Marko Jaklič z Ekonomske fakultete v Ljubljani meni, da bi znanost lahko za takšne primere, kot je epidemija novega koronavirusa, pripravila določene vnaprejšnje rešitve, če denarno ne bi bila tako podhranjena. Foto: BoBo
Marko Jaklič z Ekonomske fakultete v Ljubljani meni, da bi znanost lahko za takšne primere, kot je epidemija novega koronavirusa, pripravila določene vnaprejšnje rešitve, če denarno ne bi bila tako podhranjena. Foto: BoBo

Novi koronavirus je ustavil gospodarsko dejavnost, svetovna recesija je skoraj neizogibna, centralna banke in vlade pa so se že odzvale z obsežnimi spodbujevalnimi ukrepi. Toda potencial monetarne politike je v veliki meri izčrpan, saj so bile obresti že prej večinoma ničelne. "Samo znižati obrestne mere in začasno ukiniti fiskalno pravilo, je sicer v redu, vendar absolutno premalo," nam je v intervjuju povedal Marko Jaklič z Ekonomske fakultete v Ljubljani. Kako gleda na šok, v katerem se je nenadoma znašel ves svet, kako komentira napovedane ukrepe, zakaj podpira idejo helikopterskega denarja in ali se bomo tokrat v krizi vendarle kaj naučili?

Podjetja v bazično znanost vlagajo vse manj, podobno tudi države, soočene s proračunskimi primanjkljaji. Zanimivo, da takšne epidemije najpogosteje izvirajo iz Kitajske, tudi kugo so v 14. stoletju trgovci zanesli od tam in je pobila tretjino Evropejcev. Že takrat je bil glavni odgovor: izolacija ljudi. Če smo malo cinični, lahko ugotovimo, da od takrat nismo kaj dosti napredovali.

Marko Jaklič

Ste si kot ekonomist mislili, da boste kdaj doživeli to, kar se zdaj dogaja: nenaden šok, ki je popolnoma ustavil mednarodne gospodarske tokove, posel, tovarne ...
Mislim, da je večina ljudi vedela, da se to lahko zgodi. Imeli smo že nekaj podobnih, sicer bolj blagih primerov ‒ SARS, ptičjo gripo, MERS ... Že dalj časa se veliko govori o tem, kako nas lahko v prihodnosti bolj kot druge bolezni ubijajo virusi, bakterije … Na to temo je bilo napisanih mnogo knjig in posnetih kar nekaj znanstvenofantastičnih filmov. Po posameznih državah je bilo ustanovljeno kar nekaj agencij za ukvarjanje s takšnimi nevarnostmi. Zdaj slišimo, da je Trump v zadnjih letih zelo zmanjšal financiranje takšnih agencij. Očitno tem grožnjam nismo namenili dovolj konkretne pozornosti. Toda uresničil se je scenarij črnega laboda, ko se neki dogodek zgodi redko, ko pa se, so lahko posledice neslutene. Že v srednjem veku je bila črna smrt, torej kuga, pa potem španska gripa, ki je pomagala končati prvo svetovno vojno in pobila več ljudi v pol leta kot vsa krvava norija prve svetovne vojne.

Misliti, da to ni več mogoče, bi bilo zelo narobe. Tudi znanstvene razprave so govorile o tem, da bomo genetiko čedalje bolje obvladovali, manj pa viruse in bakterije. Mislim, da bi znanost lahko za takšne primere pripravila določene vnaprejšnje rešitve, če denarno ne bi bila tako podhranjena. Mogoče se bo ob splošnem občutku hitrega tehnološkega napredka slišalo čudno, vendar je financiranje znanosti prešibko. Še posebej to velja za naravoslovje. Vlaganje vanjo pač ne prinaša hitrih zaslužkov. Podjetja v bazično znanost vlagajo vse manj, podobno tudi države, soočene s proračunskimi primanjkljaji. Zanimivo, da takšne epidemije najpogosteje izvirajo iz Kitajske, tudi kugo so v 14. stoletju trgovci zanesli od tam in je pobila tretjino Evropejcev. Že takrat je bil glavni odgovor: izolacija ljudi. Če smo malo cinični, lahko ugotovimo, da od takrat nismo kaj dosti napredovali.

