Član bolgarske koalicije Napad in poslanske skupine Identiteta, tradicija, suverenost, v kateri je še 19 drugih, je znan po svojem zaničevalnem tonu do Romov, Judov in še do koga. Zgolj 23-letni "poba" se sicer ne da prav hitro peljati na led, a se mu vidi, da mu manjka še kilometrine, saj na koncu ugotoviš, da si v odgovorih nasprotuje, tudi njegovo razumevanje demokracije bi potrebovalo še nekaj dodatnih učnih ur. Kakor koli, poslanec, ki po svojih besedah zasluži 600 evrov, nam je v prijazem tonu in v precej satirični angleščini s pristnim vzhodnoevropskim naglasom v slogu Borata Sagdiyeva razložil, kako si predstavlja Evropo in kaj je njegovo poslanstvo v tej edini demokratično izvoljeni instituciji EU-ja.

Pravzaprav sem precej presenečen, da vam je uspelo postati evropski poslanec pri 23 letih. Kakšen je recept za to?
Že kot mladinec sem se nenehno gibal v političnih krogih, saj so se s tem ukvarjali moji sorodniki po očetovi strani, medtem ko je bila moja mati priznana novinarka, ki je tudi imela veliko stika s politiko. Politika me je zanimala že od malih nog, poleg tega pa verjamem, da vsak človek drži usodo v svojih rokah in če imaš voljo, ti lahko uspe, da začneš krojiti stvari po svoji želji oziroma viziji. Moja politična pot se je sicer najprej začela v študentski politiki, nato sem jo nadaljeval na občinski ravni in zatem šel naprej vse do sem.

Kako se počutite v vlogi evropskega poslanca – ali menite, da predstavljate prebivalce Evrope ali zgolj Bolgare in njihove interese v Evropi?
Najprej predstavljam Bolgare in nato verjetno spet Bolgare, kot najstarejši evropski narod, saj smo država, ki je svoje prvotno ime ohranila več kot 15 stoletij. Kot evropski poslanec imam veliko dela, ki ga moram opraviti. Prejšnji dve bolgarski vladi in tudi zdajšnja so vedno govorile o evropski integraciji, o rajskih vrtovih Evropske unije, a nikoli niso navadnim ljudem povedale, za kaj pravzaprav gre, kako naj pridobijo evropska sredstva, kako ustanove delujejo itn. Govorile so le o svetli evropski prihodnosti. Moja naloga torej je, da Bolgare seznanim s tem, kako se naj borijo za svoje pravice v EU-ju.

Ali menite, da je EU grožnja bolgarskemu ljudstvu?Mislim, da gre za zgodbo, pri kateri je treba upoštevati obe plati medalje. Tako kot je vstop Bolgarije slab za EU, je EU slab za Bolgarijo. Minister za finance naše prejšnje vlade je pred vstopom obljubljal, da bo povprečna bolgarska plača ob vstopu v EU znašala 500 evrov, zdaj pa je ta le 200 evrov. Torej tudi ta minimalna obljuba, ki jo je mogoče izpolniti z zakonom, ko pač dvigneš minimalno plačo, ni bila izpolnjena. Bolgarija je tako ekonomsko zelo daleč od EU-ja. Pojavljajo se tudi skrbi pri prodaji nepremičnin. Neki Anglež, ki v enem mesecu zasluži toliko kot en Bolgar v dveh letih, lahko lažje kupi zemljo, saj so Bolgari prešibki, da bi bili lahko konkurenčni. Gre za utemeljeno grožnjo.

Zanimivo je dejstvo, da je prav vstop bolgarskih in romunskih poslancev omogočil, da ste skupaj z drugimi poslanci ustanovili skupino, ki se zavzema za ekstremistične pozicije, obenem pa so poslanci, s katerimi ste šli v to skupino, nasprotovali vstopu teh dveh držav v EU. Kako to komentirate?
Kljub temu, da se zdi, da smo se v tem primeru zavzemali za različne stvari, je šlo dejansko za isto stvar. Oboji smo bili proti vstopu v EU, le da iz dveh različnih pozicij. Jaz mislim, da bo vstop v EU škodil Bolgariji, oni pa, bo vstop Bolgarije in Romunije škodil njihovim državam. Podobno je pri selitvah. Denimo avstrijski in belgijski poslanci iz naše skupine so proti temu, da se v njihove države priseljujejo tujci, mi pa smo proti temu, da bi se iz naše države ljudje selili na Zahod. Naši interesi niso torej popolnoma enaki, so pa precej podobni in si niso diametralno nasprotni, čeprav je mogoče tako videti. Nočemo, da nas naše znanje zapušča, hočemo pa pritegniti novega.

