Ste že slišali za podjetja Apertum, Pragma trade, Aba Plus, Forš …? Ne? Nič hudega, v javnosti se njihova imena nikoli niso kaj dosti pojavljala. Zakaj jih potem omenjamo, se najbrž sprašujete? Ker gre za podjetja, ki so od slovenskih bank dobivala na milijone evrov posojil, čeprav bi po njihovih bilancah težko rekli, da so imele banke podlago za odobravanje tako izdatnih posojil.

V javnosti so se namreč v povezavi z nepremišljeno posojilno dejavnostjo največkrat pojavljala le velika imena slovenskega gospodarstva: Merkur, Istrabenz, ACH, Sava, Cimos itd. Velikokrat pa so bile spregledane zgodbe slovenskega bančnega sistema, kjer se je na milijone evrov posojil vložilo v podjetja, ki so imela zelo slabo krvno sliko.
Pogled na seznam terjatev, prenesenih na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), tako razkriva del zgodbe, kako so banke v preteklosti podeljevale posojila. In zaradi česar smo zdaj padli na drugi skrajni del spektra, ko banke zaradi strahu, da bi se zgodba ponovila, le sedijo na denarju, rekoč, da ni dobrih projektov za financiranje.
In kdo vse je dobil denar bank takrat, ko je bilo življenje v Sloveniji podobno kakšnemu odlomku iz filma Wall Street?

S polja v energetiko
Začnimo pri Bioplinarni Gjerkeš v lasti nekdanjega kmetovalca, ki se je prelevil v samostojnega podjetnika, Branka Gjerkeša. Ta je za postavitev bioplinarne od NKBM-ja dobil 14,6 milijona evrov, zdaj pa to posojilo 40 odstotkov ceneje, se pravi za 8,7 milijona evrov, na DUTB-ju čaka na novega lastnika, je razkril novičarski portal Portal Plus. Gjerkeš je sicer ob najemu leta 2008 za posojilo zastavil precej stvari - menice, poroštva, kmetijska in stavbna zemljišča, hišo, mehanizacijo in svoje terjatve.
A TV Slovenija je januarja letos poročala, da Gjerkeša in nekatere druge lastnike bioplinarn preiskuje Nacionalni preiskovalni urad. Ovadbe je proti njim vložil kar DUTB, saj naj bi posojila dobili z zavajanjem bank.
Vrednost naložb in odobrenih posojil je bila namreč skoraj dvakrat večja od vrednosti primerljivih bioplinarn na trgu, saj naj bi vlagatelji prirejali račune. Prav tako naj bi naložbe pokrili zgolj z bančnim posojilom, ne pa tudi z lastnim denarjem. To pa naj bi bil tudi razlog, da nobena izmed preiskovanih bioplinarn ni nikoli polno delovala, niti nikoli redno vračala posojil.
In kaj kažejo javni podatki? Bioplinarna je leta 2010 ustvarila dobrega 1,5 milijona evrov prihodkov ter 31.000 evrov dobička. Čeprav je bil Gjerkeš takrat pri NKBM-ju že zadolžen za skoraj šest milijonov evrov - oz. štirikratnik vseh prihodkov -, si je leta 2010 izposodil še 3,7 milijona evrov.
Istega leta je Gjerkeš svoje podjetje vrednotil na 12 milijonov evrov, vsa ta vrednost pa je bila zaklenjena v fizični stavbi plinarne. Vrednost sredstev podjetja se je nato do leta 2013 povečala na 19,5 milijona evrov, prihodki podjetja pa so do leta 2012 zrasli za 500.000 evrov, na dobra dva milijona evrov.
Skupaj z njimi pa se je povečal tudi dolg, in sicer še za nekaj manj kot pet milijonov evrov, ki jih je podjetju ponovno dal NKBM. A poslovanje se je nato v 2013 precej poslabšalo in prihodki so zdrknili na 1,4 milijona evrov, bioplinarna pa je prvič po štirih letih padla v 144.000 evrov globoko izgubo.
Čeprav bilanca sicer res kaže, da vrednost sredstev presega vrednost posojila, pa sum, da je bila naložba dvakrat preplačana, to postavi v drugačno luč. V tem primeru bi prodaja bioplinarne, ki jo Gjerkeš vrednoti na 19 milijonov evrov, pokrila le 65 odstotkov danega posojila, za približno tolikšno vrednost pa je bilo posojilo zdaj tudi prodano DUTB-ju.