Delniški trgi padajo, kot niso niti po zlomu banke Lehman Brothers. Newyorški Dow Jones je včeraj strmoglavil za 12,9 odstotka, kar je največji polom po črnem ponedeljku 1987 in tretji najhujši padec v zgodovini. Tehnološki indeks Nasdaq je z 12,3-odstotno izgubo utrpel najhujši udarec v zgodovini. Foto: Reuters
Delniški trgi padajo, kot niso niti po zlomu banke Lehman Brothers. Newyorški Dow Jones je včeraj strmoglavil za 12,9 odstotka, kar je največji polom po črnem ponedeljku 1987 in tretji najhujši padec v zgodovini. Tehnološki indeks Nasdaq je z 12,3-odstotno izgubo utrpel najhujši udarec v zgodovini. Foto: Reuters

Kakšen se vam zdi zdajšnji odgovor finančnih institucij na krizo? Vse centralne banke so znižale obresti, tudi Fed na ničelno raven, napovedani so novi ukrepi za zagotavljanje likvidnosti. Bo to pomagalo?
Tradicionalni instrumenti monetarne in tudi fiskalne politike v takšnih okoliščinah slabo delujejo. Fed je znižal obresti na nič in doživel kontraučinek, borze so še bolj padle. Cenejši denar v takšnih razmerah ne vpliva na trošenje. Prav tako ne nižji davki. Sedanje obdobje gospodarske rasti, če gledamo ZDA, je bilo najdaljše v zgodovini, trajalo je od leta 2009. Vse od takrat smo bili priča relativno visoki rasti BDP-ja in še bolj finančnih trgov. Vemo, kje je osnovni razlog ciklov v sodobnem kapitalizmu, to je prezadolženost in s tem povezane panične reakcije oziroma pričakovanja o možnostih izgub premoženja. Danes je svet kot celota dvakrat bolj zadolžen, kot je bil pred krizo leta 2008. Ko smo nizko v teh ciklih, je zelo hudo.

Povodi so različni, leta 2008 je šlo denimo za finančne instrumente, vezane na drugorazredna hipotekarna posojila, in sledila je tipična gospodarska kriza, ki je bila posledica šoka na strani povpraševanja. Prekinili so se finančni tokovi in monetarna politika je zato lahko ponudila relativno ustrezen odgovor. Danes je drugače. Že pred učinkom koronavirusa se je napovedovala blaga recesija, v zadnjem tednu pa so se borzni indeksi sesuli in tisti, ki varčujejo v delnicah, obveznicah in drugih finančnih instrumentih, so zelo hitro izgubili okrog 30 odstotkov. Takšna izguba premoženja je zlasti za Američane, ki veliko varčujejo v pokojninskih skladih oziroma na borzah, boleča, saj so kar naenkrat dobili občutek, da nimajo denarja za starost. To je psihološko močan učinek, ki ima lahko tudi dolgoročno močne učinke na pripravljenost za trošenje. Panika na borzi, ki smo ji priča v zadnjih dneh, kaže, da so se na borzah oblikovala pričakovanja, ki napovedujejo ne le recesijo, ampak večjo depresijo s padcem BDP-ja za več kot 10 odstotkov v relativno kratkem času.

Tudi če se jutri čudežno zgodi kakšen optimističen scenarij in virus izgine, je zgodba že začela vplivati na obnašanje ljudi, tako kot se je nekoč v zavest usedla vojna ali kakšna druga pandemija.

Marko Jaklič

Pravite torej, da se kriza ni začela na strani povpraševanja, ampak na strani ponudbe ...
No, začelo se je na teh mokrih kitajskih tržnicah, kjer na relativno majhnem prostoru v živo skupaj pobijajo domače in divje živali. Na začetku se je pričakovalo, da bo epidemija ostala na Kitajskem in da bo imela vpliv na globalno gospodarstvo predvsem prek motenih dobavnih verig. Še pred dvema tednoma so mnogi govorili o možnosti inflacije kot posledice pomanjkanja nekaterih proizvodov. Toda hitrost in učinek širjenja virusa sta očitno presenetila. Večina držav uvaja prisilne karantene in s tem povezano zmanjšano potrošnjo. Mnogi se že bojijo, kaj bo z njihovim poslovanjem, kaj bo s službami. Psihoza strahu in negotovosti je vse bolj prisotna in ni vezana le na epidemijo. Ima lahko dolgoročnejše negativne učinke na osebno trošenje, kot tudi na investicije podjetij.