Kje želite videti ta skupni evropski projekt čez 50 let?
Začel bom s šalo. Med drugo svetovno vojno je bila Bolgarija na strani sil osi, ki so na koncu razpadle. Med hladno vojno je bila Bolgarija na strani Sovjetske zveze, ki je tudi razpadla. Zdaj pa smo vstopili v EU, videti pa je, kot da smo za takšne politične zveze ali naveze kot urok ali prekletstvo. Sicer je nemogoče napovedati, kakšen bo EU ali Evropa čez 50 let. Vedno smo dejali, da bi morali ljudje v Evropi delovati skupaj, a vseeno ohranjati svojo samostojnost. V evropskem parlamentu je bila razprava o BiH-u in evropski parlament je parlamentu BiH-a priporočil, kako naj spremeni svojo ustavo. To je neverjetno, saj gre za neposredno vmešavanje v notranjo politiko te države. Evropska unija naj bo zveza svobodne trgovine, svobode gibanja, ne pa nekakšna centralizirana, federalna in birokratska država, kot je bil to SZ. Ne zdi se mi prav, da evropski parlament nenehno sprejema zakone, ki jih morajo nacionalni parlamenti potrjevati ali pa se spopasti s hudimi ukrepi. Unija zdaj zahteva prenos suverenih pravic države na stran Bruslja, kjer pa nato prevladajo velike države. Naj bosta gibanje in trgovina prosta, nikoli pa naj skupina držav ne diktira drugim državam, kaj storiti.

Vaša prepričanja o pravicah nekaterih družbenih skupin, sploh pa Romov, Judov in homoseksualcev, se drastično in po mnenju mnogih nedopustno razlikujejo od velike večine poslancev v EP-ju in ljudi sploh. Kaj hočete sploh dokazati s svojimi ekstremnimi pozicijami?
Ne bi jih ravno poimenoval ekstremne, saj pri zagovarjanju ne uporabljamo nasilja oziroma ne pozivamo k nasilju. Ekstremisti namreč po navadi uporabljajo nasilje, da dokažejo in potrdijo svoja videnja, temu pa mi ostro nasprotujemo. Vsa ta moja prepričanja, ki jih javnosti skušam predstaviti, so le govorjenje resnice. V Bolgariji romski starši svoje otroke prodajajo ali pa jih namerno poškodujejo, da nato prosijo na ulicah. Tega ne morem trpeti. Če s svojimi prepričanji užalim posameznika, se mu lahko tudi opravičim, ne morem pa tega posploševati. Stojim na trdnih, realnih tleh.

Kaj je torej po vašem mnenju rešitev za Rome, ki jih je v EU-ju skupaj več, kot je na primer Slovencev, in kakšna bi bila njihova usoda, če bi imele vse države članice EU-ja takšno stališče do tega vprašanja, kot ga hočete vi uveljaviti v Bolgariji?
Hja, če bi bilo to tako, težav sploh ne bi bilo (smeh). No, naj najprej povem, da je to treba najprej urediti na nacionalni ravni in šele nato na evropski. V Bolgariji je ta tematika zelo pereča. Naše mnenje je, da morajo zakoni veljati za vse enako. Romske kriminalce so v Bolgariji izpustili že samo zato, ker so bili Romi, kar je absurdno. Zdi se, kot da imajo več pravic. Težava pa je v tem, da že desetletja nihče ni vlagal v njihovo izobrazbo in jim omogočil, da bi začeli delati. Mislim, da bi se morali zgledovati po Južnoafriški republiki, kjer so ustanovili posebne sklade, s katerimi omogočajo črnski večini zaživeti.

Torej se zavzemate za to, da bi romski populaciji dali več denarja, več pomoči?
Da. Neki bolgarski voditelj je že tisoč let nazaj dejal, da daj beraču toliko denarja, da se ne bo vrnil. Socialne pomoči za Rome so premajhne, vseeno pa jih je treba najprej izobraziti, da bodo znali ta denar uporabiti. Torej, ne bi se jim smelo dajati denarja neposredno, ampak bi morala država ustanoviti programe in jih nadzorovati od začetka do konca. Najbolj bi se bilo treba osredotočiti na programe za otroke. S pomočjo teh bi se Romi nehali getoizirati, nehali bi zgolj jemati, ampak bi tudi kaj dali nazaj.

