Podjetja iz kriz vlečejo sodelavke in sodelavci, poudarja Marko Lotrič. Vrednote v podjetju so na koncu tisto, kar vleče naprej, tudi ko se zaprejo meje in je treba delati na daljavo.  Foto: Shutterstock
Podjetja iz kriz vlečejo sodelavke in sodelavci, poudarja Marko Lotrič. Vrednote v podjetju so na koncu tisto, kar vleče naprej, tudi ko se zaprejo meje in je treba delati na daljavo. Foto: Shutterstock

V tujini je namreč helikopterskega denarja toliko, da se tuja podjetja že nekaj časa intenzivno ozirajo za prevzemnimi tarčami v Sloveniji.

Uspešni podjetniki, gostje v Studiu ob 17h na Prvem programu Radia Slovenija, so komentirali trenutne poslovne razmere, lekcije iz epidemije in vladne ukrepe.

Marko Lotrič, ustanovitelj in generalni direktor skupine Lotrič Metrology (Lotrič Meroslovje), na vprašanje, ali se mu zdi 1,1 milijarde evrov davkoplačevalskega denarja za ukrepe iz pretežno prvega protikoronskega svežnja veliko, odgovarja: "Ne. 1,1 milijarde evrov pomoči vsem subjektom je zagotovo zelo znosna številka, ki ne bo 'zadolžila' Slovenije. Tukaj se žlahtnost podjetništva kaže tudi v tem, da ne koristimo pomoči, če ni neposredne potrebe znotraj podjetij. Ker ne vemo, ali bo treba takoj vračati. Preprosto nismo vsi v takšnih podjetjih, ki bi vzela denar, ne da bi se zavedala nekih posledic. Drugo, kar me bolj skrbi, pa je, da so se slovenska podjetja zato izčrpala. Namreč, podjetja v sosednjih državah so tega helikopterskega denarja dobila kar precej; ali zdaj to pomeni, da so drugje v boljšem položaju? Poslujemo namreč na istem trgu. To pomeni, da so slovenska podjetja potem izpostavljena prevzemom? Kaj če smo vendarle naredili napako? Saj se da še popraviti, še vedno smo znotraj nekega procesa. Ampak se bojim, da bi se lahko slovenska podjetja upehala, ker ni bilo dovolj tega helikopterskega denarja, ki je na voljo v drugih državah. Javno ne bo nihče rekel, da je denar v tujini na voljo za prevzeme. Jaz sem ponudbo, da bi me prevzeli, že dobil."

Marko Lotrič, Dušan Omerčević, Marko Lukić. Foto: Osebni arhiv
Marko Lotrič, Dušan Omerčević, Marko Lukić. Foto: Osebni arhiv

Dušan Omerčević, ustanovitelj in izvršni direktor zagonskega podjetja Cleanshelf, razlaga pomen zadostne kapitaliziranosti: "Mi smo ravno pred krizo dobili veliko investicijo (Dawn Capital). Zato lahko iz prve roke povem, kakšna prednost je, če imaš dovolj kapitala za rast. Tisto, kar vidim v Sloveniji, je, da smo zelo pridni in sposobni, ampak ne razumemo popolnoma pomena moči kapitala. Kot je dejal gospod Lotrič, v slabšem položaju bomo kot preostale države, če podjetja ne bodo imela dobre kapitalske osnove. Če je kapital razpršen, težko konkuriraš. Če se koncentrira v nekaj domačih subjektih, lahko slovenska podjetja prevzemajo v tujini in hitreje rastejo."

Marko Lotrič (čeprav v podjetju ukrepa niso uporabili) je kritičen do pogoja, pod katerim lahko čakanje na delo (to bo podaljšano vsaj do konca julija) za zaposlene uporabijo delodajalci, ki jim bodo po njihovi oceni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije upadli za več kot 10 odstotkov glede na leto 2019. "Ali ne bi bilo smiselno o tem znova razmisliti? Je ta pogoj 'minus deset' v redu ali nas sili k temu, da v podjetjih delamo manj ali pa nismo inovativni?"

O inovativnosti podjetij Lotrič, Domel in drugih priča razvoj prototipa medicinskega ventilatorja s tlačno turbino, ki so ga razvili v času največje negotovosti pod okriljem Tehnološkega parka Ljubljana. Inovacija je v procesu pridobivanja certifikata. Država bi ventilator lahko, če bi želela, odkupila po ceni, ki predstavlja strošek izdelave. Po Lotričevih besedah je bilo vanj vloženih 2100 ur dela, vgrajenega za 4930 evrov materiala, strošek certifikata pa bo okrog sto tisoč evrov. Takšen ventilator bi državo stal krepko manj od že dobavljenih.