Zato zdaj nekateri že opozarjajo na možnost deflacije in njene negativne učinke. Hkrati poteka tudi cenovna vojna na naftnem trgu, kjer proizvajalci povečujejo proizvodnjo, povpraševanje pa je krepko usahnilo. Imamo pa veliko držav, predvsem arabskih, Rusijo, Nigerijo …, katerih državni proračuni so odvisni od naftnih prihodkov. Tudi za ZDA je pomembna primerna višina cene nafte, da je proizvodnja iz skrilavcev ekonomsko upravičena. Kar naenkrat so težave tako na ponudbeni strani kot na strani povpraševanja. Težave tako za podjetja, ki so soočena z motenimi dobavami in vse manjšim povpraševanjem, za podjetja, ki kar naenkrat ne smejo poslovati, pa seveda za države, ki so prezadolžene še iz prejšnje krize, ki jim bodo močno upadli prihodki ob hkratni potrebi po izjemno hitrem povečanju trošenja. Finančni trgi iz ene skrajnosti prehajajo v drugo, kjer se dvomi o plačilni sposobnosti držav in cena zadolževanja raste. Soočeni smo z zelo kompleksno situacijo, ki bo imela učinke še dolgo potem, ko bomo zajezili pandemijo koronavirusa.

Covid 19 je svet vrgel s tečajev. Trenutno so seveda napori usmerjeni predvsem k reševanju ljudi, a tudi gospodarstvo ne sme popolnoma zastati, sicer bo sledila huda depresija.
Covid 19 je svet vrgel s tečajev. Trenutno so seveda napori usmerjeni predvsem k reševanju ljudi, a tudi gospodarstvo ne sme popolnoma zastati, sicer bo sledila huda depresija. "Gospodarske posledice bodo vse hujše z vsakim dodatnim dnevom negotovosti in 'zamrznitve' življenja," pravi Marko Jaklič. Foto: BoBo

Razsežnosti novega koronavirusa so neslutene. Kako dolgo bo gospodarstvo mirovalo, ne ve nihče. Kako gledate na svet, ki se je snel s tečajev?
Nekateri pravijo, da bo treba biti doma dva tedna, drugi dva meseca, nekateri pa, da bosta potrebni celo dve leti za dokončno ustavitev okužbe. Tudi če se jutri čudežno zgodi kakšen optimističen scenarij in virus izgine, je zgodba že začela vplivati na vedenje ljudi, tako kot se je nekoč v zavest usedla vojna ali kakšna druga pandemija. Zaprle so se šole, mnogi so doma na prisilnem dopustu, družabno življenje je usahnilo. Gospodarskih izgub v turizmu, gostinstvu in osebnih storitvah, ki pomenijo vse večji delež BDP-ja in zaposlenih, se ne da nadomestiti. Govorimo o permanentnih izgubah. Proizvodnja lahko en mesec stoji, pa potem zamujeno nekako nadomestimo z dodatnimi izmenami in zaposlenimi. Če seveda obstaja povpraševanje po blagu in če niso motene dobave.

Spremenilo se bo obnašanje ljudi. Kar naenkrat vlada velika negotovost. Poglejte znanstvenike: enotni so le v tem, da se je treba ob takšni epidemiji izolirati. Napovedujejo različne scenarije. Nihče v resnici ne ve, kaj bo. Tudi leta 1918 se je virus kar naenkrat ustavil po šestih mesecih. Ali bo okuženih 60 odstotkov Nemcev v roku dveh let, kot sem bral v nekem članku, pa ali so Kitajci res ustavili epidemijo? 150 tisoč Kitajcev naj bi bilo okuženih. Najbrž gre za tiste, ki so jih testirali. Pa tudi če jih je krat deset, je to 1,5 milijona. To je še daleč od prekuženosti, da bi lahko rekli, da se bo virus ustavil. Pravijo, da je potrebnih 50 do 60 odstotkov prekužene populacije, da se virus ustavi. Upajmo na optimistični scenarij in na to, da se epidemija čim prej ustavi. Gospodarske posledice bodo vse hujše z vsakim dodatnim dnevom negotovosti in “zamrznitve” življenja.

Morda bomo resnično dojeli, kako pomembni so učinkoviti zdravstveni sistemi in kako podhranjeni so. Upam tudi, da bomo začeli drugače obravnavati naravo in seveda živali, prek katerih na človeka prehajajo najhujše okužbe. In krive seveda niso živali, ampak človek.