V Bolgariji ste kandidirali na listi koalicije Napad, ki se zavzema za monolitično bolgarsko družbo. Se vam ne zdi, da gre pri tem za teptanje pravice ljudi predstavljati svoj izvor in identiteto, kakor sami želijo?
Za primer bi vzel kar ZDA. Vsak državljan te države bo najprej dejal, da je Američan, in šele nato, da je iz Alabame, in šele zatem, da je denimo afroameričan. Tako bi moralo biti tudi pri nas. Najprej Bolgari, nato pa denimo Bolgari turškega izvora, romskega ali katerega koli drugega izvora. Ljudje z različnim izvorom bi se morali počutiti kot Bolgari in prispevati k skupnosti, ne pa da živijo kot paraziti.

Glede na vaše pozicije, ki so proti centralizirani in birokratski Evropi, bi se lahko mogoče zavzeli za federalno Evropo, ki ne bi bila centralizirana, bi upoštevala načelo subsidiarnosti in se odločila za skupne politike tam, kjer je to potrebno, denimo skupni zunanji politiki, kar bi jo navsezadnje naredilo učinkovitejšo v globalnem svetu?
Jaz se zavzemam za bolj konfederalno ureditev Evrope. Ko se podpiše pogodbo, bi lahko takoj začela delovati, saj ni nikakršne potrebe po skupni evropski zakonodaji. Dovolj bi bilo, da bi države upoštevale določila pogodb, ki so jih med sabo podpisale, in stvari bi delovale. Skoraj nemogoče pa se mi zdi, da bi Evropa oblikovala skupno zunanjo in varnostno politiko, saj gre za preveč kompleksno stvar. Države, ki so se v preteklih stoletjih tolikokrat med seboj vojskovale, se ne bi mogle dogovoriti o skupnem poveljevanju vojske.

Ali podpirate izjavo svojega poslanskega kolega Gollnisha, ki je v svo jih izjavah zanikal obstoj holokavsta?
V tej njegovi izjavi ne vidim zanikanja holokavsta. V tem vidim le izražanje mnenja. Če je v nekem vprašanju dvom, ga je potrebno predebatirati.

Torej podpirate to njegovo izjavo ali ne?
Da, podpiram jo. Glejte, če bi dejal, da razpravljajmo o Nigeriji, nihče ne bi imel kaj veliko proti temu, če pa rečem, da razpravljajmo o holokavstu, bo o tem imel marsikdo kaj pripomniti. Ni nujno, da pravim, da holokavsta ni bilo, pravim le, da je treba o tem razpravljati, saj je razprava eno temeljnih načel demokracije.

Ali se spogledujete s katerim drugim političnim sistemom kot z demokracijo?
Mislim, da kakšen drug politični sistem ne bi deloval. Če si pogledamo le Kitajsko, vidimo, da se je ta morala pod težo časa začeti odpirati, saj komunistični sistem ni bil več uspešen. Mogoče ni najboljši sistem, je pa trenutno najbolj sprejemljiv. Mislim, da demokracija ne bi smela trpeti tega, čemur pravimo politična korektnost in omejena toleranca. V nacističnem režimu, denimo, je bilo prepovedano misliti proti režimu, isto je bilo v komunizmu, zaradi politične korektnosti pa se lahko isto zgodi tudi v demokraciji. Politična korektnost je velikokrat orodje, s katerim se »mainstream«, glavni tok, hoče otresti nasprotnikov.

Ali se lahko Bolgari počutijo enakopravne drugim državljanom EU-ja in ali bi Evropa s prepričanji, ki jih imate, to enakopravnost omogočila?
Živimo v kapitalističnem svetu. Ljudje se počutijo enakopravne, če zaslužijo enakopravno oziroma dovolj. Dokler Bolgari ne bodo zaslužili toliko, kot je povprečje v EU-ju, se nikoli ne bodo počutili enakopravne. Moja poslanska plača je 600 evrov. Kako naj se torej počutim enakopravnega italijanskemu poslancu, ki zasluži 12.000 evrov?

Mitja Kandare