Marko Lukić, direktor družbe Lumar IG, ki gradi nizkoenergijske in pasivne hiše, je imel v času epidemije težave, ker niso tekli roki postopkov za pridobivanje gradbenih dovoljenj. Po njegovih besedah so se postopki od sprejema gradbenega zakona leta 2018 že tako za dvakrat podaljšali. Ministrstvo za okolje in prostor se je med covidom na pritožbo Lumarja oziroma GZS-ja dobro odzvalo in odpravljalo težavo, ki sicer še ni izginila. Lukić ponazori s primerom, kako neka upravna enota zaradi postopka selitve v druge prostore ne more natisniti gradbenega dovoljenja, ker nima digitaliziranega arhiva in dokumentov. O svojem sodelovanju v strateškem svetu za debirokratizacijo (vladno posvetovalno telo, vodi ga nekdanji direktor DURS-a Ivan Simič), ki bo prve predloge posredoval že prihodnji teden, pa Lukić pove: "Vsi podjetniki imamo tu veliko optimizma in pričakovanj. Verjamem, da je gospod Simič pravi človek, ki bo te stvari potiskal naprej. Zadeve so jasne: kako vzpostaviti ustreznejši davčni sistem, kaj narediti na področju okolja, pridobivanja gradbenih dovoljenj, kako postopke poenostaviti. Za zgled sta nam lahko Nemčija in Avstrija, kjer ob podpisu pogodbe lahko skoraj na dan natančno povemo, kdaj bosta stranki začeli montažo hiše. V Sloveniji je to, če se malo pošalim, v božjih rokah; lahko traja 6, 12, 18 mesecev. Birokratski postopki dušijo gospodarstvo in pomenijo davčni izpad. To zavedanje le počasi prihaja. Problem birokratskih postopkov v Sloveniji je tudi pomanjkanje odgovora na vprašanje, kdo sprejema odgovornost. Včasih, ko sem plezal v Himalaji, je bilo tako, da si uvozil sode v Pakistan ali Indijo in je 14 različnih uradnikov pritisnilo žig za prevoz enega soda z rižem in opremo. V Sloveniji je enako. Nihče ne sprejema odgovornosti. Ta se prelaga in postopki čakajo. Pri gradbenih dovoljenjih, recimo, ni več molka organa, ki je pomenil: če soglasodajalec ne odgovori, to avtomatsko pomeni njegovo privoljenje. Danes tega ni. Če nekdo ne odgovori, enostavno čakamo. Če je nekdo z upravne enote na dopustu, nihče vloge ne vzame v roko… in postopki tečejo in tečejo. Včasih stranke potrebujejo eno leto za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo hiše, ki jo mi postavimo v 4 mesecih."

Zanimivo bo videti, ali bo svet za debirokratizacijo vladi predlagal tudi konkretne rešitve pri obdavčitvi dela in ali bo med predlogi odpravljena razlika med t. i. normiranci (pavšalisti) in drugimi redno zaposlenimi. S tem vprašanjem se med drugim srečuje zagonsko podjetje Cleanshelf, ki sicer deluje v San Franciscu v ZDA, kakšno leto pa je registrirana tudi slovenska podružnica. Cleanshelf razvija produkt za upravljanje naročnin na programsko opremo v oblaku. Med njegovimi kupci so Hilton, Google in Unilever. Direktor Dušan Omerčević (v preteklosti je vodil razvoj na Zemanti) sodelavce išče prav v Sloveniji: "To so odlični časi za iskanje novega talenta. Zelo sem vesel, da smo uspeli pritegniti vrhunskega vodjo razvoja, ki se nam je pridružil maja. Rezultati njegovega dela se že kažejo. Štiri inženirje smo zaposlili. Še šest jih nameravamo letos. Za prihodnje leto imamo še bolj ambiciozne načrte. Iščemo zelo različne profile, od juniorjev direktno s fakultete do seniorjev. V Sloveniji so vrhunski inženirji, pogosto si želijo velikih izzivov, to so tudi moje izkušnje z Zemante. Se pravi, če združiš slovensko znanje in sposobnost ameriških prodajalcev, dobiš zelo zmagovito kombinacijo."

Cleanshelf pri zaposlitvi domačih inženirjev tekmuje z londonskimi zagonskimi podjetji. Slovenci, ki imajo odprte normirane espeje in se zaposlijo prek londonske družbe, dobijo na mesec šest ali sedem tisočakov 'čistega denarja'. Cleanshelf mora za redno zaposlene plačati visoke zneske prispevkov, zato je izziv tekmovati za vrhunske inženirje in jih dobro plačati.
Sogovorniki pravijo, da v zadnjem času podjetniki med seboj delijo več informacij in se bodrijo. "Zaznavam odločenost in veliko optimizma," pravi Marko Lukić, "seveda imamo vsi težave, ampak ker jih imamo vsi, je to neko olajšanje… Skupaj smo na isti ladji. Pozitiven strah nas sili k razmislekom, kaj lahko naredimo bolje in kako se odzvati." Lukić je prepričan, da v ospredje prihaja pomen trajnih dobrin in zelena transformacija v smislu trajnostnega ravnanja z vsemi viri. Po njegovem mnenju je treba podvojeno vlagati v mlade, ki bodo jutri potrošniki z višjimi standardi in zavedanjem okolja, idej pa jim ne bo več mogoče zapakirati v dober marketing.
Dušan Omerčević pravi, da se je v digitalni ekonomiji v treh mesecih zgodilo toliko sprememb, kot bi se jih sicer v desetih letih. Branža je cvetoča in perspektivna. Skrbijo pa ga posledice socialne bombe denimo v južni Evropi, kjer slabo plačani živijo od turizma, tega pa letos skorajda ne bo.

Podjetja iz kriz vlečejo sodelavke in sodelavci, poudarja Marko Lotrič. Vrednote v podjetju so na koncu tisto, kar vleče naprej, tudi ko se zaprejo meje in je treba delati na daljavo.

Studio ob sedemnajstih: Podjetništvo, ki kljubuje korona krizi