Marko Jaklič

Vzpostavljajo se nova pravila, življenje je te dni zelo drugačno, šole so zaprte, večina dela od doma. Kaj se bomo naučili v tej krizi?
Določene stvari bodo morda tudi pozitivne, če le ne bomo po stari navadi na vse skupaj prehitro pozabili. Upam, da se bo začelo več vlagati v bazično znanost, tudi v naravoslovje, da bomo lahko bolje pripravljeni na takšne epidemije. Morda bomo resnično dojeli, kako pomembni so učinkoviti zdravstveni sistemi in kako podhranjeni so. Upam tudi, da bomo začeli drugače obravnavati naravo in seveda živali, prek katerih na človeka prihajajo najhujše okužbe. In krive seveda niso živali, ampak človek. Če imate močen želodec in niste preveč čustveni, si na YouTubu oglejte kakšen film o kitajskih t. i. "wet markets". Poslušal sem strokovnjaka, ki je razlagal, koliko so za človeka nevarni okuženi jeleni v ZDA, Kanadi in na severu Evrope. Tudi to in še kaj skritega bi lahko preraslo v kakšno epidemijo. Vprašajmo se, kako ljudje ravnamo z živalmi in kaj jemo. Bomo kaj naredili na to temo? V preteklosti smo ob podobnih dogodkih zelo hitro pozabili na vzroke kriz. Bo tokrat drugače, kjer je oziroma bo kriza hujša? Drugi pozitiven vidik bo morda, da bomo morda začeli razmišljati, da preveč oziroma nepotrebno službeno in zasebno potujemo. Morda lahko več stvari naredimo od doma. Morda bomo v času, ko omrežja zaradi preobremenjenosti padajo, doumeli, da moramo več in hitreje investirati tudi v te tehnologije. Vsi ti razmisleki in učinki drugačnega obnašanja seveda niso črno-beli. Fizični stiki in potovanja imajo ob negativnih tudi pomembne pozitivne lastnosti. Prav tako nove tehnologije. Morda bo kakšen podjetnik in posameznik več dojel, da je dobra država del rešitve in ne problema. Morda bo torej imelo vse skupaj kakšen pozitiven in trajnosten učinek na razvoj družbnega sistema, v katerem živimo. Dvomim pa, da bo zaradi tega padel kapitalizem.

Če pogledamo kratkoročno oziroma kar hipno: upam, da bo to "wake-up call" za Evropo, čeprav sem glede na trenutne odzive politikov kar precej črnogled. Če se dotaknemo makroekonomske politike: samo znižati obrestne mere in začasno ukiniti fiskalno pravilo, je sicer v redu, vendar absolutno premalo. Kar potrebuje Evropa, je sinhroniziran skupen odziv. Tako kratkoročno, in tu mislim hipno, že včeraj je bilo prepozno, in tudi srednjeročno. Monetarna politika, banke in tudi država morajo predvsem takoj zagotoviti potrebno likvidnost. Še posebej v Sloveniji je to problem pri malih in srednjih podjetjih. Ministrstvo zdaj predlaga, da delavci, ki so na čakanju, dobijo 80 odstotkov plače, pri čemer 40 odstotkov pokrije država, preostalo pa podjetje. Toda to ni rešitev, če si lastnik malega ali srednjega podjetja in nimaš nikakršnih prihodkov. Odpuščanja se že dogajajo. Predvsem je na "tapeti" gostinstvo, turizem in osebne storitve. Če bo to stanje trajalo, bo takšnih podjetij in odpuščanj vse več. Da ne govorim o samozaposlenih. Kako bodo (pre)živeli v karanteni, saj že tako živijo z danes na jutri.

Gospodarstvo utegne doživeti tak šok, da bodo potrebni še nikoli videni ukrepi. Eden takšnih je helikopterski denar, ko vsak državljan dobi določeno vsoto denarja, ki jo mora nameniti takojšnji potrošnji. Foto: Reuters
Gospodarstvo utegne doživeti tak šok, da bodo potrebni še nikoli videni ukrepi. Eden takšnih je helikopterski denar, ko vsak državljan dobi določeno vsoto denarja, ki jo mora nameniti takojšnji potrošnji. Foto: Reuters