Stečaj le še vprašanje časa
Še eno izmed neznanih podjetij, ki je od NKBM-ja dobilo izdatno posojilo v znesku 12,5 milijona evrov, je gradbeno podjetje Apertum, ki ga je ustanovil Ivan Gajzer. To naj bi sicer bilo tudi del verige podjetij, ki so se ukvarjala s spornimi NKBM-jevimi nepremičninskimi posli na Hrvaškem. S spletne strani DUTB-ja je razvidno, da je podjetje konec julija leta 2009 od NKBM-ja prejelo 10,5-milijonsko posojilo.
Za zavarovanje so ob najemu posojila zastavili več nepremičnin, menice, lastniške deleže v podjetju ter lastne terjatve. A podjetju so se v 2009, se pravi, ko so dobili skoraj 11 milijonov evrov posojila, prihodki skrčili za skoraj dve tretjini in so nato do leta 2013 strmoglavili na vsega 1.400 evrov. Od 2011 je imelo podjetje tudi le še nekaj 100.000 evrov sredstev, leta 2013 pa še toliko ne več, čeprav uradno še posluje, je stečaj verjetno le še vprašanje časa. NKBM je na DUTB posojilo Apertumu prenesel s 77,7-odstotnim popustom.

Delniški nakupi so se končali v stečaju in z milijonskimi dolgovi
Še najbolj znano ime med neznanimi je Pom-Invest, saj je bilo podjetje del posla z delnicami Istrabenza, zaradi katerega bi moral zdaj nekdanji predsednik koprskega velikana Igor Bavčar že prestajati zaporno kazen na Dobu. Podjetje je nastalo leta 2001 z razdelitvijo Pomurske investicijske družbe. Leta 2007 so ga prek družbe Pomhold prevzeli Ivan Vizjak, Rafael Kos, Goran in Dejan Golubić, Borut Bratina, Tomaž Mravlje, Gregor Mlakar, družba Opus Invest (zdaj v stečaju) Matjaža Rutarja in Branka Šibakovskega ter takratni predsednik nadzornega sveta NKBM-ja Dušan Jovanovič. Ukvarjali so se predvsem s finančnimi naložbami oz. s preprodajo delnic podjetij v Sloveniji in na Balkanu.

Podatki kažejo, da je Pom-Invest prvo veliko posojilo od NKBM-ja za nakup delnic dobil junija leta 2009, se pravi že skoraj eno leto po sesutju svetovnih delniških trgov, ki so bili takrat na zgodovinsko nizkih ravneh, dodobra pa so bili že zdelani tudi tečaji na slovenski borzi.
A to mariborskih bankirjev vseeno ni ustavilo, da so podjetju odobrili 6,8 milijona evrov vredno posojilo, čeprav je v zavarovanje lahko ponudilo le vrednostne papirje, ki naj bi jih kot neustrezne ocenila tudi Banka Slovenije. Verjetno jim je pomagalo dejstvo, da je bil med lastniki tudi Jovanovič.

A darežljivost mariborske banke se pri tem ni ustavila. V maju leta 2010 so Pom-Investu odobrili še 1,9 milijona evrov posojila. In s čim je podjetje uspelo prepričati posojilni odbor? Ponovno z zastavljenimi vrednostnimi papirji in menicami.

Leto 2010 je Pom-Invest nato končal z nekaj več kot 20.000 evri prihodkov, 12,6 milijona evrov izgube ter 25,5 milijona evrov dolgov ter premoženjem, ki so ga še vedno vrednotili na 32,6 milijona evrov. Konec leta 2011 je bil za odtenek boljše, saj je izguba znašala "le" 6,7 milijona evrov, prihodki so se povečali na 157.000 evrov, dolgov pa je bilo še vedno 20,3 milijona evrov.
A vrednost premoženja se je v letu 2011 že skrčila pod 20 milijonov evrov in leta 2012 je Pom-Invest klavrno končal v stečaju. Takrat je direktor podjetja Vizjak za Dnevnik dejal: "Bolje bi bilo, če bi stečaj začeli pred dvema letoma, vendar smo upali, da se bodo razmere izboljšale." Podjetje je bilo torej po besedah njegovega direktorja ob prejemu 1,9-milijonskega posojila že godno za stečaj. V NKBM-ju so sicer za seboj pustili skoraj 9,9 milijona evrov veliko luknjo, terjatev pa je zastonj dobil DUTB.

Zlata leta, črni konci
Podjetje Aba Plus, ki je v NLB navrtalo skoraj 15 milijonov evrov veliko luknjo, je verjetno najbolj klasična slovenska podjetniška zgodba pretiranega zadolževanja v dobrih letih. Podjetje za gradbeni inženiring je v zlatih letih slovenskega gradbeništva, leta 2005, ustanovil Gorazd Battestin in je za obratni kapital še isto leto potreboval 460.000 evrov posojila. NLB mu ga je odobril, saj je zastavil svojo pisarno, garažo in stanovanje, cene nepremičnin pa so takrat le še rasle. Tudi pozneje mu je šlo dobro, saj so mu prihodki v zgolj dveh letih z 38.000 v 2005 poskočili na skoraj štiri milijone evrov v letu 2007.
Na stopalko za plin zadolževanja je hkrati močno pritisnil prav v obdobju med 2006 in 2008, ko je Battestin pri NLB-ju za obratni kapital najel dobrih 12 milijonov evrov, za zavarovanje posojil pa je ponudil stavbna zemljišča in poslovne nepremičnine. V tistih letih verjetno nihče ni pomislil, da bi se nepremičninski trg in borza lahko zlomila, z njima pa tudi posel. A je streznitev prišla zelo hitro.

