Več kot tretjino pšenice, ki jo porabimo v svetu, pridelata Rusija in Ukrajina, a izvoz iz obeh držav je trenutno zelo omejen. Medtem ko Rusija še naprej izvaža pšenico iz svojih črnomorskih pristanišč, čeprav v omejenem obsegu, pa je izvoz iz Ukrajine popolnoma ustavljen. To največ skrbi povzroča državam, ki so za oskrbo s pšenico odvisne od uvoza iz obeh držav. Najbolj so v težavah v Afriki in na Bližnjem vzhodu, kjer so že tako visoke cene zaradi motenj v dobavah med pandemijo covida-19 še poskočile zaradi vojne.

Če se je lani Ukrajina ponašala z rekordno letino pridelave žit, pa je letos pričakovati popolnoma drugačno zgodbo, saj se večina ukrajinske izvozi poleti in jeseni, tako da bo lahko vpliv vojne na pridelavo natančno oceniti šele čez nekaj mesecev.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je nekaj dni po začetku ruske vojaške agresije pozval kmete, naj opravijo setev pšenice, kjer je to mogoče, a številna polja in njive so se že spremenila v bojišča, številni kmetje pa so prijeli za puško in se pridružili obrambi pred ruskimi silami, zato je že zdaj jasno, da bo pridelava močno okrnjena.

K porastu cen žit poleg težav pri dobavah prispevajo tudi visoke cene energentov, zato je Mednarodni denarni sklad (IMF) ta teden že opozoril, da bi lahko vojna ogrozila prehransko varnost v svetu. IMF je še posebej opozoril na težave, ki jih lahko pričakujejo afriške in bližnjevzhodne države, kjer je ponekod že pred vojno vladala lakota.

Svetovna banka je v svojem zadnjem poročilu med najbolj ogroženimi državami izpostavila Gambijo, Libanon, Moldavijo, Džibuti, Libijo, Tunizijo in Pakistan, saj iz Ukrajine uvozijo 40 odstotkov pšenice. "Ti uvozniki bodo imeli težavo s hitrim prehodom na alternativne vire, kar bi kratkoročno pomenilo pomanjkanje dobav," ocenjuje poročilo.

Protesti zaradi višjih cen hrane

Ker gre kar 40 odstotkov ukrajinskega izvoza pšenice in koruze na Bližnji vzhod in Afriko, se številni bojijo, da bi lahko pomanjkanje hrane in višje cene sprožilo socialne nemire.

Ena od takih držav, kjer so naraščajoče cene hrane v preteklosti že privedle do protestov, kot med arabsko pomladjo, je Egipt, ki je največji svetovni uvoznik pšenice in jo uvozi kar 60 odstotkov, od tega 80 odstotkov iz Rusije in Ukrajine. Zaradi porasta cen pšenice na svetovnem trgu bi po ocenah Inštituta za raziskave prehranske politike egiptovska vlada prisiljena skoraj podvojiti znesek za uvoz z zdajšnjih tri milijarde dolarjev na 5,7 milijarde, kar bo pomenil pritisk na ceno subvencioniranega kruha, ki se ni spremenila že od 90. let prejšnjega stoletja, čeprav se je, kot navaja Reuters, v tem času zmanjšala velikost štruce kruha.

Poskus dviga cen za subvencioniran kruh je bil že sprožilec socialnih nemirov v Egiptu leta 1977 in pod nekdanjim predsednikom Hosnijem Mubarakom leta 2008. Tri leta pozneje se je zgodilo strmoglavljenje Mubaraka po množičnih protestih, ko je bil eden od sloganov "kruh, svoboda in socialna pravica".

Egiptovska vlada je v zadnjih tednih večkrat skušala pomiriti prebivalstvo z zagotovili, da bodo zaloge pšenice in domača proizvodnja zadovoljili potrebe po subvencioniranem kruhu za dve tretjini prebivalstva za najmanj osem mesecev. Oblasti so tudi obljubile, da bodo zvišale znesek, za katerega od domačih kmetov kupujejo pšenico.

Po drugi strani pšenica za nesubvencioniran kruh, katerega cena je po ruskem vdoru v Ukrajino poskočila že za četrtino, prihaja iz zasebnega sektorja, kjer opozarjajo, da so zaloge manjše kot v državnih skladiščih. Zaradi suma kopičenja zalog z namenom špekulacij je bilo opravljenih že nekaj aretacij, s čimer so oblasti poslale jasen signal, da ne bodo dovolile izkoriščanja krize za bogatenje posameznikov. Predsednik Abdel Fatah Al Sisi je tudi že izdal navodila vladi, da pripravi fiksne cene za nesubvencioniran kruh.

Ponekod so se protesti zaradi naraščajočih cen hrane že začeli. Kot poroča Deutsche Welle, se je prejšnji teden v Nasiriji na jugu Iraka zbralo več sto protestnikov, ki so izražali nasprotovanje porastu cen kruha in olja. V Iraku se je namreč cena iz Ukrajine uvoženega blaga zvišala za 50 odstotkov. Za polovico se je zvišala cena kruha tudi v Sudanu, zato protestniki v preteklih dneh niso protestirali samo proti vladajoči vojaški hunti, ampak tudi proti visokim cenam hrane.

Ferid Belhaj iz Svetovne banke opozarja, da so najbolj pereče razmere v Siriji, Libanonu in Jemnu, ki imajo šibke oblasti in še šibkejše gospodarstvo, poleg tega pa so močno odvisne od uvoza pšenice. V Libanonu je na primer največja težava skladiščenje pšenice, potem ko je silovita eksplozija v Bejrutu leta 2020 uničila glavno skladišče za pšenico. Tako lahko zdaj Libanon uskladišči le za mesec dni zalog pšenice, od katere je 60 odstotkov uvozi iz Ukrajine.

Kruh je osnova prehrane na Bližnjem vzhodu, zato vsak dvig cene močno vpliva na proračune večine družin. "V teh državah predstavlja dostopen kruh za delavske množice družbeno pogodbo," je za Deutsche Welle pojasnil Michael Tanchum iz Evropskega sveta za zunanjo politiko, zato je kruh v veliko državah tudi subvencioniran za tiste z nižjimi prihodki.

Vseeno poznavalci menijo, da naraščajoče cene hrane in posledični protesti na Bližnjem vzhodu ne bodo povzročili političnih sprememb, kot smo jim bili priča pred desetletjem. Kot je za Deutsche Welle ocenil John Raine iz Mednarodnega inštituta za strateške študije, so danes politične razmere v bližnjevzhodnih državah popolnoma drugačen. Ali imajo oblasti boljši nadzor nad dogajanjem v državi ali pa je politični sistem prožnejši zaradi vsega, kar se je zgodilo v preteklih desetih letih.