Vedno glasnejše so ideje o helikopterskem denarju, da bi torej vsak dobil neko vsoto denarja, denimo 1000 evrov, ki bi ga moral potrošiti. Podpirate to idejo?
Absolutno podpiram. Naj se čim prej zgodi, da vsi državljani evropske monetarne unije dobijo na račune denar. Saj ta denar ne bo povečal potrošnje na način, da bi zmanjšal krizo. Predvsem bo zmanjšal “preživetveni strah”. Da bo čim manj skrbi, ker konec koncev ‒ več kot je skrbi, manj smo odporni na virus. Zaradi tega bo tudi psihološko manjši negativen dolgoročni učinek. Hitro so potrebne primerne (vsaj enoletne) nove kreditne linije za mala in srednja podjetja. Upam, da na Fursu ne razmišljajo o kakšnih izvršbah in banke o kakšnih stečajih. Tudi država bo morala nekaj narediti pri odpisu obveznosti tistih, ki so najbolj prizadeti in za to niso nič krivi. Še posebej tu velja načelo: kdor hitro pomaga, dvakrat pomaga. Tudi na tem področju, ne samo pri zaustavljanju širjenja virusa, bi se veljalo zgledovati po Singapurju.

Zakaj helikopterskega denarja ni bilo že prej?
Ker temeljito spreminja obnašanje, motivacijo, pričakovanja. Nekdo bi lahko rekel, zakaj bi potem sploh delal, če je vse tako preprosto. Zaupanje, ki je nujno za delovanje gospodarstva in ne nazadnje družbe kot celote, bi bilo nevarno načeto. Toda zdaj imamo nenormalno stanje. Podjetja, ki bi običajno normalno delovala, se zapirajo, saj so zaposlenim ukazali, da morajo biti doma.

Samo znižati obrestne mere in začasno ukiniti fiskalno pravilo, je absolutno premalo. Kar potrebuje Evropa, je sinhroniziran skupen odziv. Tako kratkoročno kot srednjeročno. Monetarna politika, banke in tudi država morajo predvsem takoj zagotoviti potrebno likvidnost. Še posebej v Sloveniji je to problem pri malih in srednjih podjetjih. Ministrstvo zdaj predlaga, da delavci, ki so na čakanju, dobijo 80 odstotkov plače, pri čemer 40 odstotkov pokrije država in ostalo podjetje. Toda to ni rešitev, če si lastnik malega ali srednjega podjetja in nimaš nikakršnih prihodkov.

Marko Jaklič

Pojdiva nazaj k ukrepom za zajezitev krize. Kaj je treba še storiti za preživetje podjetij?
Takoj je treba poskrbeti za likvidnost. Evropska unija in Slovenija že zamujata. Kar je predlagal naš gospodarski minister, diši po ukrepih za preprečevanje negativnih učinkov krize iz leta 2008. Sedanja kriza je drugačna. Podjetja so v času prejšnje krize še funkcionirala, čeprav se jim je povpraševanje močno znižalo. Vse bolj bodo na udaru tudi večja podjetja. Naši pomembni partnerji v avtomobilski industriji (VW, Renault …) že zapirajo tovarne. Za zdaj zaradi motene dobave, in ni daleč čas, ko bodo to naredili zaradi pomanjkanja povpraševanja. Pri British Airways se v medijih že govori o možnem stečaju … Slabši in poznejši odziv držav bo zadeve naredil še slabše.

Treba je “streljati čim prej in z vsemi topovi”. Kot omenjeno so v velikih težavah samozaposleni v znanosti, kulturi, storitvah …, ki so bili že pred krizo najranljivejši člen na trgu dela, katerih delo ni bilo ustrezno regulirano. Potreben je sklad, ki bo ne samo kratkoročno, ampak tudi dolgoročno reševal njihov socialni status oziroma ga naredil enakopravnega v primerjavi z drugimi oblikami zaposlitve. Če bi tak sklad imeli, kot smo mnogi predlagali že pred leti, bi bilo zdaj za vse nas, ne le za njih, lažje in dolgoročnejši učinki krize manjši.

Če grem nazaj na makroekonomsko politiko, ki deluje na strani agregatnega povpraševanja. Monetarna politika mora poskrbeti za likvidnost, omogočiti, da podjetja začasno ne plačujejo davkov, omogočiti primerna posojila, ki ne bodo pretirano spodbujala moralnega hazarda oziroma podjetniške neaktivnosti. Na primer gostinec lahko v teh razmerah preprosto ukine poslovanje, lahko pa se prilagodi in gre "online" ter ponudi dostavo hrane na dom. Na prvem mestu je seveda zdravje ljudi, a zelo pomembno je, da ekonomija še vedno deluje in da se bo lahko po šestih mesecih počasi spet postavila na noge.