Že v letu 2009, ko je slovenski gradbeni sektor z vso močjo udarila kriza, so podjetju Aba Plus prihodki padli z 2,8 milijona evrov, kolikor so zaslužili leto poprej, na vsega skupaj 166.000 evrov, od tam naprej pa jih je bilo vsako leto manj, dolgov pa vse več.
V letu 2010, ko je podjetje pri NLB-ju najelo še zadnje, 250.000-evrsko posojilo, je imelo že skoraj 15 milijonov evrov dolgov, ocenjeno premoženje podjetja je znašalo 16,2 milijona evrov, kar pa je bila predvsem posledica zadolževanja. Prihodki so se ustavili pri vsega 116.000 evrih, dobička pa je bilo le še za nekaj tisočakov. Že naslednje leto je podjetje padlo v 222.000 evrov globoko izgubo in do leta 2013 so dolgovi in izguba podjetja že presegli njegovo premoženje. 20. decembra 2013 je nato terjatev NLB-ja v svežnju z drugimi romala na DUTB.

S kolikšnim diskontom, ni znano, saj na slabi banki teh podatkov ne želijo razkriti, rekoč, da "bi s tem ustvarjali pričakovanja potencialnih kupcev in ogrozili optimizacijo prodajnih cen". Da bi "z razkritjem prenosnih cen za posamezno terjatev neplačnikom in organu očitno nastala občutna škoda na trgu", se strinjajo tudi na uradu informacijskega pooblaščenca. Aba Plus formalno sicer še vedno obstaja, a ima zaprte vse poslovne račune.

Podjetje, posojilo, konec
Zanimivejši in jedrnati pa sta zgodbi podjetij Pragma Trade in Forš, ki sta NLB-ju pustili 10,3 oz. 9,3 milijona evrov neplačanih posojil. Zakaj zanimivi? Podatki kažejo, da je bilo podjetje Pragma Trade ustanovljeno že leta 1991 in ga je Jasna Kovačič kot edina lastnica leta 2007 preoblikovala v d. o. o. Sodeč po podatkih v letih 2004 in 2005, podjetje ni imelo ne sredstev ne kapitala, do leta 2008 pa niti evra prihodkov. No, imelo je osem evrov kapitala.

V 2006 se je podjetje najprej zadolžilo za 120.000 evrov, nato pa je leta 2007 pri NLB-ju najelo že 7,2 milijona evrov. Za posojilo je Kovačičeva zastavila hišo, stavbno zemljišče in pisarno. Leto 2008 je bilo zanjo uspešno, saj je Pragma Trade uspela ustvariti 5,2 milijona evrov prihodkov.

Nato pa se je poslovanje naenkrat ustavilo, prihodki so bili od leta 2009 naprej enaki nič in podjetje je šlo na koncu v stečaj. Račun za to posojilo pa je bilo z dokapitalizacijo NLB-ja na koncu izstavljeno davkoplačevalcem.

In čisto za konec še zgodba o podjetju Forš. Dokumenti, ki jih je leta 2011 objavil POP TV, so razkrili, da je uslužbenec mariborske nadškofije Andrej Mesarec od Krekove družbe leta 2003 za okoli 300.000 evrov prevzel podjetje Forš in skupaj z njim nekaj milijonov dolgov ter naložbe po vsem svetu. Podjetje je registriral kar v nadškofijskem dvorcu Betnava, v lasti pa je imelo delež vinske kleti Bistrica, dve podjetji v Argentini in četrtino fonda Duf Šib Ar Invest v Sarajevu, ki je bil v času nakupa vrednoten na okoli 10 milijonov evrov.
POP TV je prav tako aprila 2013 poročal, da je NLB prek slamnatih podjetij mariborske nadškofije izgubil sedem milijonov evrov v BiH-u. Te je leta 2007 Forštu posodil NLB. Takrat je Mesarec po poročanju televizije tudi uradno potrdil, da je svoje ime zgolj posodil za mahinacije po vsem svetu. Neuradno se je takrat tudi omenjalo, da so v nadškofiji zaposlene praktično prisilili, da so prevzemali podjetja.
Podjetje Forš je sicer imelo vsako leto med 2008 in 2012 le od dobrih 100.000 do 200.000 evrov finančnih prihodkov in je vsako leto tonilo v čedalje globljo izgubo, ki je od leta 2010 do leta 2012 narasla z 2,7 na 4,8 milijona evrov. Končalo se je s stečajem, policijsko preiskavo, zapitek v znesku skoraj 9,3 milijona evrov pa smo, uganili ste, plačali davkoplačevalci s še eno dokapitalizacijo bank. Upajmo, da zadnjo.