vnaprej, povesta nekdanja receptorka v hotelu in sobarica: "Včasih si vedel za en teden naprej, včasih pa niti za naslednji dan nisi vedel, kako delaš," pove zgodbo prva. "Delavnik imamo sicer obešen v pisarni. Delalo naj bi se recimo od 6. do 14. ure, vendar nikoli ne vemo, kdaj bomo šli domov. Začnemo ob 6. uri, delamo pa do 14., 15., 15.30, 16. ure. Doma imamo družine. Ko je šola, moramo do določene ure prevzeti otroke, ker so tako majhni. In nikoli ne morem vedeti, ne jaz ne moje sodelavke, kdaj bomo šle domov," deli zgodbo druga.

Moški prej do pogodb za nedoločen čas
Obe sta prav tako na svoji koži izkusili, da imata kot ženski drugačen status v primerjavi s sodelavci. Tista, ki je delala kot receptorka, je opazila, da moški prej dobijo pogodbo za nedoločen čas: "Da, zaradi družine. Ker pač žensk v obdobju oz. v letih, ko si ustvarjajo družino, ne želijo več. Na recepciji, konkretno, ne dela niti ena ženska, ki bi imela otroka. Ko sem bila jaz tam v razponu štirih let, je samo ena imela otroka. Pred mano so bile noseče, ampak so imele pogodbo za določen čas, in ko se jim je iztekla med nosečnostjo: hvala in adijo. Tudi meni se je to zgodilo. Ko je meni prenehala pogodba, sem bila štiri mesece noseča, je pa res, da delodajalca nisem hotela uradno obvestiti o tem, ker sem se bala, da mi pogodbe ne bodo podaljšali, se je pa kmalu opazilo, tudi skozi slabosti." Na vprašanje, kaj so navedli kot razlog, odgovarja: "Ne potrebujemo vas več. Ampak potem so novo vzeli. Na podlagi tega sem jih tožila. To je protizakonito, če nekomu, ki ima pogodbo za določen čas, to prekinejo in potem vzamejo nekoga novega na to delovno mesto." "Glede na to, da smo dobili nekaj fantov, so razlike. Veliko več se zahteva od ženske, češ saj fant pa zagotovo ne bo znal postelje obleči. Mislim, da se tu dela velika razlika," je povedala.

Sogovornici – prva dela kot sobarica, druga opravlja pomožna dela v hotelu – z žalostjo sporočata, da nihče ne sliši njihovih klicev na pomoč. "Mi sicer kličemo po pomoči, poslušajo nas, obljubljajo nadrejeni, a naredijo pa čisto nič," pove prva. "Nismo rekli, da nočemo delati, hočemo, ker nam je to delo všeč, samo prehudo je. Mi bi samo radi zaslužili svoj kruh in bili pošteno plačani, da lahko iz meseca v mesec preživiš. Da imaš lahko kaj od tega, da lahko svojega otroka pelješ na sladoled, na počitnice … ali pa vsaj en dan na bazen. Ne moremo. Preprosto ne moremo. Domov pridemo izčrpane. Nato ti otrok reče: mami, a greva na bazen. Kaj naj rečem, glej, ne morem, utrujena sem ..."

Tako kot omenjena sogovornica si tudi drugi želijo predvsem tega, da jih ne bi videli kot številke in strošek, pri katerih se lahko varčuje. Poleg urejenih razmer in pogojev si seveda želijo predvsem dostojanstva in spoštovanja. Je to preveč, se sprašujejo.