Intervencija v slogu Singapurja bi pomenila vsaj tri milijarde evrov pomoči

Kaj pa fiskalni ukrepi?
Jasno je, da ne sme več veljati fiskalno pravilo. Seveda je logično, da bo narasel dolg držav. Še posebej je na udaru Italija, ki jo je za zdaj najbolj prizadela ekonomija z vsemi negativnimi učinki. Italija je bila že prej velik gospodarski bolnik Evrope. Možnosti različnih političnih populizmov in ekstremizmov lahko ob nepravočasnem ravnanju oblasti zelo poraste. Financiranje proračunov bo treba izpeljati dolgoročneje, da ne bo šlo za kršenje pravil. To je zdaj edina rešitev. Pozitiven izziv za Evropo bi lahko bil, da dobi sinhronizirano fiskalno politiko. Da čim prej pristopimo k investicijam, ki bodo imele dolgoročen učinek. Drugače se bojim, da bomo padli v gospodarsko depresijo, saj bi lahko sledilo dolgoročnejše pomanjkanje agregatnega povpraševanja. Treba je zagnati ekonomijo na infrastrukturi, ki ima dolgoročni učinek, zahteva pa takojšnje financiranje. Na primer znanstvena in kulturna infrastruktura, v Sloveniji že dolgo gradimo NUK, SNG … Tu so energetske investicije, ki imajo najhitrejši učinek. Prometna infrstruktura, pametna mesta in podeželje … Da ne govorimo o zdravstvu. Nimamo primernih kapacitet, opreme. Primanjkuje tudi zdravnikov. Treba bo pripraviti nove sisteme financiranja, ki bodo manj “dolžniški” in bolj “kapitalski”. Dobri in strokovni predlogi za to že obstajajo. Potrebna bo politična odločitev na evropski ravni.

"Imeti moramo skupno monetarno in fiskalno politiko, da zaženemo dolgoročne projekte. Evropski 'Green New Deal' je treba zagnati čim prej." Foto: Osebni arhiv

Na preizkušnji je trdnost Evropske unije ...
Drži. Ali smo sposobni delati in živeti skupaj? Imeti moramo skupno monetarno in fiskalno politiko, da zaženemo dolgoročne projekte. Evropski 'Green New Deal' je treba zagnati čim prej. Moramo najti načine, da nam to uspe s koordinirano in transparentno politiko, ki bo povečevala zaupanje med ljudmi in ljudi do države. Evropa mora postati še bolj prepoznana kot celina, ki gradi humanejši družbeni sistem. Na tem načelu morajo temeljiti evropske vrednote, ki jih je treba varovati tudi za ceno zmanjšanega "liberalnega" globalizma. Upreti se moramo socialnemu in tudi naravnemu dampingu. Gledal sem dokumentarni film American factory, ki ga toplo priporočam bralcem. Kitajci izvajajo neverjeten socialni damping. Sem proti takšni globalizaciji, čeprav verjamem v mednarodno trgovanje, ki nas tudi po človeški plati zbližuje. Tudi slovenski infrastrukturni razpisi bi morali bolj upoštevati komponento socialnega dampinga. V Evropi smo ne glede na samokritičnost dosegli višje civilizacijske norme kot v ZDA ali na Kitajskem. Imamo višji socialni standard oziroma kakovost življenja. Bolje varujemo naravo. Ob tem pa se moramo zavedati, da so svetovne vojne vzniknile ravno na evropskih tleh.

Fed ni izgubljal časa in je obresti že spustil na ničelno raven

Res je, trenutno smo v nekakšnem “vojnem stanju”, ko se je naše običajno zasebno in profesionalno življenje v veliki meri zaustavilo. Sistem mora kljub vsemu funkcionirati, čeprav ne funkcionira po ustaljenih tirnicah. Čudno se sliši. V dveh tednih še ne bo rešitve, v roku dveh do šestih mesecev pa upam, da se bo vse približno postavilo nazaj. Lahko pa da bo ta “vojna” trajala še dlje in bo imela še hujše negativne učinke. Na preizkušnji niso samo zdravstveni sistemi, sistemi trga dela, solidarnosti, ampak kar obstoj Evropske unije. Izzivi so seveda globalni in žalostno je, da je svet na globalni ravni še manj voljan in sposoben skupnega in usklajenega delovanja kot pred 10 leti oziroma ob prejšnji krizi.